Čeprav so enemu naših največjih glasbenih zvezdnikov 80. in 90. travme vsa leta trmasto sledile in rezale krila, med drugim se je moral spoprijeti z ločitvijo in izgubo stikov z dvema otrokoma, je Vili Resnik danes še vedno nalezljivo energičen, šaljiv in nasmejan. Oče štirih otrok, ki je že presegel abrahama, se kljub grenkobi, ki je ni mogoče povsem odgnati, preteklosti spominja kot svoje največje učiteljice.

Vili, že pri petih letih ste začeli navdušeno brenkati po kitari. Ali je bila glasba od nekdaj vaša pomembna spremljevalka?

Doma ni bil nihče posebno glasbeno nadarjen. Kot otrok sem si sicer strašansko želel prepevati v pevskem zboru, pa vendar so mi v šoli rekli, da ne morem.

Pojavil se je še en spomin, ko je nekdo, verjetno sva z bratom spet kaj ušpičila, njega za noge držal nad odpadnim oljem in grozil, da ga bo sežgal. Jokal sem in kričal, naj tega ne stori, mešalo se mi je od groze! 

Zakaj?

(Zavzdihne.) Kdo bi vedel. Kadar je bilo v osnovni šoli kaj narobe, sem bil vedno kriv jaz in so me verjetno tako kaznovali. Denimo na tleh so bili papirčki, ki so jih metali drugi, in kriv je bil Resnik! Še danes sem občutljiv za to, če moja otroka mečeta papirčke!

Kot učenec ste bili torej neke vrste dežurni krivec.

Ja. Le ena tovarišica, kot smo takrat rekli učiteljici, mi je v tretjem razredu rekla, da imam zelo lep glas. Po tistem sem čez noč postal prav dober učenec; prej so padale le najslabše ocene. Ta učiteljica je bila zelo zahtevna, včasih celo zoprna, ampak pravična, in njene besede so name delovale čudežno. Prav zato še danes pravim: Ne obsojajte otrok, ki so živahni, malo drugačni, ker nikoli ne veste, kaj se bo z njimi zgodilo pozneje! 

Ne trdim, da sem bil vedno zatiran. Mama me je sicer vzgajala tako, da bom lahko le navaden delavec kot ona, ki je bila čistilka. Zdaj to lahko povem, ker je pokojna; umrla je pred štirimi leti. Trdila je, da se lahko preživljamo le s fizičnim delom. Tako ona kot moja teta sta znoreli, ko sem naznanil, da bom glasbenik, saj naj to ne bi bilo pravo delo. Mama se je, potem ko je videla, da vse dneve pridno vadim kitaro, nekako le sprijaznila in je bila kar tiho.

Preberite še: Lidija Štefanec: Za mamo sem bila ničvredna, nezaželena, izmeček 

Kje ste dobili kitaro?

Kupljena je bila za brata, ki si jo je zaželel, a ga potem ni zanimala. Verjetno mi je bila usojena. Zelo mi je bila všeč. Sploh v puberteti, ko si želiš malce izstopati. (Nasmeh.)

Ste popolni samouk?

Vsega sem se naučil sam, v družbi prijateljev ter s pomočjo dragih videokaset iz Amerike. Kitare se nikoli nisem učil klasično po akordih. V dokumentarcu Železne stopinje lahko vidite, da sem bil del začetkov heavy metala v Sloveniji. (V njem je opisana zabavna dogodivščina, kako je na pomembnem tekmovanju v Srbiji nadomeščal pevko skupine; besedil pesmi sploh ni znal, a so zaradi njegovega samozavestnega nastopa navdušili občinstvo in prišli kar v finale.) Nikoli si nisem želel biti tako imenovani šlager pevec. Potem ko so me člani zasedbe Rendez-Vous (pop skupina, med drugim znana po pesmi Oh ne, Cheri) vprašali, ali bi pri njih prepeval slovensko zabavno muziko, sem povedal, da me takšno sr...e ne zanima. Tudi Toneta Košmrlja iz Pop Designa, ki je prišel k meni v službo, sem zavrnil. Priporočil me je pokojni Brendi in rekel, da pozna odličnega pevca, ki je sicer čisto zmešan. (Smeh.)

