Kot prvopodpisana je sprožila množičen poziv k omejitvi sosežiga v Salonitu, pod katerega se je podpisalo 593 slovenskih zdravnikov in zobozdravnikov. Da se je zdravniška stroka tako množično in soglasno opredelila do okoljskega problema, se je zgodilo prvič v zgodovini države. Jasno sporočilo, da imajo ljudje pravico do življenja v zdravem okolju, ni ostalo spregledano. To potrjujeta nedavno osvojeni naslov osebnosti Primorske in priznanje Zdravniške zbornice Slovenije.

Morda se drugim državljanom zdi, da je srednja Soška dolina nekje na robu Slovenije, a zavedajmo se, da predpisi v vsej državi omogočajo uvoz in sosežig tujih odpadkov v industrijskih obratih. Ni nemogoče, da bi se to zgodilo tudi na dvoriščih drugih podjetij, ne le v krajih, kjer živijo moji pacienti.  

Najprej čestitke za vsa priznanja vašim prizadevanjem. Ali prinašajo upanje, da se bo ob tako veliki podpori zdravnikov in javnosti vašemu pozivu za izboljšanje kakovosti življenja v srednji Soški dolini vendarle kaj premaknilo? Da se bodo zganili tudi odločevalci in država?

Iskrena hvala. Menim, da so ljudje s priznanji podprli vse zdravnike in zobozdravnike, ki smo s podporo zdravniške zbornice pozvali odločevalce, naj se najbolj občutljivo prebivalstvo zaščiti pred potencialnim onesnaževanjem in naj se mejne vrednosti za sežig in sosežig izenačijo. V medicini pacienti pogosto želijo drugo mnenje. Lani pa smo zdravniki in zobozdravniki samoiniciativno predali odločevalcem 593 »mnenj«. Od družinskega zdravnika do pediatra, onkologa, pulmologa, toksikologa, vse smo pozvali k bolj odgovornemu pristopu do okoljske problematike ne le v srednji Soški dolini, ampak tudi v Sloveniji. Osebno pa sem nato pričakovala od ministrstva in agencije za okolje več. V medresorski skupini, ki je bila ustanovljena za preučitev možnosti izenačitve mejnih vrednosti za sežig in sosežig, smo bili zdravniki prezrti in sestala se je le enkrat – za kar v dobi digitalizacije ne more biti izgovor v epidemiji. Več prizadevanja sem pričakovala tudi od občine Kanal. Tako da priznanja razumem tudi kot dodatno sporočilo ljudi tem odločevalcem. 


Za zdaj ste dosegli vsaj to, da je družba Salonit Anhovo umaknila svojo zahtevo, da bi brez preučitve vpliva na okolje povečala sosežig odpadkov na 135.000 ton na leto, sicer pa se ni prav veliko spremenilo. Še več, sredi poletja so prebivalci Anhovega in okolice ostali brez zdrave pitne vode iz svojih pip. Kaj bi moral biti prvi naslednji logični korak v (skupnih) prizadevanjih za izboljšanje kakovosti življenja v Soški dolini? Celovit državni sanacijski načrt za to regijo?

Območje od Deskel do Kanala je zaznamovala skoraj stoletna azbest-cementna proizvodnja in območje tudi po prepovedi uporabe azbesta ni bilo sanirano. Ljudje zaradi njega obolevajo in umirajo, zanje medicina ne more ponuditi učinkovitega zdravila. Kot družba bi jim zato morali nuditi vsaj zdravo okolje, vendar so namesto tega izpostavljeni izpustom iz cementarne, ki sosežiga tudi velike količine odpadkov. In kot da azbest in ti izpusti ne bi bili dovolj, se je letos poleti zgodilo še onesnaženje pitne vode zaradi vdora industrijskih odplak v vodovodni sistem Anhovega. Da se je to lahko zgodilo, je nesprejemljivo, prav tako počasno odpravljanje posledic in iskanje drugačne rešitve za vodooskrbo. 

Zaradi vsega tega bi bil res nujen celovit državni sanacijski načrt za to območje, vendar se moramo zavedati, da načrt ne bo dovolj. Da bi se razmere spremenile, ga moramo tudi izvesti. Za to pa bi bila potrebna složna prizadevanja in sodelovanje občine Kanal, pristojnih inšpektoratov, nekaterih ministrstev in strokovnih institucij, kakršna je NIJZ. Potem bi res lahko veliko naredili za izboljšanje okolja in zdravja ljudi na tem območju. 

Ostajate optimistka glede razpleta dogodkov, čeprav podobni primeri iz Slovenije kažejo, da je kapital zelo močan in bo v navezi s politiko naredil vse, da sprememb ne bo?

