Ivanki Drakšić v življenju ji ni bilo prizaneseno, ves čas se je borila za obstanek v službi. Premeščanje na različna delovna mesta je bilo zanjo zelo stresno in naporno. Podjetja, v katerih si je služila kruh, so pogosto šla v stečaj. Kljub grenkim preizkušnjam je vselej ostala pozitivna. Pri 22 letih se ji je nasmehnila dvojna sreča, njen dom se je napolnil z rojstvom enojajčnih dvojčic. Vedno znova rada poprime za delo na vrtu in uživa v naravi. 

»Štirinajst let sem redno hodila na kontrole zaradi mioma na maternici.« Zdravnik ji je povedal, da ima miome veliko žensk, a z menopavzo uplahnejo ali celo izginejo. V drugi polovici leta 2011 pri starosti 50 let so ji ob menjavi službe na zdravniškem pregledu ugotovili, da je slabokrvna. V treh mesecih je shujšala za 12 kilogramov, pojavljale so se ji vrtoglavice in postala je precej slabotna. »Menstruacije sem imela dokaj normalne, zaradi jemanja kontracepcijskih tablet.« Zaradi slabotnosti je obiskala osebnega zdravnika, napotil jo je v UKC Maribor. 

Pri 55 letih sem se invalidsko upokojila. Z boleznijo se sprva ni bilo ravno lahko sprijazniti. Pomoč sem poiskala pri psihiatru in dobila zdravila, zaradi katerih zdaj lažje shajam. Ves čas mi je v zelo veliko oporo družina. Vsem, ki bodo morali stopiti na to pot, bi želela povedati, naj nikoli ne obupajo. Želim si, da bi se za to obliko raka veliko bolj potrudili. 

Hospitalizirana je bila na endokrinološki oddelek, kjer je v mesecu dni prejela nekaj transfuzij. »Čez dan me je obhajala mrzlica, zvečer pa sem imela telesno temperaturo do 37,5 stopinje.« Opravljene je imela številne preiskave, kolonoskopijo, pregled kostnega mozga … Krvni izvidi so bili še vedno slabi. Vnetni kazalec je bil ves čas visok, okrog 160. S takšnim stanjem so jo napotili domov, kjer je ostala le slaba dva tedna. Ponovno je bila hospitalizirana, tokrat na nefrološki oddelek, kjer so ji opravili cistoskopijo in jo med hospitalizacijo napotili na PET CT v Ljubljano na Onkološki inštitut (OI), kjer so odkrili 15-centimetrsko senco za maternico. Premestili so jo na ginekološki oddelek, ker so ocenili, da bo treba odstraniti maternico. 

Odstranitev maternice 

Med hospitalizacijo je imela kolposkopijo, pokazala ni nobenih posebnosti. Več kot pol leta od začetka težav je sledila laparoskopska odstranitev maternice. Odstranjeni tumor so na patološkem oddelku UKC MB označili za nekrotičnega (pogosta značilnost sarkoma), in ker niso bili popolnoma prepričani, za kaj gre, so vzorec poslali na pregled v UKC Ljubljana in od tam v Boston k prof. dr. Fletcherju. Potrdili so, da gre za nizko maligni endometrijski stromalni sarkom (LGESS). »Malce nenavadno se mi je zdelo, ko je vpričo mene doktor spraševal onkologinjo, kaj sploh je sarkom maternice, da tega ne pozna.« 


Po treh dneh intenzivne nege je bila premeščena na običajni oddelek. Opazila je, da ji poleg vstavljenega katetra uhaja voda. Ugotovili so, da so ji med operacijo poškodovali sečevod. Osem dni je bila primorana ležati v plenicah, saj takojšnja operacija zaradi odsotnosti zdravnika ni bila možna. Tri dni po transvaginalni operaciji jo je ponoči oblila slabost z bruhanjem zelene tekočine. »Medicinska sestra je prišla, obrisala in ničesar sporočila naprej. Bruhala sem še ves naslednji dan, čeprav nisem ničesar jedla.« K sreči je na obisk prišla teta, ki je medicinska sestra, in kar hitro opazila, da nekaj ni v redu. Takoj je stopila do zdravnikov in povedala: »Bruha blato.« V želodec je dobila sondo in bila premeščena na intenzivni oddelek. »Črevesje se je stisnilo. Moje počutje na intenzivni negi je bilo grozljivo.« Svojci so bili seznanjeni, da se lahko pripravijo na najhujše. A stanje se je začelo izboljševati. Zelo hitro je bila odpuščena v domačo oskrbo, od koder se je še nekaj časa morala vračati v bolnišnico zaradi prejemanja antibiotikov. 