Potem ste se vendarle pridružili sloviti skupini Pop Design.

Drži, fantom sem še danes hvaležen, ker so bili tako potrpežljivi in so me prepričali. Po prvih treh mesecih sem obupal, da imam vsega vrh glave in takšne muzike ne čutim kot svoje. Pa sem potem vendarle vztrajal leta in leta.

Med vami se je zgodila prava kemija. Pomagali ste spisati eno najuspešnejših glasbenih zgodb in dobili tudi veliko priznanj.

(Pokima.) Nočem zveneti preveč samohvalno, a dejstvo je, da smo pobrali vse nagrade, ki so obstajale. Kamor koli smo prišli na koncert, je bilo še enkrat več ljudi, kot bi jih prostor smel imeti. Bilo je noro! Takrat nisem mogel niti v miru hoditi po Ljubljani, saj so punce vreščale za menoj. Po drugi strani so se določeni ljudje obrnili proti meni in me poskusili očrniti, ampak jim tega nisem pustil. Več kot samo sanjalo se mi je, kaj je življenje, saj sem delal na onkologiji kot zdravstveni tehnik.

Oče je imel stanovanje, a z njim je bilo nemogoče živeti. Vsakič ko se ga je nacukal, je bila štala. Spominjam se, kako sta naju starša peljala s kolesom – jaz sem bil pri očetu, brat pa pri mami – skočil sem na polje in stekel stran, komaj so me ujeli. Vpil sem, da ne grem k teti, kakor so imenovali najino rejnico. 

Stalno ste bili v stiku s hudo bolnimi osebami.

Tako je. Sedem let sem skrbel za ljudi z najhujšimi diagnozami. Prvega pol leta sem vsak večer tekel, da bi pozabil, čemu sem bil priča v službi, sicer tega dela ne bi mogel več opravljati. Ljudje so mi tudi umirali na rokah. Prav zato trdim, da vem, kaj je življenje. Imam močan čut za sočloveka. Vedno ko so mi nalagali tudi najbolj zahtevne zadolžitve in sem bil neznansko utrujen, sem se smejal in šalil. Rekli so mi, da sem sonce. Zavedam se, da imamo vsi v sebi zlobno plat, vendar se večinoma prepiramo zaradi neumnih, nepomembnih stvari. To se je dogajalo v moji prejšnji zvezi.

Kako je ločitev vplivala na vas?

Ločitev me je popolnoma razsula. Ko sem ostal brez otrok, je bil to zame konec sveta. Do tistega trenutka sta bila hči in sin deset let vsako popoldne z menoj. Priznam, da sem razmišljal, da bi se ubil, ker nisem videl drugega izhoda. Joj, kakšen butelj bi bil, če bi to res storil!

Ali zdaj imate stike z njima?

Redko. Slišimo se enkrat do dvakrat na štiri mesece, če sploh. Upam, da me bosta nekoč, ko ju bo življenje obrusilo, sama poiskala. Nočem dregati vanju.

V drugi zvezi s partnerico Tamaro imate prav tako dva otroka.

Res je. Anja je stara dvanajst let, Matias pa šest. Zelo rad imam otroke, čeprav pri mojih letih ni najlaže biti oče. Sem pa še vedno navajen iz bolnišnice, da se ponoči zbujam jaz. Slišim vsak šum.

Kaj vas je, poleg izkušenj iz zdravstva, najbolj gnalo k temu, da bi se dokazali v svojem poklicu?