Ostajam optimistka, kljub oviram. Veliko težavo za to območje vidim, na primer, v odseljevanju mladih. Onesnaženje pitne vode je pokazalo tudi na pomanjkljivo delovanje inšpekcij. Vendar menim, da bomo v prihodnosti preprosto primorani k aktivnemu prizadevanju za zdravo življenjsko okolje in pri tem tudi k zaostritvi pogojev za nekatere industrijske dejavnosti. Prej ko bomo ukrepali, bolje bo. Če si bomo začeli prizadevati šele, ko nam bodo sporočili, da voda v naših pipah ni primerna za pitje in vrtnine na naših vrtovih ne za uživanje – kar se je nekaterim prebivalcem v tem območju že zgodilo –, bo že zelo pozno, prepozno. Zato si želim, da bi se zdravniškim prizadevanjem pridružile tudi druge stroke, naravoslovci, družboslovci, pravniki, ekonomisti ... 

Morda se drugim državljanom zdi, da je srednja Soška dolina nekje na robu Slovenije, a zavedajmo se, da predpisi v vsej državi omogočajo uvoz in sosežig tujih odpadkov v industrijskih obratih, za katere veljajo blažji standardi kot za sežigalnice in so lahko obenem v rokah tujih lastnikov. In če je to s predpisi dovoljeno, ni nemogoče, da bi se zgodilo tudi na dvoriščih drugih podjetij, ne le v krajih, kjer živijo moji pacienti. Ne tolažimo se, da bo za to skrbel »nekdo drug«. Ni preprosto izraziti jasnega stališča do okoljskih težav ali je celo povezano s pritiski, a je vredno. Slovenija je lepa dežela, ki nam lahko nudi kakovostno bivanje v zdravem okolju, od nas pa je odvisno, ali ga bomo cenili in ohranili. Seveda vsak sam ne bo rešil nakopičenih težav, ne v srednji Soški dolini ne drugje. Lahko pa se odločimo, da ne bomo tiho in bomo storili vse, kar je v naši moči. K takšnim iskrenim prizadevanjem vabim vse. 

Pričakovati od zdravnikov, da zdravijo in sočustvujejo z bolniki, ki trpijo zaradi posledic preteklega onesnaževanja, obenem pa ne sprejeti naših opozoril, da nove oblike onesnaževanja v prihodnosti lahko potencialno pripeljejo do novih zdravstvenih posledic, se mi zdi neetično – do nas zdravnikov in do naših pacientov.  

Prav iz vaše zgodbe vidimo, da je moč posameznika lahko zelo velika in da lahko spodbudi kolektivno akcijo. Kaj je bila za vas točka preloma, da bolezni, povezanih z azbestom, ne boste več le spremljali, temveč širšo javnost opozorili, kako bolni so pravzaprav ljudje zaradi azbesta?


Vzrok je kruta okoljska stvarnost, ki jo vsakodnevno spremljamo v ambulanti v Desklah. Spodbudo sem našla v delu zdravnice dr. Metode Fikfak Dodič, ki dolga leta opozarja na okoljsko problematiko srednje Soške doline, prav tako v delu mojih, že upokojenih kolegic iz naših krajev, zdravnice Nade Merljak in Mirjane Širok. Ko smo zdravniški kolegi izvedeli za namero Salonita Anhovo, da sosežig odpadkov poveča na 135.000 ton letno, in prebrali nenavadna nasprotovanja neugodnim mnenjem pristojnih institucij, pa je prišlo do točke, ko sem bila pripravljena stopiti iz okvirov.

Pričakovati od zdravnikov, da zdravijo in sočustvujejo z bolniki, ki trpijo zaradi posledic preteklega onesnaževanja, obenem pa ne sprejeti naših opozoril, da nove oblike onesnaževanja v prihodnosti lahko potencialno pripeljejo do novih zdravstvenih posledic, se mi zdi neetično – do nas zdravnikov in do naših pacientov. Doslej nas država še ni vzela zares, upam, da bo kritična masa prisilila politiko in institucije, da se to spremeni. 

Na vas so pritiskali, da ne govorite o zdravstvenih problemih v vašem okolju. Kako ste doživljali te pritiske? In kako vam je kljub vsemu uspelo ohraniti svojo držo in svoja prepričanja?

Pritiske sem doživljala predvsem kot poskuse, da preneham javno opozarjati na bolezni v skupnosti, v kateri delujem kot zdravnica. Tega pa preprosto nisem mogla. To je moja strokovna in etična dolžnost, h kateri me zavezuje kodeks zdravniške etike. Opozorila in zahteve je nato podprlo skoraj 600 stanovskih kolegov, zdravnikov in zobozdravnikov ter Zdravniška zbornica Slovenije.

