Občutek po prebrani knjigi je grenko-sladek. Predvsem v delih, kjer pripovedujete o svojih izkušnjah z ljudmi, ki so vas izigrali.

Hja, tako je. Na nekatere stvari človek nima vpliva. Saj je preprosto – dober je tudi konj, pa ga vsi jezdijo. Ali tale: Dober in Bedak sta brata. Če tudi grenke izkušnje razumeš kot življenjsko šolo, je vse lažje. V knjigi manjka ogromno dogodkov. Nisem jih omenil, ne samo zato, ker jih je preveč, ampak tudi zato, ker se številnih niti ne spomnim več. Nisem nor, da bi vse slabo, kar se mi je zgodilo, nosil ves čas v sebi.

Vedno sem bil človek, ki je izbral težjo pot. Morda se bo slišalo smešno, a zame je to edina prava pot, pa čeprav živimo v svetu, kjer vsi iščejo samo bližnjice. 

Kot dojenček ste z družino živeli v devet kvadratnih metrov veliki baraki. Nato ste se sicer preselili, a vseeno ste se gnetli. Vaša soba je postal zastekljen balkon. Niti misliti si ne morem, kako vam je bilo.

Po evropskih standardih je, vemo, lepo, če človeku pripada vsaj 15 kvadratov. Ampak stari pregovor pravi: Gdje čeljad nije bijesna, ni kuča nije tijesna. Saj na koncu je največ, kar lahko človek naredi, to, da je najboljši, kar je lahko. Rezultati pridejo sami od sebe.

V knjigi so ljudje, ki so opeharili vas in vašo družino, tudi poimensko navedeni. Se bojite, da bi vas kdo tožil zaradi razžalitve? Recimo tista nepremičninska agentka, ki vam je prodala stanovanje, ki je bilo v resnici manjše, kot je bilo navedeno na dokumentih? Tako da ste dolga leta plačevali – zrak?

Ne bojim se. Res pa je, da je čisto vse mogoče. Saj na vsakem koraku vidimo, da se ljudje delajo poštene, nato pa so za vse krivi drugi. Napad je najboljša obramba. Ampak zdi se mi prav, da sem povedal, kar sem. Mogoče me bodo ljudje tako bolje razumeli. Ko iz mene na odru buhtijo čustva, si morda kdo misli, kaj mi je, da pametujem v tri dni. Pa ni res. Tako in tako pa je najbolje, da se čim manjkrat znajdeš v konfliktnih okoliščinah. Še Jezusa niso vsi razumeli. Kaj šele, da bi mene. (Smeh.) Ljudje ne marajo resnice, preprosto.

Pred intervjujem sem nekaj prijateljev vprašala, kaj si mislijo o vas. Četudi niso vaši redni poslušalci, sem od vseh dobila občutek, da spoštujejo vaše delo.

Strašno rad delam. Najbolj žalostno pa je, da si zdaj, ko imam status kulturnega umetnika, mnogi mislijo, da lenarim. Zanimiv fenomen, res. Opazil sem, da pri nas nikakor ne smeš govoriti o tem, da si srečen, da ti gre dobro. Večini bi bilo najljubše, če bi se smilil sam sebi, se pritoževal. Zdaj je izšla knjiga, kmalu pa bom izdal enajsto ploščo z naslovom Julijan Mak, kar je bil Cankarjev psevdonim, mimogrede. Ljudje ne vedo, da komad, ki ugleda dan, ni nastal čez noč. Sem pa zdaj vendarle na točki, ko lahko končno malo zadiham. Zdi se mi, da sem bil vse svoje življenje v neki gužvi.

V knjigi o vas govori tudi soproga Ruska ...

Kraljica sveta!

Neke noči sem moral na urgenco, tresel sem se, zeblo me je, srce mi je razbijalo. Nenehno sem imel v mislih svoje otroke, nisem več sam, sem si govoril, nisem več sam. Takrat sem se vprašal, kdo sem, kaj je tisto, kar jim moram dati. 

Sploh ne dvomim, da jo tako vidite. Pove, da ste sicer sam svoj mojster, a da so vas vseeno udarile težave s srcem, depresija. S čim ste se spopadali?