Ponovna operacija 


Dve leti je redno hodila na preglede in imela opravljen samo vaginalni pregled. » V letu 2015 sem zaradi bolečin doktorja prosila, da opravi še kakšno preiskavo. Bila sem uslišana. Na ultrazvoku in CT so mi ugotovili ponovitev bolezni.« Šele tedaj je sarkomski tim na Onkološkem inštitutu, ki je edini v državi in odloča o teh oblikah rakov, zahteval, da jo napotijo k njim. Zaradi slabotnosti je bila pred operacijo potrebna enotedenska prehranska podpora. Operacija je bila izvedena v okviru sarkomskega tima. Poleg tumorjev so ji odstranili del črevesa, del trebušne stene in oba jajčnika. Na trebušno steno so ji vstavili mrežico. Poseg ni potekal brez zapletov, tokrat so ji med operacijo predrli mehur. Napako so zelo hitro odkrili in jo odpravili. Sledila je še okužba z bolnišnično bakterijo. Postopoma je dobro okrevala. Bolezen se ji je ponovno vrnila leta 2017, kjer so ji pri operaciji poleg tumorjev v medenici odstranili še drugi del črevesa. Sledila je ponovitev v letu 2019, tokrat v steni mehurja, tudi tega so uspešno sanirali. Lani so na MRI odkrili ponovitev bolezni in jo zaradi številnih predhodnih operacij nemudoma poslali na obsevanja. V marcu jo čaka kontrolni CT. »Pozitivno zrem v prihodnost.« 

»Pri 55 letih sem se invalidsko upokojila. Z boleznijo se sprva ni bilo ravno lahko sprijazniti. Pomoč sem poiskala pri psihiatru in dobila zdravila, zaradi katerih zdaj lažje shajam. Ves čas mi je v zelo veliko oporo družina. Vsem, ki bodo morali stopiti na to pot, bi želela povedati, naj nikoli ne obupajo. Želim si, da bi se za to obliko raka veliko bolj potrudili.« 

REDKI GINEKOLOŠKI RAKI

V zadnjih letih se vse bolj govori o redkih boleznih. Več kot 50 odstotkov vseh ginekoloških rakov spada med redke rake. Njihova pogostost je približno šest na 100.000 žensk (GYNOCARE, 2021). Obstaja jih šest vrst: rak zunanjega spolovila, rak nožnice, rak materničnega vratu, rak materničnega telesa, rak jajčnikov in rak jajcevodov
Samo za raka materničnega vratu obstaja presejalni test, s katerim ga lahko odkrijejo že zelo zgodaj. Zato je še posebno pomembno, da prepoznamo opozorilne znake in dovolj hitro ukrepamo. Najpogostejši znaki so: nenormalna vaginalna krvavitev ali izcedek, prehiter občutek sitosti in težave pri prehranjevanju, bolečine in/ali pritisk v medenici, pogosto uriniranje, pogosta velika potreba ali zaprtje, napihnjenost, bolečine v trebuhu ali hrbtu, srbenje, pekoč občutek, bolečina ali občutljivost zunanjega spolovila, spremembe na zunanjem spolovilu (izpuščaj, rane ali bradavice), izguba telesne teže, utrujenost. 
Za napredek pri diagnosticiranju in zdravljenju redkih rakov je izjemno pomembno mednarodno sodelovanje strokovnjakov, kot poteka prek Evropske referenčne mreže (ERN).