Bilo je dovolj, saj sem želel zgolj začutiti utrip in ponudbo dobrih petnajst kilometrov oddaljenega smučišča. Gorska cesta se v nekaj serpentinah hitro povzpne do naselja Triesenberg, ugnezdenega na razglednem pobočju nad glavno dolino majhne države. Po vožnji skozi krajši predor se odpre dolina, na koncu katere so že pred več kot pol stoletja postavili prve hotele in smučarsko sedežnico. Turistično središče Malbun spominja na prijetno vasico, saj v njem ni velikih hotelov. Pred naseljem je urejeno prostrano brezplačno parkirišče, ki običajno zadošča za vse goste. Kadar lepo vreme in obilica snega privabita posebno veliko obiskovalcev, pa je mogoče parkirati nekaj kilometrov prej, v zaselku Steg. Od tam je do Malbuna urejen brezplačen avtobusni prevoz. Smučarsko središče je na višini 1600 metrov. Večji del naselja je zaprt za motorni promet, zato je središče zelo priljubljeno med družinami, ki prihajajo tudi iz sosednje Avstrije in Švice. V neposredni bližini hotelov in penzionov sta urejena smučišče in sankališče za najmlajše, ki lahko dneve popestrijo tudi z drsanjem na zunanjem drsališču. Iz Malbuna so na bližnja pobočja speljane štiri vlečnice, do 2000 metrov visokih vrhov pa se je mogoče zapeljati s tremi sodobnimi sedežnicami. Ena izmed njih se ponaša z ogrevanimi sedeži. Ob smučarskih napravah je urejenih 23 kilometrov prog, med katerimi je večina srednje ali manj zahtevnih, dobra desetina pa je namenjena najbolj zahtevnim ljubiteljem strmin. Ti se lahko z zgornjih postaj sedežnic odpravijo tudi na turno smuko. Snežna prostranstva so res vabljiva, saj jih zaznamujejo mogočni alpski vrhovi, vključno z najvišjo goro v državi, 2599 metrov visoko Grauspitze. Malbun se ponaša z obilno snežno odejo in tako smučišče običajno obratuje od začetka decembra do sredine aprila. Ljubitelji sankanja se lahko poskusijo na dober kilometer dolgi urejeni progi. Podobna je na voljo tudi v niže ležečem Stegu, kjer so z razsvetljavo omogočene celo nočne vožnje. Podobno mikavno osvetljen je krajši del 15 kilometrov dolge tekaške proge. Za privlačne športne dogodke vsako zimo poskrbijo z 20 metrov visokim ledenim stolpom, na katerem pripravljajo tekmovanja v lednem plezanju. Kdor bi rad izpopolnil znanje smučanja ali deskanja, si lahko omisli nekajdnevno šolanje. Sam pa sem se navdušil nad pohodništvom s krpljami. Na prvi pogled nerodne priprave sem si prvič nadel na noge, a sem brez večjih težav prehodil nekaj krajših tur. Za daljše in bolj zahtevne pohode si je pametno omisliti vodnika, ki dobro pozna zimske razmere in morebitne nevarnosti plazovitih terenov. Ponujajo tudi nočno vodenje ob polni luni in postanek ob krepčilnem sirovem fondiju v eni izmed planinskih koč. Če vam vse to ne zadošča za zimski oddih, se boste morali odpeljati do najbližjih švicarskih in avstrijskih smučarskih središč (St. Anton, Lech), ki so oddaljena kakšnih sto kilometrov.

Smučarski rekorderji

Kljub skromnim razmeram za smučanje so liechtensteinski smučarji in smučarke znani po vsem svetu. Še posebno zaradi Hanni Wenzel in njenega brata Andreasa, ki sta v osemdesetih letih preteklega stoletja osvojila več olimpijskih medalj. Nekaj so jih dodali še drugi in tako je Liechtenstein z devetimi država z največ osvojenimi odličji na prebivalca, upoštevajoč le zimske olimpijske igre. Vse so osvojili v alpskem smučanju, zadnjo pa že daljnega leta 1988 v Calgaryju (Paul Frommelt). Za osvojitev naslednje medalje je trenutno največji up kneževine Tina Weirather. Hčerka slavne Hanni Wenzel in avstrijskega smučarja Hartija Weiratherja je zmagovala že v mladinski konkurenci, uspešno kariero pa v letošnji sezoni nadaljuje tudi v članskih tekmovanjih.

