Puhica je bila ljubljanska najdenka, pristala je namreč sredi ene od cest v slovenski prestolnici. Od tam je niso pobrali Čordićevi, ampak druga najditeljica, in muco z družino vzela na varno. Potem pa so fotografijo mijavkajoče rešenke videli Zlatkovi otroci in samo vprašanje časa je bilo, kdaj bodo šli ponjo. Prva mačja članica družine bo po oceni dopolnila dve leti. Zlatko pravi, da je mačji prihod v hišo prinesla usoda. Pred kratkim so pri njegovih starših dobili tudi belgijsko ovčarko, ki prav tako žanje navdušenje otrok oziroma vnukov.
Navezana na dom
Puhica je ime dobila zaradi dlake, ki je na otip kot puh. Je pretežno notranja, hišna muca in zaenkrat je v svet zunaj domačih sten ne vleče preveč. Morda gre za značajsko črto, morda za posledico in spomin tistega, kar se ji je zgodilo. Da bi šla na kakšen potep, se po Zlatkovih besedah še ni zgodilo, če pa bi za hip ali dva želela skočiti ven, ima prosto pot. Čeprav se za mačjo kosmatinko niso odločili načrtno, so kljub temu ob njenem prihodu določili naloge. Skrb zanjo in za hrčka, ki ga prav tako imajo, je porazdeljena med vse družinske člane.
Počitniško varstvo
Puhica s hrčkom biva v pravem sožitju. »Doslej nismo opazili še nobene težave in tudi pojesti ga še ni hotela, je pa kljub temu treba ustrezno poskrbeti za oba oziroma za vsakega tako, kot je treba,« pravi Zlatko. Puhica ni ravno ustvarjena za vožnjo in se v avtu ne počuti dobro, zato je njena edina pot z njim k veterinarju. Tako je žal ne morejo vzeti s seboj, kadar se odpravijo na pot z avtom ali na dopust, in počaka doma. Zanjo in za hrčka takrat skrbi stric Enis. Če bodo avtomobilske nevšečnosti kdaj postale znosnejše ali pa celo minile, bi jo radi vzeli s seboj tudi na kakšne krajše in bližnje počitnice. »Ko smo odsotni, jo pogrešamo. Neverjetno, kako se človek lahko navadi na živalskega prijatelja,« razmišlja.
Učenje brez besed
Ne Zlatko ne kdo drug iz družine ni nikoli pomislil, da bi Puhico poskusil česa učiti. Mačke so, drugače od psov, denimo, neprimerno manj dovzetne za guljenje šolskih klopi in je nemogoča tudi vsaka primerjava o tem, česa vse se da naučiti enega in česa vse ne drugega. »Sicer pa se odlično razumemo tudi brez besed,« pojasni. Celo brez izobraževalnih programov pa kosmatinka ve, kaj sme in česa ne. Puhica je prijazna, doslej ni povzročila posebnih težav ali škode, čeprav tudi ona kdaj kljub štirim vstane na kakšno levo nogo in je prav tako kot ljudje včasih malce slabe volje in počutje niha zaradi vremena. Kakšne posebne, nenavadne lastnosti ali navade nima. »Vse, kar je povezano z njo, je posebno,« meni Zlatko.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: