Psi si preprosto ne morejo pomagati, da se ne bi zaljubili v nas, je lani jeseni pisal The New York Times v rubriki znanost. Članek omenja psihologa Clivea Wynna z državne univerze v Arizoni, specializiranega za vedenje psov. Prepričan je, da je pasja sposobnost ustvariti pristen stik s človekom bolj povezana z njihovo sposobnostjo čustvene navezanosti kot z inteligenco prepoznati, kaj ljudje hočejo. 

Nihče ne dvomi o tem, da so psi socialna bitja, preberemo. A dr. Wynne se ne strinja z znanstveno trditvijo, da imajo unikatno sposobnost razumeti človeka in komunicirati z njim. Meni, da so sposobni ljubezni do številnih živalskih vrst. Odgovor na vprašanje, zakaj so tako zelo fantastične živali, je povezan s tem, da so se sposobni navezati na drugega, ne samo človeka. Če boste psa vzgojili z ovcami, bo ljubil ovce. Če ga boste vzgojili s kozami, pa koze.

Dlakava radost

Dr. Wynne se spominja eksperimenta, ki je pokazal, da bo pasjemu mladiču ob ljudeh udobno, če en teden uro in pol dnevno preživi s človekom, preden dopolni 14 tednov. Velja tudi nasprotno. Če psi, ko so majhni, nimajo stika s človekom, so kasneje ob snidenju z njim previdni ravno toliko, kolikor bi bili do katere koli divje živali. Volkove je težko socializirati. Več tednov se jim je treba počasi približevati 24 ur dnevno, da postanejo do ljudi vsaj tolerantni. A to ne pomeni, da se bodo kadar koli spremenili v ljubečo gmoto dlak na vašem kavču.

Preberite še: Kdaj otroku kupiti psa? 

Gregory Berns, nevroekonomist z univerze Emory, ki so ga prav tako zanimali psi, si je želel razumeti svojo psičko Callie. Da bi ugotovil, kaj se dogaja v njenih možganih, se je zatekel k magnetni resonanci. Ena od njegovih ugotovitev je, da se pri psih, ko slišijo glas lastnika, v možganih »prižge« isti del, kot se pri ljudeh, ko slišimo koga, ki ga imamo radi. Strinja se, da je prav hipersocialnost tista, ki dela pse posebne, in ne določene kognitivne sposobnosti.

So krivi geni?

Alexandra Horowitz s kolidža Bernard, priznana avtorica publikacij o psih, se dotika tudi vprašanja ljubezni. »Nedvomno imajo psi čustva,« zapiše. »A niso enaka, kot jih imajo ljudje.« Psi uživajo v družbi človeka. »Jakost užitka in to, kako preprosto ga je prebuditi,« pravi dr. Wynne, »pa je vpeta v pasji genom.« V sodelovanju z molekularno biologinjo s Princetona, Bridgett von Holdt, je ugotovil, da je pri psih mogoče najti gene, ki so pri ljudeh povezani s sindromom Williams-Beuren, redko genetsko okvaro. Eden od številnih simptomov je prijaznost, ki ne pozna meja. Geni, povezani s sindromom pri ljudeh, so podlaga za nadpovprečno prijazne pse v primerjavi z volkovi. Ljudje so tisoče let izbirali prijazne pse in jih udomačevali, geni Williams-Beuren pa bi bili lahko ena od posledic. Številni drugi znanstveniki so do te ugotovitve še vedno previdni, saj menijo, da potrebuje natančnejšo preverbo.

Preberite še: To so zvezdniki, ki so raje posvojili kot kupili psa

Izvoli prijateljstvo

»Psi imajo veliko volje, da bi vzpostavili globoke čustvene vezi s katerim koli bitjem, ki jim prekriža pot,« je prepričan dr. Wynne. »Ta volja ne mine, dokler so živi. Nad vsem pa sta zelo očitna njihova pripravljenost in zanimanje za stik z neznanci.« To, kako in kdaj se je vseobsegajoča ljubezen brez cene oziroma hipersocialnost razvila, ostaja vprašanje. 

Dr. Wynne je prepričan, da je pradavni volk pred več kot 15.000 leti začel komunicirati z ljudmi in se nato polagoma razvil v psa. Ljudje so se začeli zbirati v naselbinah, pred 8000 leti je začelo vznikati poljedelstvo, pse pa so začeli spreminjati v bitja, ki ponujajo prijateljstvo. To je pripeljalo tudi do omenjenih genetskih razlik. Morda bodo prihodnje raziskave pokazale, da trditev drži. Do takrat pa se bomo morali ljudje zadovoljiti z dejstvom, da imamo doma bitje, ki nas brezpogojno ljubi.