Ker je naša mejna ovčarka Lia od nekdaj navajena na vožnjo, se ni bilo težko odločiti za pot. Cilj – Norveška – je bil videti dokaj lahko dosegljiv. A kljub temu smo se odločili za največ štiristo kilometrov dolge dnevne etape. Z obveznim postankom na vsako uro ali dve vožnje, saj je bilo nujno treba pretegniti noge oziroma tačke.

Med dolgimi avtocestnimi etapami so se za najprijaznejša počivališča izkazala tista z restavracijami tudi pri nas uveljavljenega podjetja Marche. Vse restavracije so se ponašale z vrtom, na katerega je bil samoumevno dovoljen vstop s psom. Pa tudi njihove cene so sprejemljive, celo za malo bolj varčne goste. 

Bonton hotelskih sob 

Začetek potovanja, začinjen s celodnevnim dežjem, ni bil najbolj obetaven. A k sreči so bili vsaj v hotelu pripravljeni na kosmatega gosta. Rezervacijo smo uredili vnaprej in seveda doplačali za pasjega spremljevalca (15 evrov na noč). Kljub doplačilu za pasjega gosta v sobi ni bilo prav ničesar. V hotelih, ki sprejemajo hišne ljubljenčke, običajno poskrbijo za pasjo blazino, posodo za vodo in še kateri priboljšek. Doplačilo je namenjeno predvsem temeljitejšemu čiščenju sobe zaradi dlak in morebitnih zajedavcev. Stvar olike je seveda, da psa ne pustimo na posteljo, stol ali kavč. Prav tako ni zaželeno, da ga puščamo samega v sobi. Po eni strani bi lahko začel zaradi nelagodnega počutja ali strahu lajati ali celo praskati in gristi vrata ter notranjo opremo, še večja težava pa je lahko prihod sobarice. Tudi če je pes dobro socializiran, ne moremo vedeti, kako se bo odzval na neznano osebo. Obenem se niti sobarica verjetno ne bo dobro počutila v nepričakovani pasji družbi. Vstop v restavracijo in morebitni bazen hišnim ljubljenčkom seveda ni dovoljen. Drugod običajno ne vzbujajo posebnega začudenja. Prej naklonjenost in včasih tudi pretirano pozornost. Oboje smo doživeli že med prvim spoznavanjem mesta Linz. Še vedno zaznamovanega z dežjem. Ob obisku trgovin in gostinskih lokalov smo sprva skoraj plašno spraševali, ali lahko vstopimo s psom. V večini primerov je bilo videti samoumevno, da nam Lia lahko dela družbo. Precej pogosteje kot v Sloveniji. Dobrodošla je bila tudi v nakupovalnih središčih, v nekaterih galerijah. Le v živalskem vrtu vstop psom pričakovano ni bil dovoljen. 

Včasih pogledajo skozi prste 

Največkrat smo našli prenočišče v mladinskih hotelih najbolj znanega združenja Hosteling International (HI). Pa ne le zaradi ugodne cene! Mladinski hoteli so pogosto na robu mesta ali celo vasi in tako omogočajo enostavne sprehode v naravo. Mnogi, predvsem v Nemčiji, a z izjemo Bavarske, pa prijazno sprejemajo tudi pse. Seveda ne v sobah s skupinskimi ležišči, temveč le v enoposteljnih ali družinskih sobah. Prespali smo celo v hostlu, kjer psi uradno niso dobrodošli. »Vaša Lia je tako prikupna in tudi jaz imam doma dva psa,« se je na spletno povpraševanje odzvala upravnica hostla v manjšem nemškem mestu. »Pri nas ste dobrodošli! Le če kdo vpraša, kaj dela pes v hostlu, recite, da ste samo na obisku ...« Kot običajno, vprašanj ni bilo. Le nekaj prijaznih pogledov in malo crkljanja med čakanjem na dvigalo. 

V deželi lego kock 

Na Danskem me je presenetilo, da je vstop v zabaviščni park Legoland dovoljen tudi psom. In tako smo se odločili za obisk, čeprav se z lego kockami doma že dolgo ne igra nihče več. Lego park je urejen v kraju Billund, kjer še danes stoji prvotna tovarna legendarnega izdelovalca igrač. Zabaviščni park so odprli leta 1968 in sprva računali le na družine z majhnimi otoki. Danes je veliko večji, skupaj z adrenalinskimi atrakcijami je privlačen tudi za starejše obiskovalce. Za popoln videz poleg tisočerih skulptur, narejenih iz lego kock, skrbi parkovno urejeno zeleno okolje. Vrtnarji vsako pomlad zasadijo do 80.000 čebulic različnih rastlin in 25.000 cvetočih rož. Legoland je obiskalo že več kot 50 milijonov ljudi, mnogi tudi večkrat. K temu gotovo pripomoreta avtokamp in hotel v neposredni bližini. Oba s številnimi figurami iz lego kock predstavljata nadaljevanje doživljanja pravljične dežele. V hotelu je urejeno konferenčno središče za programe team buildinga, v katere seveda vključujejo tudi lego kocke. Prijetno dansko presenečenje je bil tudi obisk grajskega posestva Egeskov. Ne samo da so psi dobrodošli v zmanikiranih grajskih parkih in restavracijah, obiskovalcem je na voljo celo brezplačno kampiranje. Šotor je dovoljeno postaviti ob idilični stari hiški, kriti s slamo, gostom pa sta na voljo še majhna kuhinja in kopalnica s toplo vodo. 

