Živimo v sistemu, ki varuje psihopate

Ravnanje Dušana Merca, da zaščiti dve dekleti, žrtvi spolnega napada dveh sošolcev, je po mnenju Janeza Kostanjevca, inšpektorja, ki je podal ovadbo, sporno. Po navedbah portala 24ur.com, je slednji ovadbo utemeljil z besedami: »Nesprejemljivo je, da se ravnatelj, ki je po zakonu prvi pristojen za varovanje pravic vseh otrok, tudi tistih, ki so osumljeni storitve kaznivega dejanja, odloči za takšno samovoljno ravnanje, ki nima nikakršne pravne osnove.« 

Leonida Zalokar: »O prulskem primeru ne vem dovolj, da bi lahko govorila, za kakšno motnjo gre pri mladostnikih, ki sta tako napadla sošolki, a po informacijah, ki jih imam, je šlo za sadizem. Izživljanje in degradacija, ki je sledila po samem napadu, tukaj gre za mučenje.«

Nekdanji ravnatelj je nekaj dni pred koncem šolskega leta vstop v šolo prepovedal dvema mladoletnikoma, za katera je utemeljeno sumil, da ogrožata varnost sošolcev in sošolk. Izpoved deklet, ki sta bili najprej izpostavljeni fizičnemu, nato spolnemu in za konec verbalnemu nasilju, je botrovala drastični odločitvi, da je napadalca treba odstraniti, žrtvi pa zaščititi. Prijava tovrstnega kaznivega dejanja policijskim organom ni dovolj za ukrepanje, vsaj pred koncem kazenskega postopka ne, zato se je ravnatelj samovoljno odločil, da bo ukrepal takoj. Toda kot je Merc povedal za 24ur.com, ni mogoče vedno delovati znotraj pravilnikov: »Ravnateljeva dolžnost je, da ščiti učence in učitelje. To mora narediti. Ko pride do takšne situacije, je odgovornost v tem, da nastopaš v deontološkem smislu. To pomeni, da narediš, kar je prav, in ne tistega, kar si nekdo misli, da je prav in kar piše v zakonu. To preprosto moraš narediti, ker si odgovoren in ker razumeš situacijo. Če pa nekdo misli, da se da živeti in bivati samo znotraj pravilnikov, potem je izgubljen.«  Žrtvi je želel le zaščititi pred storilci: »Druga možnost je, da bi odstranil žrtvi in da bi na zaključni izlet in v šolo šla storilca. A to je sprevrženo. Sem pedagoški vodja, ravnatelj nisem zato, da nič ne počnem in da je šolski ukrep predviden za šolska dejanja, to dejanje pa presega meje osnovne šole, ki  zaradi teže takšnega dejanja ne more predvideti ustreznih ukrepov.« 

Leonida Zalokar, ravnateljica Vzgojnega zavoda Planina, ostro obsoja sistem, ki ščiti storilce, namesto žrtev: »Govorimo o obveznem osnovnem šolanju, nihče pa ne govori o pogojih, ki jih mora mladostnik izpolnjevati, da je lahko del tega procesa. O prulskem primeru ne vem dovolj, da bi lahko govorila, za kakšno motnjo gre pri mladostnikih, ki sta tako napadla sošolki, a po informacijah, ki jih imam, je šlo za sadizem. Izživljanje in degradacija, ki je sledila po samem napadu, tukaj gre za mučenje. Tak posameznik nima mesta v šolskem sistemu. A naš pravilnik s svojimi nebulozami naravnost dovoljuje tovrstno ravnanje, legalizirajo takšno obnašanje, zaradi povsem neustrezne in neučinkovite zakonodaje. Za odsotnost teh pravil se lahko zahvalimo teoretikom z Inštituta za kriminologijo, ki živijo na luni. Oni pišejo zakone, gospa Katja Filipič se hvali, kako učinkovit sistem imamo, na drugi strani pa imamo izjemno število mladih, ki so nekaznovani, saj se ovadbe ovržejo. Celoten sistem v Sloveniji, vključno z Ministrstvom za šolstvo in šport je naravnan tako, da se sporna dejanja ne kaznujejo.« 

Omenjena obtožba ni prvič, ko mnenje Dušana Merca ni v skladu z mnenjem Ministrstva za šolstvo in šport ter Inšpektorata Republike Slovenije za šolstvo in šport. Inšpektorat je v preteklosti že predlagal njegovo razrešitev, v javnosti je najbolj odmevala zgodba, ko je ravnatelj družino učenca, ki je povedal, da doma pod lučmi gojijo zelenjavo, prijavil policiji. Merc je v intervjuju za Delo svoje dojemanje ravnateljskega položaja utemeljil z besedami: »Ravnatelji in učitelji si moramo izboriti avtonomijo: nasproti staršem in nasproti različnim idejam, ki prihajajo z ministrstva. To je naše poslanstvo – ob upoštevanju vseh omejitev in določitev stroke. Na šoli je ravnatelj v resnici zagovornik in zaščitnik otrok: zoper učitelje, starše in ustanove, ki hočejo posegati v šolo. Vse institucije imajo svoj namen, ki je zelo jasen, ko jih natančno pogledate: denar,« in pa: »Avtoriteta, ki jo sicer pridobimo zgolj s strokovnostjo, temelji na zavedanju, da smo vsi enakopravni; imamo dolžnosti in obenem ne smemo kršiti nobene od temeljnih človekovih pravic. Toda v naši družbi te zahteve postajajo neuresničljive, ker je v sistemu neskončno veliko motenj.« 

Odgovore na vprašanja, naslovljena na Inšpektorat RS za šolstvo in šport, o obsegu odgovornosti inšpektorjev, ki sprejemajo tovrstne odločitve in podajajo ovadbe; šolskih določilih za ravnanje v primeru suma spolnega nadlegovanja ter pomena pravice do šolanja, ki nadvlada pravico do nedotakljivosti telesa, še čakamo.

Tudi Zalokarjeva negativno ocenjuje delovanje pristojnega ministrstva: »Stvar je jasna, ravnatelju bi se morali pokloniti. Večina ravnateljev v Sloveniji je slabičev, bogaboječih Slovenčkov, ki samo jamrajo na ravni gostilniške debate, a nikjer ni nikogar, ki bi udaril po mizi in rekel, dovolj. Trenutno vodim sklop predavanj o osebnostnih motnjah med nami, ki jih je mnogo, čedalje več. Treba je prepoznavati tovrstno obnašanje. Če se vrnem nazaj na prulski primer, inšpektor je osem mesecev podrobno preučeval delovanje ravnatelja, kaj natančno naša država plačuje? Zakaj je proces trajal tako nerazumno dolgo? Isti inšpektor je drugega ravnatelja ovadil, ker v podobnem primeru ni ukrepal, kakšno je torej ravnanje, ki je v skladu z inšpektoratom? Zakoni na področju šolstva so tako napisani, da je narobe vse, kar narediš. V realnosti izbiraš najmanjše zlo oziroma iščeš optimalno rešitev za zaščito otrok. Da se proti ravnateljem in učiteljem obrača še ministrstvo, kar inšpektorat je, je odvratno. Tega jim ne bomo dovolili. Ne na škodo otrok. Vsak četrti oziroma peti posameznik ima psihopatske značilnosti, kar spodbujata tako politika kot sistem. Temu se je treba zoperstaviti, mi pa to celo spodbujamo s pravilniki. Na Ministrstvu za izobraževanje in šport je bore malo ljudi, ki imajo delovne izkušnje s področja vzgoje in izobraževanja, kako lahko pišejo zakone, ki bodo smiselni?«