Iz lesenih kočic na koncu dolgih pomolov, ki se kot trepetave silhuete iztezajo daleč v jezero, se običajno v noč razlegajo glasni klici ribiških čuvajev. Plašijo neštete ptice, ki si drugače privoščijo jezerske ribe, zajete v kvadratne ribiške ograde v razpredenem trstičju. Ribe so bile letos precej na varnem in čuvaji so lahko ostajali doma na toplem, saj je bil še februarja led tako debel, da so morale ptice hudo nabijati s kljuni, da so se privrtale do kakega plena. Neverjeten mraz za kraj, ki se hvali, da ima sto dvajset dni na leto temperaturo nad 26 stopinj Celzija! Ni čudno, da čez leto tu zorijo granatna jabolka, vsakršno sadno drevje bo kmalu zacvetelo pod sredozemskim vplivom mehkih vetrov, domače zelenjave je, kolikor hočeš (kadar se jo komu ljubi pridelovati).

Jezerska voda slovi po posebni vrsti alg, ki izločajo obilico joda, za kar so hvaležni zlasti sinusi, ušesa in koža množice, ki se namaka kot živa ogrlica ob bregu. Najbolj navdušeni se oblagajo z dojranskim muljem, jezero je namreč največ deset metrov globoko in blatno, saj ima le malo pritokov in en sam iztok.

Lačne s polnimi kljuni

Dojransko jezero je precej manjše od Prespanskega in Ohridskega, ki ležita na nasprotnem, zahodnem »vogalu« države; skoraj okrogle oblike je, tretjina ga pripada Grčiji, zato so precej pogosti spori okoli varovanja okolja. Zaradi izrednega ribjega bogastva, kakršnega menda nima nobeno drugo evropsko jezero, in domovanja desetin vrst ptic je to krhko naravno območje pod varstvom Unesca. Dojrančani med novembrom in aprilom lovijo ribe prav s pomočjo svojih največjih konkurentov pri tem poslu, velikih ptic. Nekoč so to obvladali samo še Kitajci in Japonci, pa še ti so ob industrijskem ulovu odnehali. Za dojranska imena ptic kralik, kokaljka, garov, ačko se mi ni posrečilo odkriti ustreznih slovenskih imen, vendar gre v glavnem za kormorane in kar nekaj vrst pelikanov.

Sto kilogramov rib na dan?

Veliko ptic v dojranskem trsju gnezdi in domuje, še več jih na kratko obišče gostoljubno jezero na svojih zračnih potovanjih. Ribiči najprej z mrežami nalovijo ptice, potem pa jih privežejo za nogo, jim z vrvico ali obročkom stisnejo požrešni vrat in jih spustijo na ribolov. Lačne ptice se divje poganjajo v jezero za plenom, ki pa jim ne more navzdol po grlu v želodec, temveč konča v ribičevem čolnu. Če verjamemo ribiškim zgodbam, najbolj lačne in spretne dolgokljunke nalovijo tudi po sto kilogramov rib na dan; k temu gre še ribiška trditev, da se v Dojranskem jezeru najdejo somi, ki tehtajo od sto do sto petdeset kilogramov. Pred desetletji je dojransko ribištvo tako cvetelo, da so imeli posamezniki celo lastne tovornjake, s katerimi so sveže ribe vozili v Skopje, Bitolo, Strumico. Danes je to samo še butično početje, ob katerem je za preživetje treba početi še kaj drugega, recimo izpred kilometrov jezerskih plaž odstranjevati trsje in mulj.

Fuk-Tak res obstaja

Potem ko so opravile svoje suženjsko delo, ptice dobijo za povračilo tiste ribe, ki so jih v ihti tako poškodovale s kljuni, da jih gostilničarji ne bi kupili. Ribje pojedine z jezerskim življem so seveda številka ena dojranske kulinarike, še vedno pa, celo sodeč po TripAdvisorju, najbolj slovi stara restavracija Fuk-Tak. Njeno ime, zapisano v makedonski cirilici, se ne bere tako nerodno, sicer pa se človek po prvem kozarčku domače mastike, janeževega žganja, in sočnih predjedeh iz sirov, školjk, pečenih paprik in pit ne meni več za nič drugega kot za vabljivo večerjo.

Najlepše so bile iz Furke

Petintrideset hotelov, s katerimi se hvalijo turistični uradi v obeh naseljih, Starem in Novem Dojranu, v tem letnem času še uživa zasluženo spanje. Ženske, ki jim je velikanski razcvet turizma omogočil delo in zaslužek, s tem pa tudi več besede pod domačo streho, se v hladnih mesecih spet lahko predajajo tradiciji, družini in ročnim delom. Na ulicah, kjer je nekoč mrgolelo oficirjev – saj so bili zaradi bližine meje z Grčijo in votlih strahov pred Natom to izrazito vojaški kraji – ne srečaš uniforme, če ne naletiš ravno na policista. V časih, ko se je po gorskih hrbtih, ki se pnejo nad jezero, vlekla nepretrgana ogrlica mejnih karavl z močnimi vojaškimi posadkami, so bile čisto drugače zaželene dojranske mladenke, najlepše menda iz vasi Furka. Kak mlad intelektualec izpod Alp, ujet v kruto vojaško uniformo, si je kar lepo olajšal služenje, če je za svojega oficirja pisal poetična ljubezenska pisma bližnjim izbrankam, ki se niso branile poroke z uniformo. Tako so lahko vsaj upale, da ne bodo za vedno ujete na bregove jezera, ki ne daje takšnih možnosti pobega kot lepi Vidi morje brez obzorij.

Umikanje jezera

Strokovnjaki so izmerili, da se je jezerski breg zaradi odvajanja vode za namakanje polj in sadovnjakov kar za kilometer odmaknil od nekoč priobalne ceste. Na makedonski strani so poskusili rešiti skrbi zbujajoče umikanje jezera z dovodom vode po večjem kanalu; nekaj podobnega naj bi naredili tudi Grki na svoji strani, a kaj ko so do takšne uporabe skopega državnega denarja časi vse prej kot prijazni. Kljub kakšnemu malemu obmejnemu sporu zunaj turistične sezone oba objezerska kraja mirno spita, le pred vedno odprtimi gostišči se ustavljajo skrivnostni avtomobili. Tovornjaki hrumijo mimo, ko iščejo hitrejšo pot v Grčijo. Glavni mejni prehod Gevgelija–Idomeni na poti proti Solunu namreč pogosto zaprejo kmetje, traktoristi, šoferji, begunci, že kdo, ki bi rad opozoril na svoje vse slabše življenje. Kak tovornjak se pri odprtih gostiščih tudi ustavi in tiho sklene majhno kupčijo z makedonskimi, grškimi ali cincarskimi lastniki avtomobilov uglednih znamk. Življenje se pretaka čez te kraje kljub vsemu manj burno kot v zgodovini, ko so jih pustošile najrazličnejše vojske. Sredi prve svetovne vojne so se morali prebivalci sploh odseliti s svojih domov, in ko so se končno lahko vrnili, so tako na novo pozidali porušeno, da je danes Stari Dojran v resnici nov in Novi star.