V osnovni šoli smo ustanovili bend. Med člani sva bila jaz s svojo kitaro in vnuk vplivneža; ta je imel ne le kitaro, temveč tudi ojačevalec. Posledično so me vrgli iz benda. Bil sem tako razočaran in jezen, da sem vsako jutro na poti v šolo pogledal proti imenitnemu bloku, v katerem je stanoval, in rekel: »Stari, boš že videl, kdo je Vili Resnik!« Odločil sem se, da bom boljši. Mogoče tudi zato, ker sem res malo nor; kot otrok sem preživel meningitis in morda je tudi to na meni pustilo določene posledice. (Nasmeh.) 

Moja Tamara, ki je bolj inteligentna od mene, me večkrat miri, naj ji neham delati sramoto v javnosti, ko se denimo pošalim s kakšno trgovko pri blagajni. Rečem, denimo, oprostite, v kateri trgovini sem pravzaprav, in potem vzkliknem: »O, najboljši sosed!« Če me imajo zato za neumnega, pa naj, meni ogromno pomeni, ko lahko ljudi že z eno besedo predramim, nasmejim in so potem manj zagrenjeni. Moja mi reče, naj se obnašam malo bolj zvezdniško, pa ji rečem: »Stara, ne morem! Zakaj bi imel distanco, ljudje mi ogromno pomenijo!«

Z bratom sva trpela, a mami in očetu nisva upala povedati ničesar. Zaprla sva se vase, ker sva se tako bala kazni tiste ženske. Nekoč sem moral za kazen denimo pojesti posodico popra samo zato, ker zvečer nisem pravočasno zaspal. Kako me je peklo! Brat mi ni mogel pomagati, ker je bil v drugi sobi, pa tudi strah ga je bilo, da bo še on moral početi kaj podobnega.  

Imate izjemno sposobnost empatije. Kaj pa mama, ali je, ko ste nastopili na Evroviziji s pesmijo Naj bogovi slišijo, končno priznala, da znate lepo peti?

Ne. Do mojega abrahama je govorila, da se samo derem in da je vse, kar počnem, brezveze. Takoj po mojem 50. letu pa me je v telefonskem pogovoru šokirala s pohvalami. Najprej sem jo vprašal, ali je kaj pila. Rekla mi je: »Vili, ne morem verjeti, da te imajo ljudje radi in te tako spoštujejo!« To je opazila na obisku pri nas na Primorskem, kjer živim z družino. Rekla je, da v resnici lepo pojem. Do tistega trenutka je imel po njenih besedah lep glas le moj leto mlajši brat (Branko Lindič, pevec skupine 12. nasprotje). Takrat sem ji v šali zabrusil: »Praviš, da se derem? Veš kaj, mama, ne boš verjela, bolj se derem, več denarja dobim!« Pa je rekla potiho: »Dej nehi no!« (Nasmeh.)

Ali je umrla zaradi bolezni?

Ja, imela je raka črevesja.

Kdaj pa ste izgubili očeta?

Pri osemnajstih. Bil je alkoholik in mama naju je z bratom naučila, da se ga morava bati.

Vaju je kdaj udaril?

Nikoli.

Kaj pa mamo?

Ona je trdila, da ja, ampak tega nisem videl.

Imeli ste le pet let, ko so vaju z bratom dali v rejo. Zakaj?

Nismo imeli stanovanja. Oče ga je imel, a z njim je bilo takrat nemogoče živeti. Vsakič ko se ga je nacukal, je bila štala. Spominjam se, kako so naju starši peljali s kolesom – jaz sem bil pri očetu, brat pa pri mami – skočil sem na polje in stekel stran, komaj so me ujeli. Vpil sem, da ne grem k teti, kakor so imenovali najino rejnico. Starši nama niso povedali, da bova pri njej ostala tako dolgo, več mesecev, dokler ni mama končno dobila stanovanja v Križankah.

Vedno znova se mi pred očmi odvrti film s pijanim fotrom, ko razbija po vratih. Večkrat smo pred njim bežali skozi okno, ki je bilo na višini petih metrov in mama si je nekoč med skokom zlomila peto. Po pobegih smo ponavadi prespali pod kostanji ob Ljubljanici. Jaz sem potem zjutraj moral v šolo. 

