Največja prestolnica v Evropi ne sodi med betonske džungle, čeprav se razprostira na 2400 kvadratnih kilometrih, ker je čista in zelena na skoraj 40 odstotkih površine. Duši jo silno gost in hrupen promet, četudi premore dve prometni obvoznici. Skratka, Moskva ima več obrazov, zelo pomlajenih po Gorbačovu. Tudi ljudje so bolj sproščeni in prijazni kot nekoč, ko se s tujci niso upali pogovarjati, kar sem doživela pred tridesetimi leti kot gostja ruske revije za ženske. Obiskala sem še Delovega dopisnika Tita Doberška in ko sva se bučno pozdravila, je njegova žena odprla vodo v kuhinji in kopalnici, da je šum preprečil prisluškovanje!

Putinov helikopter

Moskva je dobila ime po močvirju, ki je nekoč obvladovalo ozemlje s tremi rekami. Tu se danes bohoti velemesto s skoraj trinajstimi milijoni prebivalcev. Njegovo osrčje je Rdeči trg s Kremljem, največjo trdnjavo v Evropi s površino 28 hektarov. Čeprav je v njej sedež vlade, je zgodovinski del dostopen za obiskovalce, ki ga množično oblegajo pod strogim nadzorom, saj te pred vhodom pregledajo kot na letališčih. A začudeno ostrmiš, ko opaziš helikoptersko pristajališče prav sredi Kremlja, namenjeno Putinu, da se izogne prometnim konicam, ko prihaja v službo. Vsakič se pripelje z dvema helikopterjema, da se ne ve, v katerem sedi on.

Prvo obzidje je v 12. stoletju zgradil knez Jurij in je bilo leseno, drugo kamnito, v 15. stoletju so prišli na vrsto rdeči zidaki v obsegu dveh kilometrov in pol. Knez Ivan III. je pred dobrimi petsto leti prvi v Kremlju sezidal palače in cerkve z značilnimi čebulastimi kupolami v zlatu, kakršnih je v Moskvi kar šeststo. In prav lepo jih je videti, ko se bleščijo v soncu. 

Zakaj je Ivan Grozni ubil sina?

Zanimiva je katedrala nadangela Mihaela z grobnicami pomembnih princev in cesarjev. Med njimi sta kamnita sarkofaga prvega ruskega carja Ivana IV. Vasiljeviča Groznega, okronanega leta 1547, s sinovoma Fedorom in Ivanom. Ker je bil zelo jeznorite narave, je Ivana lastnoročno ubil z žezlom. Tako je usodno zapečatil svojo dinastijo, saj je pokončal svojega prestolonaslednika. Vzrok uboja: sin je branil ženo, ker jo je oče pretepal zaradi njene, zanj neprimerne obleke. Torej, gre za groznega človeka, čeprav me je moskovski kolega prepričeval, da beseda grozen v arhaični ruščini pomeni veličasten, mogočen. Po drugi strani je bil res veličasten, saj je srednjeveško Rusijo povišal v imperij z osvojitvijo Sibirije.

Med grobnicami so leta 1812 rovarili Napoleonovi vojaki in ukradli dragoceno srebrno krsto iz kapele, posvečene Dimitriju, najmlajšemu sinu carja Ivana Groznega, ki je bil ujet na bojnem polju in potem umorjen v eni od bitk s Tatari, ko so Rusi osvajali Kazan.

Katarina Velika

Med vladarske velikane sodi Katarina Velika, nekdanja nemška princesa, izobražena, odločna, podpornica znanosti in ne nazadnje pohlepna bojevnica za nova ozemlja z vojno proti Turkom, Švedom in Poljakom. Rusijo je povečala z Aljasko. A osebno ni imela sreče. Znana je po številnih ljubimcih, tudi Potemkin je bil med njimi, kajti moža cesarja Fedoroviča so ji ubili, prav tako sina, hči pa ji je umrla zaradi bolezni. Tako je za prestolonaslednika določila svojega vnuka.

Stalinova dediščina

Najbolj ohranjena in najstarejša je kremeljska cerkev Marijinega vnebovzetja. Najbogatejša z zbirko kronskih draguljev pa je zakladnica v eni od kremeljskih cerkva. Številnim vojnam navkljub je ta kremeljska trdnjava obstala: nekateri okupatorji so se ji izogibali, nekateri so jo delno poškodovali, kot na primer Napoleon, Tatari so mesto popolnoma uničili, Kremlju pa prizanesli, ker so se vanj vselili kot vladarji za stoletje in pol.

