Imel sem srečo, da sem ga začel spoznavati v družbi domačinke Sylvie, ki je med drugim honorarna vodnica. »Leipzig je največje saško mesto, a še vedno majhno za nemške razmere. Prav zato rada živim tu. Vse je na dosegu rok in avtomobila ne potrebujem, saj je mestni promet dobro organiziran,« je prve korake po nakupovalni ulici pospremila Sylvia.

Od Mefista ... 

Leipzigu je nekoč bogastvo prinašalo trgovanje s krznom, kasneje predilna industrija, danes pa je znan kot pomembno trgovsko in sejemsko središče. Bogata preteklost odseva v starem mestnem središču, ki ga zaznamujejo ulice in trgi, rezervirani za pešce. Ta del je videti nekako razdrobljen, saj med bleščeče obnovljenimi starimi meščanskimi hišami ponekod zija prazen prostor ali se dviguje sodobna novogradnja. Vseeno hitro opazim zanimive arhitekturne elemente na hišah, ki večinoma izvirajo izpred poldrugega stoletja. Prvi postanek si privoščiva pred staro mestno hišo iz 16. stoletja. V njej je urejen Mestni muzej, na velikem trgu pred njo pa večkrat potekajo prireditve. Arkadni hodniki, ki jo obkrožajo, so zelo priljubljeni med uličnimi glasbeniki. »Tako zelo, da lahko posamezniki zasedajo prostor pod oboki le določen čas v tednu! Zaradi odlične akustike in prometne lege se dobrim glasbenikom namreč obeta lep zaslužek,« z nasmeškom pojasnjuje Sylvia, ko prisluhneva nadarjenemu violinistu. 

V bližini obiščeva daleč najbolj znano mestno gostilno Auerbach. V stare kletne prostore je med študijem menda rad zahajal mladi Goethe. Pisatelj je prinesel restavraciji še dodatno slavo, saj naj bi se njegova lika Faust in Mefisto srečevala prav tu. Gostilniške cene začuda niso pretirane, dogajanje pa pogosto popestri kakšna prireditev. Med drugim si lahko januarja ogledate rock opero Faust. 

... do vražje dobre kave 

Restavracija je v enem izmed najbolj znanih pokritih nakupovalnih prehodov, ki zaznamujejo več predelov starega dela mesta. Skozi enega izmed njih vodi manj znana pot do Muzeja lepih umetnosti. Ta je od zunaj videti kot velikanska steklena kocka, ki še najbolj spominja na industrijski objekt. Šele ko vstopiš, se zaveš njenega poslanstva v obliki razstavljenih slikarskih zbirk. Nedaleč stran vabi najstarejša mestna kavarna Baum. Na istem kraju navdušuje ljubitelje kave že vse od leta 1720, o čemer priča obsežen muzej v tretjem nadstropju. Domačini so res veliki ljubitelji opojno dišeče razvade, o čemer priča še več mikavnih kavarn. Ena bolj zanimivih je Riquet. Zgradba v slogu art nouveau vzbuja pozornost že od daleč, obiskovalce pa sprejmeta kipa slonjih glav nad vhodom. Ljubitelji stare arhitekture ne smejo spregledati vsaj še glavne železniške postaje, ki je po površini zgradbe največja na svetu! V njej je urejeno veliko nakupovalno središče z več kot 150 trgovinami. Mnoge so odprte pozno v noč in tudi ob nedeljah, kar je sicer v Nemčiji bolj izjema kot pravilo. 

PREBERITE ŠE: Nova Rusija

Privlači hipsterje 

»Mestno središče se zadnja leta vidno spreminja. Včasih preprosto ostrmim pred kakšno na novo obnovljeno hišo, ki je videti takšna kot pred stoletjem!« pripoveduje Sylvia ob nadaljevanju sprehoda. Zaradi razmeroma ugodnih cen nepremičnin investitorjev ne manjka, a večinoma so to premožni kupci z drugih koncev Nemčije ali iz tujine. V predmestjih je veliko starih hiš potrebnih obnove. Imajo svoj šarm, najemnina ali nakup pa je dokaj ugoden. Žal cene rastejo, saj postajajo tudi ta območja vedno bolj priljubljena, predvsem med mladimi poslovneži in hipsterji, zato Leipzigu pravijo tudi »Hypezig«. 

Med študenti tudi Merklova 

»V mestu se počutim varno in pogosto se s tramvajem ponoči vračam domov,« pravi Sylvia. Vseeno me ni čisto prepričala. Ko pred vhodom v meščansko hišo opazim šopke rož, nelagodno pomislim na tragičen dogodek. Sylvia potrdi moje slutnje. A ni šlo za nasilje na ulici, temveč za smrt znanega poslovneža in milijonarja. Thomas Wagner je julija umrl v letalski nesreči v Sloveniji. Ustanovitelj uspešnega spletnega podjetja Unister je končal študij na leipziški univerzi, nesreča pa se je zgodila med letom z najetim letalom iz Benetk proti domu. 