Verjetno ste vsak dan znova čakali in upali, da prideta po vaju.

Seveda. Uh, kako sem bil jezen! (Izusti sočno kletvico.) Tega nočem podoživljati! (Se prime za glavo in v kali zatre solze.) Ne razumem, kako so lahko dali otroke v rejo k takšni ženski; poleg naju z bratom je skrbela še za eno deklico ter svojega sina, nekaj let starejšega od nas. Ta je bil zaradi najrazličnejših kriminalnih prekrškov ves čas na policiji, a to ni pri nikomer prižgalo alarma, da bi bilo treba bolj preveriti, komu zaupaš otroke ter mu za to še plačuješ. Velika hiša pač ni dovolj!

Kateri spomini na hišo groze so za vas najbolj boleči?

Miklavž je bil, ko sta mama in ata prinesla darila – avtomobilčke na baterije, takrat zares imenitne igrače! Z bratom sva se igrala s starši in smo celo dvignili mizo v naklonu, da so avtomobilčki še hitreje drseli. Takoj ko sta mama in ata odšla, sva morala vse svoje igrače prepustiti sinu rejnice. Nisva se jih smela več pritakniti, od takrat so bile njegove. Z bratom sva trpela, a mami in očetu si nisva upala povedati ničesar. Zaprla sva se vase, ker sva se tako bala kazni tiste ženske.

Z vama so delali nedopustno. Verjetno sta bila prav zato še bolj nemirna, živahna.

Seveda. Nekoč sem moral za kazen denimo pojesti posodico popra samo zato, ker zvečer nisem pravočasno zaspal. Kako me je peklo! Brat mi ni mogel pomagati, ker je bil v drugi sobi, pa tudi strah ga je bilo, da bo še on moral početi kaj podobnega. 

Menda ste med zadnjimi novembrskimi prazniki prvič spet šli v to hišo?

Ponovno sem jo videl že pred kakšnimi petnajstimi leti, še v prejšnjem zakonu. Bili smo na pikniku v Šiški in zaželel sem si sprehoda. Sam. Hodil sem neznano kam in se nenadoma znašel pred strašno bajto. Bilo je kot v filmu, ko sem nagnil glavo in mi je postalo več kot jasno, da jo poznam. Zelo dobro. Nekaj časa sem le stal in gledal, potem pa je prišel sin rejnice. Predstavil sem se ter povedal, da sem tam živel. Prepoznal me je in iz hiše je prišla še njegova mama, vsa prijazna: »O, Vili!« Rekel sem, da ne želim nikomur nič slabega in bi rad povedal le to, da me na hišo vežejo strašni spomini. Nato sem odkorakal. Na minuli prvi november sem domače prosil, da gremo spet tja, saj bi prvič rad tudi prestopil prag. Rejničinega sina, ki mi je priznal, da sem bil kot otrok pogosto kaznovan namesto drugih, sem vprašal, ali smem stopiti v hišo in pogledati sobe ter stranišče, prizorišča strahot. Imel sem mravljince v nogah in težko hodil. Pojavil se je še en spomin, ko je nekdo, verjetno sva z bratom spet kaj ušpičila, njega za noge držal nad odpadnim oljem in grozil, da ga bo sežgal. Jokal sem in kričal, naj tega ne stori, mešalo se mi je od groze!

Oče je imel dobro službo, vendar je vse zaj...l z alkoholom! Nekoč me je v šoli spravil v totalno zadrego, ko je pijan prinesel ogromno ribo, jo vrgel na mizo in rekel: »Tole bomo danes doma jedli!« Včasih se me polasti strah, kaj če bom ponovil njegovo napako. Kdo pravi, da na stara leta ne moreš postati pijanec?! Kri ni voda. 

Kaj se je dogajalo v stranišču?

(Odmaje z glavo.) Pustiva to temo, prosim!