Svojstveno zgodovino ima najvišja, 103 metre visoka pravoslavna cerkev Kristusa Odrešenika, ki se bohoti ob bregu reke Moskve. Zgradili so jo po koncu vojne z Napoleonom. Stalin jo je porušil, da bi jo nadomestil z megalomansko sovjetsko palačo, a ga je ustavila Hitlerjeva vojna. Leta 1990 so jo kot repliko ponovno zgradili z dodatkom prireditvene dvorane, muzeja in restavracije pod katedralo. A Stalin je za seboj pustil večni pečat z nebotičniki, kot je skupina Sedem sester, dograjenih leta 1947, prav ob osemstoti obletnici ustanovitve Moskve. Tekmoval je z Američani, a v značilnem stopničastim ruskim slogom. Na vrhu osrednjega stolpa je ogromna, 20 kilogramov težka zlata zvezda, ki se vrti v rdeči luči vgrajenih rubinov. Za večno. V eni od sestrskih stavb s 36 nadstropji domuje moskovska državna univerza, ki šteje 30.000 študentov: za pridne je študij brezplačen, za manj prizadevne je plačljiv. Pogovarjala sem se z Američanom ruskih staršev in tudi ruskim državljanstvom. Ker je študij v ZDA drag, je Dimitri prišel študirat na Lomonosovo univerzo in se po diplomi nameraval vrniti domov. »Ostal sem tu, čeprav sem se dokaj namučil, da sem se naučil pisati. Kmalu sem ugotovil, da je v Rusiji lepše živeti, bolje in ceneje jesti, da ne govorim o prijateljstvih in miselnosti. Ko grem na obisk k staršem in sestri v ZDA, pa mi znanci rečejo, da sem nor!« 

Razkošna podzemna železnica

Moskva je megamesto presežnikov, edinstvenih na svetu. Takšna je tristo kilometrov dolga podzemna železnica z dvesto postajališči, beri dvoranami v marmorju, z dragocenimi lestenci in celo zlatimi mozaiki na obokanih stropih. Vmes so umetnine, ki se jih v Louvru ne bi sramovali, saj so marsikje podpisana znana imena, tudi iz tujine. Kar nekaj jih je dobilo nagrade prav za delo v metroju. Zanimivo je, da je Stalin, okrutni vladar, imel posluh za umetnost in je za gradnjo podzemne železnice v tridesetih letih minulega stoletja najemal najboljše arhitekte, slikarje in kiparje. Podzemlje je pravo čudo sveta: vsaka postaja ima svojo umetniško zgodbo z motivi iz burne ruske zgodovine, iz vsakdanjega življenja ljudi v narodnih nošah, delavcev v socializmu, prizori iz vojn, portreti vojskovodij, herojev, celo živali pa pokrajin iz različnih delov Rusije, mozaikov Moskve, kipov znamenitih mož – samo Stalina so odstranili – in vitražev z rožami, da se počutiš, kot da si v katedrali in ne v metroju. Med drugo svetovno vojno so bila tu varna zaklonišča. V teh podzemnih palačah potekajo tudi različne prireditve, zlasti koncerti, festival rocka se dogaja celo ponoči, ko ni potnikov. Teh je dnevno neverjetnih šest milijonov, a posebne gneče ni, ker vlaki vozijo z minutnimi premori. A po tleh ni nobenih čikov, nobenih smeti! Še zrak ni zatohel, kot je denimo v Parizu, kjer te s sten vabijo nešteti reklamni plakati in opozorila: pazite na osebne stvari.

Neverjetna preobrazba

Ko sem spet videla Moskvo po dvajsetih letih, me je njena preobrazba zelo presenetila. Že prvi dan sem na Arbatu, priljubljeni promenadi, opazila, da ljudje ne hodijo naokoli mrkih obrazov in se ne izogibajo tujcev kot nekoč. Vljudno ti razložijo, kako najti stavbo, ki jo iščeš, celo pospremijo te del poti. Jezik ni ovira, ker se Slovani nekako razumemo, a mladim angleščina kar teče. Moskva je ob večerih in sicer zelo živahna, lokali so polni, gledališča tudi, tako da konec oktobra, ko sem se udeležila mednarodnega kongresa turističnih novinarjev, nismo dobili vstopnic za Bolšoj teater. Pač pa smo obiskali festival Krog svetlobe v parku pred velikansko stavbo univerze Lomonosova, na katero so projicirali svetlobne laserske slike iz narave, mestnega življenja, zgodovine Rusije, razne umetniške zadeve s spremljavo glasbe, kar menda pritegne kar milijon obiskovalcev, saj se to dogaja na več koncih Moskve. Tudi stavba ministrstva se spremeni v pravljično zgradbo.

Wind of change je čutiti vsepovsod. Pesem Veter sprememb je skupina Scorpions posnela v čudovitem parku Gorki z visokim drevjem in jezerci na obrežju reke Moskve v spomin na leto sprememb z Gorbačovom. Na cestah ni več moskvičev, mladi se oblačijo po modi, v gostilnah in trgovinah so prijazni, tako da sem v razkošni blagovnici GUM na Rdečem trgu po nakupu čevljev – stari so me ožulili – dobila šopek vrtnic in popust! Cene so sicer zelo različne, ker so tudi trgovine različne, prebivalci pa razdeljeni na bogate in navadne, a tudi revne. Vendar na ulicah ni beračev. Hrana se mi je zdela cenejša kot pri nas. »Žal nam je, da nas je EU kaznovala s sankcijami, pri nas smo na izgubi potrošniki, pri vas pa pridelovalci hrane. Temu se je pridružil še padec cen nafte in plina, pa smo spet v krizi,« mi je potarnal ruski kolega Vasilij, češ, Wind of change z Zahoda nas je obdaril z ene in udaril z druge plati. Tudi rubelj je padel. Zanimive so cene stanovanj: v mestih so visoke, na podeželju od dva- do trikrat nižje. Mladi se pač selijo v mesta.