O ničemer mi ni težko govoriti. In res je, v nekem obdobju sem se sredi noči prebujal tesnoben, srce mi je nabijalo, ob jutrih se mi je zdelo, da je na mojih ramenih takšna teža, da nisem zmogel glave dvigniti proti soncu. Vse se mi je nabralo, čeprav sem imel filter. Odkar vem zase, delam. Od 16. leta se nisem ustavil. Ko mi je prijatelj govoril, da je vsega preveč, naj najdem nekaj zase, ga nisem slišal. Ko delaš in žanješ uspehe, se ne boš ustavil, samo greš. Ko so me nato doletele težave, mi je marsikdo priznal, da se mu je zgodilo enako. Bil sem presenečen, jasno, kako to, da niso nič rekli? Z lahkoto govorim o tesnobi, ki sem jo doživljal, ker vem, da nisem edini s temi težavami, in tudi, da mora vsak najti svoj način, kako se spopasti s tem, kar ga pesti. Če bi moral o tem napisati komad, nimam pojma, kako bi se ga lotil. Vem le, da mi je pomagal gozd. Mir v njem in klopca v parku. Nisem ne zadnji ne prvi, ki se je znašel v takšni stiski. Neke noči sem moral na urgenco, tresel sem se, zeblo me je, srce mi je razbijalo. Nenehno sem imel v mislih svoje otroke, nisem več sam, sem si govoril, nisem več sam. Takrat sem se vprašal, kdo sem, kaj je tisto, kar jim moram dati. Nekateri pravijo, da je treba otrokom dati vse. A oni ne potrebujejo nekoga, da bodo po njem podedovali stanovanje, oni potrebujejo fotra. Tistega, ki bo prenesel nanje svoje izkušnje iz prve roke. Vedno sem bil človek, ki je izbral težjo pot. Morda se bo slišalo smešno, a zame je to edina prava pot, pa čeprav živimo v svetu, kjer vsi iščejo samo bližnjice. V enem od komadov na sedmi plati pravim: Kjer je težka pot, moraš vedet', da je na koncu sladek kon'c. Za nekoga brez izkušenj se bo to zdel totalni nesmisel. Vsi namreč radi gledajo Ronalda in bi bili radi kot on, ko gredo na bankomat. Kot njemu pa se nikomur ne da trenirati.

V knjigi ste lepo opisali mladostno izkušnjo, ko ste želeli k nekemu mojstru v uk. Kaj je počel, vam je sicer pokazal, a tako, da vam je nastavljal hrbet, skrival, kar zna. Potreba skrivati svoje znanje vam je nedoumljiva, mar ne?

Žalostno je videti ljudi, ki skrivajo, kar znajo. Zakaj ne želijo predajati svojega znanja? Ker so zabiti! Mislijo, da vedo več kot drugi, a jim ne nese niti tako daleč, da bi pomislili na resnične velikane. Poglejte Teslo! Je delal zase? Nikakor, svoje znanje je želel uporabiti za obče dobro!

Zelo glasni ste tudi glede Sazasa, organizacije, ki uveljavlja pravice avtorjev in imetnikov pravic za avtorsko zaščitena glasbena dela. Kako ste se počutili, ko ste dognali, da vas vlečejo za nos?

Prepričan sem, da danes vsi tisti, ki me vlečejo za nos, po lokalih pametujejo, da so za vse krivi politiki. Niso! To preprosto ni mogoče. Sem eden izmed redkih, ki o Sazasu javno govori in s tem nima nobenih težav. Jaz sem bil tisti, ki je rekel, naj vsi artisti v medijih pokažejo, koliko kdo dobi. Niso, jasno. Kdor se je fino ugnezdil, mu dol visi za mlade, ki prihajajo za njim. A spet, tisti, ki misli, da je dovolj, da pšenico poseješ le enkrat in boš vse življenje žel, se strašno moti. Kaj pa, če pade toča?! Priden in delaven je treba biti vseskozi. Ko sem šel na Sazas prvič, sem jasno povedal, da ne bom obsojal nikogar, dokler ne bom imel dokazov, da sem bil opeharjen. Ko sem dokaze dobil, no, potem sem obsojal. Do tistega trenutka sem jih spoštoval. In tako počnem vsakič. A tukaj ni problem samo Sazas. Imamo še IPF (Zavod za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov Slovenije, op. p.), AIPO (Zavod za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Slovenije, op. p.) ... Jaz sem dobesedno prijel za roke nekaj mladih in jih odpeljal na njihova vrata, da so sploh videli, kaj te inštitucije počnejo. Do tega trenutka niso imeli pojma! Mislijo, da te to, da živiš kot umetnik, naredi umetnika. Niti približno! Zato vedno pravim: uporabi svoje možgane, izkoristi, kar ti je dano! Toliko možnosti imamo, da nam še jasno ni! Živimo v zlati sredini Evrope. Družba se razvija v pravo smer, danes lažje prideš do cilja kot pred sto leti. A kdor misli, da je treba vztrajati samo pri eni bitki in potem dvigniti roke, no, ta se strašansko moti. Zato se izpostavljam. S tem pa se je začela oblikovati tudi miselnost, da ne delam nič. Ah, on, naredi komad in to je to, delo opravljeno. Narobe! Mnogi me vidijo kot komercialnega ustvarjalca ravno zato, ker sem tako glasen, ampak hecno, moje glasbe ne predvaja niti ena komercialna radijska postaja! Absurd! Sem artist, ki verjame v svoje delo. Starejši ko sem, bolj mi jasno, da je moja zapuščina vredna več kot kakršno koli prilagajanje. Temu recimo, da bi se zavrtel na radiu, takoj za tem pa bi slišali oglas za, kaj vem, sesalnik. Ne, hvala. Mladi, ki prihajajo za mano, morajo vedeti, da ti bo založba stala ob strani tako dolgo, dokler te bo lahko molzla in imela od tebe koristi.