Kot trdite, kljub določenim travmam iz otroštva niste nikoli niti poskusili drog. Kaj pa alkohol?

Do 24. leta nisem spil niti kapljice alkohola. Še pred petnajstimi leti sem sovražil vino, tako vonj kot okus sta se mi zdela ogabna. Zdaj sem v takšni družbi, da mi zadiši le ob hrani vsake toliko, zmerno. Vedno znova se mi namreč pred očmi odvrti film s pijanim fotrom, ko razbija po vratih. Večkrat smo pred njim bežali skozi okno, ki je bilo na višini petih metrov in mama si je nekoč med skokom zlomila peto. Po pobegih smo ponavadi prespali pod kostanji ob Ljubljanici. Jaz sem potem zjutraj moral v šolo. (V glasu se mešata žalost in jeza.) Nisem imel narejene domače naloge, pri pouku sem bil nezbran in v redovalnico so mi dajali šuse! Kadar se je foter nalil in je bil pri nas, smo morali do treh zjutraj na ves glas poslušati komade na gramofonu.

Je imel tudi rad glasbo?

Zelo. Glasno je prepeval, dokler mu ni zmanjkalo glasu. Vedno znova je vrtel napitnico Maria Lanze (zapoje z globokim glasom): Drink, drink, drink! Pa mi je rekel: »Če boš pa ti kdaj znal takole zapeti, boš pa pevec!« Potem je prišlo obdobje Palome blance (uspešnice Georgea Bakerja iz 70. let).

Kaj je bil po poklicu?

Električar. Imel je dobro službo, vendar je vse zaj...l z alkoholom! Nekoč me je v šoli spravil v popolno zadrego, ko je pijan prinesel ogromno ribo, jo vrgel na mizo in rekel: »Tole bomo danes doma jedli!« Znal je biti zares zoprn, kadar se ga je napil, sicer je bil umirjen človek. Včasih se me polasti strah, kaj če bom ponovil njegovo napako. Kdo pravi, da na stara leta ne moreš postati pijanec?! Kri ni voda.

Ko sem še delal na onkologiji, sem nekoč med bolniki prepoznal ravnatelja z osnovne šole, ki me je kot dečka tako oklofutal – sploh ne vem, zakaj – da sem se skoraj polulal od strahu. Predstavil sem se in povedal za to izkušnjo in hkrati dodal, da je bilo, kar je bilo. 

No, če ste veseljak po njem, je to dobrodošlo, le da vas res ne zamika pijančevanje.

Res je. Večkrat sicer opazim, da se na določeno stvar odzovem podobno kot mama, in med ogledom slik ugotavljam, da sem ji vedno bolj podoben, o, madona! (Nasmeh.) Ne glede na vse sem ji hvaležen, saj me je naučila ogromno dobrih stvari, bila je delovna. Trudila se je po najboljših močeh. Tudi do očeta ne čutim zamer. S tem bi najbolj škodil prav samemu sebi.

Verjamete v karmo?

Zagotovo. Ko sem še delal na onkologiji, sem nekoč med bolniki prepoznal ravnatelja z osnovne šole, ki me je kot dečka tako oklofutal – sploh ne vem, zakaj – da sem se skoraj polulal od strahu. Predstavil sem se in povedal za to izkušnjo in hkrati dodal, da je bilo, kar je bilo. Že s tem, ko sem izrekel, kar mi je toliko let ležalo na duši, se mi je odvalil kamen od srca. Nisem potreboval njegovega opravičila.

Zadnja leta ste v glasbi spet bolj dejavni, tudi kar zadeva nove pesmi, pri katerih vam je avtorsko med drugim priskočil na pomoč Jan Plestenjak. Koliko nastopov imate?

Iskreno povem, tako uspešen, kot sem bil v minulem letu, nisem bil že dvajset let. Včasih imam v enem vikendu celo pet nastopov. Super je! Občinstvu vsakič povem, to zares tudi mislim in vem: Brez vas me ne bi bilo!