Danes vidim drugače, zelo drugače. Zakaj?

Šport je res lahko marsikaj, vendar ga le, če ga slečemo do golega, lahko vidimo v njegovi prvinski obliki. Pa dajmo, snemimo mu bleščeči klobuk vrhunskosti, slecimo mu visoko zapeto srajco pravovernosti in izmišljenih pravil, slecimo mu hlače nacionalizmov in tekmovalnosti, sezujmo ga neobčutljivosti in uporabe vseh sredstev za dosego ozkih ciljev.

Pred nami se pokaže drugačen šport. Na svoje oči ga lahko na primer vidimo pri otrocih v njihovih rosnih letih, ko naredijo prve korake, pospešijo korak v tek, spoznavajo lužo, skačejo, se lovijo in se gibljejo iz veselja do življenja. Pri tem raziskujejo svoj notranji svet in svet, ki jih obdaja. Ja, šport je veselje do gibanja in ne nazadnje tudi do počitka. Kajti pomislimo, kdaj najbolj uživamo v počitku, ko smo že dolgo spočiti ali ko smo dobro utrujeni.

Ko pride šola, pride čas šolskih klopi. Čas, ko se učimo pridno sedeti. Ta veščina nam bo prišla v življenju zelo prav. Ali nam bo res?



Človeški možgani

Ste že kdaj pomislili, zakaj imamo možgane? Kaj je njihov temeljni namen? Za razmišljanje, seveda! V enem delčku je tako, ampak pojdimo naprej, zakaj pa razmišljamo in kaj je posledica našega razmisleka.

Živalske vrste, katerih gibanje je kompleksnejše in prilagodljivejše, imajo večje možgane. Človek ima v razmerju na telesno velikost največje možgane in od drugih živali se ljudje razlikujemo prav po tem, da je naše gibanje najbolj prilagodljivo, načrtovano, kompleksno. Od plezanja, hoje, teka, plavanja do fine motorike prstov, kontrole glasu, ki mu rečemo jezik in nam omogoča bolj usklajeno delovanje med ljudmi, pridemo do filozofije in vere, ko razmišljamo o smislu našega bivanja. Bivanje pa je spet to, da smo, da se lahko gibamo, da z našim gibanjem nekaj naredimo in tako laže preživimo.


Dolgo sem menil, da sem v pomnjenju imen zelo slab. Brž ko se mi je kdo predstavil, sem se že spraševal, ali je na primer rekel Milan ali Miran. Odkar večino ljudi srečujem na teku, saj vodim družabne treninge, si mi uspe zapomniti imena tudi kar 50 ljudi, ki stoje v krogu. Zaradi gibanja so možgani bolj pripravljeni na pomnjenje.


Ljudje imamo tako velike možgane tudi zato, ker nam jih je z evolucijo uspelo nahraniti. Možgani so namreč energetsko zelo potratno tkivo. Dober kilogram možganov, kar je približno dva odstotka telesne teže, porabi kar okoli 25 odstotkov dnevne porabe energije človeka. Pri tem je dobro vedeti, da je pred približno dvema milijonoma let homo erectus že imel telo prilagojeno tudi za tek, s tekom je postal uspešnejši lovec, dodatna ulovljena energija pa mu je omogočila nahraniti večjo dnevno porabo energije zaradi večjih možganov. V naslednjem milijonu let in pol so se do homo sapiensa možgani še povečali, in to za kar dvakrat. Torej, ko si za mizo zaželimo »dober tek«, je bilo v preteklosti to lahko razumljeno tudi tako, da se lahko zahvalimo teku za obrok hrane, ki ga imamo pred seboj.



Migaj in se uči

Raziskave na miškah, podganah in tudi na ljudeh nakazujejo pozitivno povezavo med količino gibanja in zmožnostjo učenja, usmerjanja pozornosti in ustvarjalnega razmišljanja. Torej nasvet »pridno sedi in se uči« ni ravno najboljši za učinkovitejše učenje.

Rad poslušam različna predavanja, ki jih najdemo na internetu. Pa veste, kdaj največ odnesem od njih, kdaj moja pozornost zdrži dlje in strumno sledi rdeči niti govorca? Takrat, kadar delam kaj napol avtomatskega, kadar hodim, tečem, pomivam posodo ali obešam perilo. Če podobno predavanje poslušam sede za mizo, je to čisto nekaj drugega.