Zame so zvezde vsi pošteni ljudje, ki delajo. Vsakič, ko vidim delavce, ki v tej neznosni vročini polagajo, kaj vem, tlakovce, da vse teče od njih, postanem ponižen. Vedno se najde večji borec od borca! Ne glede na to, kako si prizadevam v življenju, moja pozitivna življenjska naravnanost izvira tudi iz tega, da si nikoli ne neham v mislih predstavljati ljudi, ki jim je še težje. 

V knjigi omenjate veliko slovenskih zvezd.

Veste, kdo so zame zvezde?

Kdo?

Tisti, ki vsako jutro vstanejo in gredo v službo, pa čeprav si mislijo, da si od življenja zaslužijo več. Zame so zvezde vsi pošteni ljudje, ki delajo. Vsakič, ko vidim delavce, ki v tej neznosni vročini polagajo, kaj vem, tlakovce, da vse teče od njih, postanem ponižen. Vedno se najde večji borec od borca! Ne glede na to, kako si prizadevam v življenju, moja pozitivna življenjska naravnanost izvira tudi iz tega, da si nikoli ne neham v mislih predstavljati ljudi, ki jim je še težje. Živčen postanem, ko slišim koga, da ne podpira kapitalizma, za nastop pa zahteva pet jurjev! (Se sunkovito obrne in v gnusu pljune v bližnji grm.) Iz koga se delate norca?! Kompletno skregano z logiko! Kdo vam šiva obleke, da ste lahko fensi, a, kdo?! In potem se pritožujemo čez migrante. Spremljam svetovno politiko in mi ni jasno, zakaj jim, če jih že nočemo tukaj, ne damo miru vsaj doma! Afganistan, na primer. Kaj tam delajo Rusi in Američani?! Če pogledaš na zemljevid, ni nobene logike, da se potikajo okoli!

V knjigi se velikokrat ležerno delate norca tudi iz ljudi, ki se jemljejo preveč resno. In poudarite, da je že to, da drugi mislijo, da si zvezda, služba sama po sebi. Vzdrževati famo o svoji pojavi zna biti hudo naporna reč.

In navedel sem le peščico primerov! Žalosti me, ker bi bilo lahko vse veliko bolj preprosto. Si predstavljate, kakšen bi bil svet, če bi bilo ljudem jasno, da morajo najprej pomesti pred lastnim pragom? Daj, najprej sebe spravi v red in si najdi mir, šele potem začni migat'. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje napisal kak smešen komad. Ne morem, klovnov je že dovolj. Zvezdniški status. Kakšna šala. Veste, kdo si ga zasluži? Ljudje, ki rešujejo življenja, ljudje, ki recimo zaposlijo ogromno ljudi in nato z njimi spoštljivo ravnajo, jih pošteno plačujejo, da lahko nato oni svoji družini omogočijo dostojno življenje. Ti si zaslužijo zvezdniški status! Ne pa Borut Pahor. Ampak tako je. Sledilce ima človek, ki je zafural vlado. Pa saj nimam nič proti njemu, je pač človek, ki striže ovce. Je žalostno, je, ampak to je realnost.

Pred kratkim ste dobili četrtega otroka. Kaj vam pomeni biti oče?

Oh, to je pa zdaj resno, zelo resno ... (Utihne in se zamisli.) Veste, zdaj, ko so majhni, se igram z njimi. Ko bodo večji, se bom z njimi učil, nato bom postal njihov prijatelj. Če mi uspe to, mi je uspelo vse.

Kje najdete mir, kdaj ste zadovoljni?

Miren in zadovoljen sem, kadar sem z družino na pikniku. Lepo pogrnem dekico in gledam ta svoj cirkus.