Univerza v Leipzigu je ena izmed najstarejših v Evropi in na njej so študirale številne znane osebnosti, od Goetheja, Nietzscheja, Wagnerja pa do nemške kanclerke Angele Merkel. Staro univerzitetno stavbo so porušili leta 1968 skupaj z bližnjo cerkvijo. Po združitvi Nemčije so se pojavile zahteve za rekonstrukcijo nekdanje zgradbe in cerkve, a odločili so se za kompromis in postavili sodobno zgradbo, ki spominja na preteklost. Stekleno pročelje nakazuje na oblike nekdanje univerze in cerkve, s svojo podobo pa je ena bolj opaznih na največjem mestnem trgu. Augustov trg (nekoč Karl-Marxov) obkroža več razpoznavnih stavb, denimo opera pa stolpnica iz leta 1972, ki je s 36 nadstropji še vedno najvišja v mestu. Nekoč je bila del študentskega kampusa, danes pa so v njej poslovni prostori in razgledna restavracija. Nasproti operne hiše od leta 1981 stoji izredno akustična koncertna dvorana. Nanjo so dolgo čakali, saj je bila stara skupaj z večjim delom mesta porušena med drugo svetovno vojno. Po vojni so glasbeniki dolgo gostovali v kongresni dvorani v živalskem vrtu! Pod trgom je urejeno podzemno parkirišče, do katerega vodi osem v steklo odetih in ponoči osvetljenih cilindričnih stopnišč. Turisti večinoma ne vedo, čemu so namenjena, domačini pa so jih poimenovali »steklenice za mleko«. 

Lučke spominjajo na protestnike 

V mestu z okoli pol milijona prebivalcev je parkirnih prostorov dovolj tudi v središču, parkiranje v garažnih hišah pa je bistveno cenejše kot v slovenski prestolnici! Tudi druge cene niso dosti višje, razen v večini gostinskih lokalov. Tega, da je bilo mesto nekoč del Vzhodne Nemčije, ni nikjer več občutiti. 

»Tudi starejši domačini se ne ozirajo več nazaj. Nekateri se vendarle nostalgično spominjajo socializma,« pravi Sylvia. »Meni je ostal v spominu čas protestov, ko se je ljudstvo začelo odkrito upirati vladnemu režimu. Tudi sama sem se udeležila mirnih protestov, a bilo nas je strah – nihče ni vedel, kako bosta reagirali vojska in policija. K sreči se nista zatekli k nasilju.« 

PREBERITE ŠE: Hotel pod milim nebom

Nikolajeva cerkev 

Na tiste čase še vedno spominjajo ponedeljkova zborovanja na trgu ob Nikolajevi cerkvi, kjer so se konec osemdesetih let redno zbirali protestniki in na koncu povzročili velike politične spremembe s padcem berlinskega zidu. Na dogodke spominjajo lučke v tleh, ki sem in tja nadomeščajo granitne kocke. Vsak večer se skoraj neopazno počasi prižigajo druga za drugo – podobno, kot so na trg nekoč prihajali protestniki. Če vas zanima ta del zgodovine, morate obiskati muzej Forum sodobne zgodovine (brezplačen vstop). Pred njim stoji provokativen spomenik s komunističnimi in fašističnimi elementi, ki je preživel socialistične čase. 

Nikolajeva cerkev je znana tudi po tem, da je v njej deloval skladatelj Johann Sebastian Bach. Znan je bil kot zborovodja enega najstarejših zborov pojočih dečkov (Thomanenchor), ki deluje še danes. Menda ni bil najbolj zadovoljen s svojimi varovanci, kako zvenijo njihovi nasledniki, pa lahko vsak petek, soboto in nedeljo slišite v cerkvi sv. Tomaža. Zbor sestavljajo dečki, stari od devet do osemnajst let. Domačini so ponosni vsaj še na enega glasbenika – v mestu je bil rojen skladatelj Richard Wagner. 

Tropski gozd sredi mesta 

Leipzig se ponaša z obiljem zelenih površin. Med številnimi parki je še posebno priljubljen park, poimenovan po političarki in zagovornici ženskih pravic Clari Zetkin, ki je v mestu obiskovala učiteljišče. Blizu mestnega središča vabi živalski vrt. Velika oaza zelenja je polna ljudi v vsakem lepem dnevu, letno pa si živali ogleda več kot dva milijona obiskovalcev! Živalski vrt je še posebno priljubljen, odkar so pred petimi leti odprli velikansko polkrožno zgradbo iz prosojnega materiala, pod katero uspeva pravcati tropski gozd. Skozenj vodijo poti na različnih višinah, nekatere živali pa se kar prosto gibljejo naokoli. 

V Leipzigu sem si zapomnil še enega izmed zelenih kotičkov: v predmestju sredi velikega parka z jezerom vzbuja pozornost kar 91 metrov visok spomenik. Velja za najvišjega v Evropi in se lahko kosa z marsikaterim nebotičnikom. Postavili so ga leta 1913, ob stoti obletnici vojaškega spopada, imenovanega bitka narodov. V njem je sodelovalo kar milijon vojakov, Napoleonova vojska pa je bila poražena proti združenim silam Rusije, Prusije, Avstrije in Švedske. Spomenik je tudi prvovrstno razgledišče, saj se je mogoče peš ali z dvigalom povzpeti do razglednih ploščadi na vrhu.