Podobno je s pomnjenjem imen; dolgo sem namreč menil, da sem v tem zelo slab. Brž ko se mi je kdo predstavil, sem se že spraševal, ali je na primer rekel Milan ali Miran. Odkar večino ljudi srečujem na teku, saj vodim družabne treninge, si mi uspe zapomniti imena tudi kar 50 ljudi, ki stoje v krogu. Zaradi gibanja so možgani bolj pripravljeni na pomnjenje.

Nevroznanstveniki so ugotovili, da se nam z gibanjem poveča vsebnost beljakovini BDNF v možganih. Ta beljakovina pa sodeluje pri novih živčnih povezavah. Učenje in ustvarjalno razmišljanje pa je ravno to, vzpostavljanje in utrjevanje novih živčnih povezav. In to je le eden od številnih koristnih učinkov.

Ko starši pripeljejo svoje otroke z avtom pred šolska vrata, se otroci posedejo za šolske klopi in pridno, torej skoraj nepremično poslušajo razlago matematičnih likov, Newtonovih fizikalnih zakonov, lastnosti jambskega enajsterca …, to pa je zame podobno, kot da bi kmet sejal seme, ne da bi prej pripravil zemljo za setev. Pri tem bi veliko dragocenega semena padlo na neplodna tla.


Pripravimo glave, da bodo bolj odprte, da bodo bolje srkale dragoceno znanje. Naj pridejo učenci peš v šolo, imejmo kratke gibalne odmore, učno snov poskušajmo predstaviti ne le z besedami in slikami, ampak tudi v gibanju.


Aktivnost pospešuje misli

Ko imam delavnice, na katerih govorim o pomenu gibanja, o načinih, kako ga učinkovito vpeljati v naš vsakdan, se kljub temu, da samo predavanje kar samo kliče po gibanju, lahko ulovim v past. Podobno past, v katero se ulovi zdravnik, ko si med predavanjem o škodljivih učinkih kajenja prižge cigareto. Najlaže je, če se postavim pred poslušalce, ki pridno sedijo in pozorno poslušajo in se učijo. Ampak pozornost, ki jo prepoznam v njihovih očeh, mimiki obraza in drži telesa, začne po nekaj desetih minutah pešati. Da preprečim predolgo negibnost slušateljev, približno vsako peto prosojnico označim z zeleno piko, ki pomeni, da vsi vstanemo in se na kratko živahno razgibamo. Ja, gibanje prebudi, aktivira možgane, ti postanejo voljnejši za nove živčne povezave. Gibanje je kot pospeševalec njihove rasti, deluje kot »substral« za rastline.



Po desetih minutah čas za gibanje

Kadar je v razredu zrak že predihan, odpremo okna. Tako moramo razgibati tudi učence, da redno prezračijo svoja podstrešja. Ne potrebujemo veliko časa, da to dosežemo. Že minutka, ko vstanemo, dvignemo roke visoko k nebu, se nagnemo na eno in drugo stran, lovimo ravnotežje na eni nogi in drugi, potečemo na mestu, zakrožimo z rokami nazaj in še enkrat potečemo na mestu, lahko naredi razliko. Takšne in podobne gibalne minutke, ki so redno razporejene čez dan, so vredne veliko več od časa, ki nam ga vzamejo. Menim, da je dobro to gibalno minutko vplesti na vsakih deset minut učne ure.

Če pa bi nam uspelo učno snov vsaj delno predstaviti z gibanjem telesa, bi naredili še korak naprej. Takrat bi se res učili ne samo z možgani, ampak bi upoštevali, da so naši možgani v resnici le del celote našega telesa. Lahko bi na primer jambski enajsterec Prešernovega Sonetnega venca izkusili s počepi, s spuščanjem in dvigovanjem rok, ali še bolje, tako da bi nanj zaplesali izvirno koreografijo.

Pripravimo glave, da bodo bolj odprte, da bodo bolje srkale dragoceno znanje. Naj pridejo učenci peš v šolo, imejmo kratke gibalne odmore, učno snov poskušajmo predstaviti ne le z besedami in slikami, ampak tudi v gibanju.

Ja, veselje do gibanja nam lahko pomaga k večjemu veselju do učenja!