Z mačkom pa ni šlo 

Po nekaj urah avtocestnega dolgočasja nas je od Švedske ločila le še morska ožina Baltskega morja pri Københavnu. Ožino od leta 2000 premaguje 16,4 km dolga cestno-železniška povezava – kombinacija predora in viadukta. Njeno prečkanje je svojevrstna atrakcija in obenem najhitrejši način, cena mostnine pa podobna kot za vožnjo s trajektom. »Še nikoli nisem videla psa z nagobčnikom,« se je čudila švedska spletna znanka Maria v letoviškem mestu Halmstad, ko smo z nevsakdanjo pripravo v rokah spraševali, kakšna pravila veljajo za pse na mestnem avtobusu. Kot članica združenja za izmenjavo prenočišč Couchsurfing je za nekaj dni odstopila eno izmed sob v prikupni hiši na robu mesta. In, ja, Lia je imela vstop v prav vse predele hiše. »Tudi mi smo imeli pse in vedno so živeli z nami v hiši,« je Maria takoj po prihodu razblinila vse skrbi. Podobna izkušnja nas je čakala na Norveškem. Eno izmed prenočišč smo dobili pri upokojeni učiteljici glasbe Ellen v majhnem mestu Elverum. »Morda imamo manjši problem!« je pred prihodom sporočila Ellen po elektronski poti. »Doma imam namreč mačka ...« Maček z imenom Sibelius, Ellen ga je poimenovala po znanem finskem skladatelju, nas je sprejel nezainteresirano. A Lia ni bila tako ravnodušna in ga je prepodila z laježem. K sreči je imela Ellen poleg velike lesene vile še vrtno hiško, v kateri je imela urejeno zasilno prenočišče. Idealna rešitev za hčer in Lio! Tako smo nekaj dni brezskrbno preživeli v spoznavanju okoliških znamenitosti in družbi prijazne gostiteljice. Ellen rada gosti tujce v svoji hiši. Še posebno ker živi sama in je otroci ter sorodniki ne obiskujejo zelo pogosto. Čeprav se približuje osemdesetim letom, rada potuje. Predvsem na območje nekdanje Jugoslavije. Jadransko obalo je prvič obiskala pred petdesetimi leti, in od takrat se pogosto vrača. Tako pogosto, da se je v tem času naučila govoriti srbohrvaško! S slovenščino se je tokrat srečala prvič. »Če govorite zelo počasi, malo razumem. In tudi branje mi gre za silo!« je bila navdušena, ko ji ponudim slovensko revijo. Slovo od Ellen je pomenilo tudi počasno vrnitev proti domu. 

Oslo – težava 

V norveški prestolnici Oslo se nam je prvič zalomilo z iskanjem prenočišča. Brez rezervacije nam ni uspelo najti poceni hotela, kjer bi sprejeli tudi psa. Tako smo nadaljevali pot proti Švedski in upali na kakšen avtokamp ob avtocesti, a niti tega ni bilo. Na koncu smo obtičali ob razčlenjeni obali v vasi Smogen. Ob pozni nočni uri ni bilo volje za iskanje hotela. K sreči so poletne noči v Skandinaviji kratke. A spanje v avtomobilu je naporna zadeva, še posebno če gre za tri odrasle ljudi in psa. Povrhu se je kmalu po polnoči razbesnela nevihta. Sama po sebi ne bi bila težava, toda Lia se zelo boji grmenja in bliskanja. Prestrašena se je hitro znašla v mojem naročju in od spanja to noč ni bilo prav veliko. A prebudilo nas je sanjsko jutro: brez oblačka na nebu in z razgledom na idilično gručo barvitih lesenih hišk, ki so se stiskale ob obali. Smogen je eden izmed najbolj slikovitih ribiških krajev na Švedskem. Razprostira se na manjšem otoku, povezanim z mostom. Ribiško naselje že stoletja kljubuje morju in vetru, toda njegov videz se je močno spremenil šele zadnja desetletja. Predvsem zaradi razvoja turizma. Nekdanje ribiške hiše so zrasle v pravcate vile, skladišča in sušilnice rib pa so se spremenili v lične počitniške hiše, majhne trgovine in gostinske lokale. Nekateri domačini še vedno živijo od ribolova. Tako je na krajevni tržnici mogoče vsak dan kupiti sveže ribe in rake. Po morskih dobrotah so znane tudi obalne gostilne. V naselju je živahno predvsem poleti, v zimskih mesecih pa tukaj vztraja le nekaj sto domačinov in peščica različnih umetnikov, ki prihajajo po navdih na slikovito osamljeno obalo.