Na uspehe smučarjev in dolgo zgodovino tega športa v kneževini spominja smučarski muzej FIS v Vaduzu. Ustanovil ga je Noldi Beck, nekdanji tekmovalec in smučarski serviser. V muzeju hranijo več kot tisoč primerkov, s katerimi predstavljajo razvoj smučanja v Liechtensteinu in po svetu. Tu so zbrane stare sani, bob, drsalke, smučarska oprema, startne številke najslavnejših tekmovalcev (med njimi ni slovenskih), pokali, medalje in še kaj. V Liechtensteinu so se čudili prvim smučarjem že ob koncu 19. stoletja, prvi smučarski klub pa je bil ustanovljen leta 1926. Leta 1948 je na olimpijskih igrah tekmoval tudi liechtensteinski princ Constantin.

Kolesarski in pohodniški paradiž

V Liechtensteinu živi okoli 35.000 prebivalcev. Nič čudnega, da se skoraj vsi poznajo med seboj. No, to velja vsaj za domačine približno enake starosti. Čisto običajno je, da se na ulicah skoraj vsi pozdravljajo. Mnogi ne želijo zapustiti varnega zavetja kneževine, saj se tu počutijo kot v veliki družini. Spet druge pa ravno poznanstva na vsakem koraku utesnjujejo in želijo v tujino, takoj ko se jim ponudi priložnost.

Uradni jezik kneževine je nemščina, vendar so me domačini hitro podučili, da govorijo liechtensteinščino, ki je več kot le dialekt nemščine! Jezik je prijeten za uho, še posebno simpatičen pa je pozdrav »hoi«. Seveda so vsaj trgovci vešči tudi angleščine in še katerega izmed svetovnih jezikov.

Raj za športnike

Liechtenstein je privlačen tudi poleti. Med manjšimi hribovskimi zaselki je še mogoče občutiti idiličnega duha preteklosti, predvsem v obliki lesenih hiš in obsežnih pašnikov, na katerih poleti odzvanjajo kravji zvonci. Glavna dolina, obdana z visokimi gorskimi vrhovi, deluje prav idilično. Dolga je dobrih 25 kilometrov in široka do 12, a po njej se vije kar 250 kilometrov cest in 90 kilometrov kolesarskih stez. Največja privlačnost teh krajev je gotovo narava. Poleg kolesarskih stez vabijo številne urejene pešpoti, ki vključujejo tudi vzpone na dvatisočake.

Miniaturna prestolnica

Večina turističnih agencij pripelje goste z avtobusi samo v prestolnico Vaduz, kjer jim je na voljo nekaj ur za spoznavanje mesta. Najbolj privlačna je glavna ulica, namenjena pešcem, ob njej pa se vrstijo številne trgovine in gostinski lokali. Tudi kakšen muzej in galerija se najdeta vmes. S plačevanjem ni nikakršnih težav – z enakim veseljem sprejmejo tako evre kot švicarske franke. Cene pa so žal med višjimi v Evropi. Poleg vabljivih izložb svetovno priznanih znamk je v tem delu mesta nanizanih še nekaj hotelov in zgledno urejen turistični urad. Nedaleč od njega je replika obcestnega kamna z oznako 0 km. Prav od te točke so začeli leta 1864 meriti državne ceste. V starem središču vzbujajo največ pozornosti katedrala sv. Florjana, mestna hiša in vladna palača. Med novejšimi zgradbami je še posebno privlačen pred nekaj leti odprti novi parlament. Posebno so ponosni na zelo akustičen prostor, v katerem poslanci zasedajo za veliko okroglo mizo. Parlament si je mogoče ogledati, kadar v njem ne potekajo zasedanja. Nedaleč stran stoji velika zgradba v obliki črne kocke, muzej sodobnih umetnosti. Za kulturno dogajanje je v Liechtensteinu vsekakor dobro poskrbljeno tako z galerijami kot s številnimi prireditvami, ki poživljajo poletne mesece. Poleg tega so različni umetniki popestrili ulice s številni kipi.

Težko je reči, kje se glavno mesto kneževine začne in kje konča, saj je v zadnjem desetletju postalo povezano z okoliškimi naselji. Vaduz je z nekaj več kot pet tisoč prebivalci gotovo ena najprijetnejših prestolnic na svetu. Domačini se lahko do službe sprehodijo skoraj v copatah. Toda, mnogi se morajo v mesto vsakodnevno voziti in se spopadati z zastoji. Parkirnih prostorov med tednom nikoli ni dovolj, vsaj v strogem mestnem središču ne.

Knežja družina

Visoko nad prestolnico kot orlovo gnezdo ždi grad knežje družine. Do njega vodijo cesta in nekaj prijetnih pešpoti. Žal je mogoče občudovati le zunanje grajske zidove in seveda čudovit razgled na spodaj ležeče mesto ter dolino z Renom, ki leži kot na dlani. Grad je rezidenca liechtensteinskega kneza princa Aloisa.

Kakor koli že, v četrti najmanjši evropski državi je presenetljivo veliko možnosti za privlačen oddih. Dovolj, da je mogoče obisk raztegniti na kak teden.