Še posebno hudo je, ko zboli mlajši človek, ki skrbi za neodrasle otroke. Če bi takrat ravnali z večjo previdnostjo in dovolj zgodaj pomislili na možne negativne posledice azbesta, tega ne bi bilo, vsaj ne toliko. In prav tega se bojimo tudi danes pri sosežigu odpadkov. Ali bomo kdaj v prihodnje ponovno ugotavljali, tako kot pri azbestu, da nismo bili dovolj previdni in nismo pravočasno ukrepali? 

Najbrž je vseeno še veliko huje, ko se človek, ki je zbolel zaradi z azbestom povezanih bolezni, z Golnika ali onkološkega inštituta vrne z najslabšo možno novico. Kako ste takšne primere doživljatl sami, kot njihova osebna zdravnica?

Težko se je pogovarjati tedaj, ko nekdo gre na preiskave in bi dal verjetno vse na svetu, da se bolezen ne bi izkazala za rakavo. In težko je takrat, ko se vrne s to diagnozo. Iščeva prave besede spodbude, upanja, mnogokrat pa se prikrade med naju boleča tišina.


Poznate vsak tak primer posebej? Vas je kateri še posebej ganil?

Veliko je primerov, ki jih ne bom nikoli pozabila. Še posebno hudo je, ko zboli mlajši človek, ki skrbi za neodrasle otroke. In jezi me, ker vem, da so to nepotrebne smrti. Če bi takrat ravnali z večjo previdnostjo in dovolj zgodaj pomislili na možne negativne posledice azbesta, tega ne bi bilo, vsaj ne toliko. In prav tega se bojimo tudi danes pri sosežigu odpadkov. Še v specializiranih sežigalnicah odpadkov, ki so opremljene s filtri in jim predpisi postavljajo stroge zahteve glede izpustov v okolje, novejše raziskave ugotavljajo določene vplive na zdravje prebivalcev v okolici. Torej so lahko ti vplivi pri sosežigu odpadkov v industrijskih obratih, ki v izhodišču niso temu namenjeni, nimajo toliko filtrov in jim predpisi dovoljujejo večje izpuste v okolje, še precej večji. Ali bomo kdaj v prihodnje ponovno ugotavljali, tako kot pri azbestu, da nismo bili dovolj previdni in nismo pravočasno ukrepali?

Večkrat ste izpostavili, da bi bilo nepotrebno izgubljenih življenj manj, če bi odgovorni ob spoznanjih o škodljivosti azbesta ravnali ne le zakonito, temveč etično. Prav odločevalci pa se, kot vemo, velikokrat sklicujejo na zakonitost. Kako v zakonitost pripeljati etiko?

Na medicinski fakulteti so nas vedno učili, naj bo zdravnikom etika nad zakoni. V idealnih razmerah ta dilema ne bi bila potrebna, saj naj bi bili vsi predpisi pripravljeni tako, da so v njih uresničena etična načela. Resničnost je žal drugačna. Tako imamo trenutno predpise, ki na primer prebivalcem v okolici cementarn ali drugih industrijskih obratov, ki sosežigajo odpadke, ne zagotavljajo enakega bivalnega okolja kot prebivalcem, ki živijo drugje. Zakaj, so manj vredni? Zato si želim, da bi tudi drugi strokovnjaki čim večkrat pomislili na etiko. In seveda odločevalci na lokalni in državni ravni. Da se ne bi umikali k izgovorom, da nekaj ni v njihovi pristojnosti, ali zgolj v administrativno primerjanje izmerjenih in predpisanih vrednosti, ampak bi za svojimi odločitvami videli sočloveka, tudi svoje otroke, vnuke in bližnje.

Kot ste dejali ob podelitvi naslova osebnost Primorske, je vaša želja tudi, da bi bila okoljska ozaveščenost pri vseh nas vse močnejša, saj bodo le tako možne spremembe. Najbrž je treba za takšen aktivizem vedno imeti pred očmi jasen cilj in srce na pravem mestu …

Dobro skrbite za Zemljo, ker vam je niso podarili vaši starši, ampak ste si jo sposodili od svojih otrok, pravi star indijanski pregovor. Premisliti bomo morali o naših idealih in v ospredje postaviti globlje stvari, za katere se je vredno izpostaviti in boriti. Med drugim, da imamo vsi, tudi naši zanamci, pravico živeti v zdravem okolju, piti čisto vodo in dolžnost ustvarjati tople medčloveške odnose. In morali bomo spoznati, da tega dela ne bo nihče drug opravil namesto nas samih.