Verjetno ni treba poudarjati, da je temelj partnerskega odnosa pogovor, poslušanje in slišanje drugega ter spoštljiva izmenjava mnenj. Zelo pomembno je, kako poteka, s kakšnim tonom, energijo in kako so stavki sestavljeni. Verjemite, včasih, ko opazujem svoje drage pare, kako na kavču besedno obračunavajo med seboj, razmišljam, kaj posameznika prižene do tega, da ne upoštevata več spoštljivega pogovora, temveč poslušam neplodno obtoževanje, očitke ali molk. Razumem, da sta čustveno razrvana, izčrpana od nenehnih prepirov, ki seveda nimajo rešitve in vodijo zgolj v propad zaupanja, odnosa in posledično ljubezni. 


Brez fige v žepu

Da, ravno ljubezen do partnerja je motivacijski slogan »rad/a te imam«, da smo pripravljeni vlagati v odnos, garati in se mu posvečati, vsak s svoje polovice. Saj že beseda partnerstvo pove, da gre za par, torej dve osebi. A imeti rad ne pomeni odnosa, saj se ta razvija, vanj dajemo in skupaj jemljemo, tako da se v zdravem in delujočem odnosu lahko počutimo slišane, spoštovane, upoštevane, vredne zaupanja, varne in intimno izpolnjene. Vse te parametre oblikujemo med spoznavanjem drug drugega, in sicer v komunikaciji in z uresničevanjem sprejetih dogovorov, ko se vedemo tako, da dajemo smisel dogovorom, s katerimi se oba strinjava, brez fige v žepu.

Ni dovoljeno prikimati partnerjevemu predlogu, mislimo pa si, da je beden, in se v resnici ne strinjamo ter sabotiramo dogovorjeno dejanje. Takšnega uničevanja zaupanja je ogromno, zato toliko bolj poudarjam, da je zelo strupeno za odnos, ki naj bi vama dajal varen pristan pred pastmi zunanjega življenja. Uničujeta zaupanje, ki je eden od gradnikov zdrave zveze. 

Foto: Leon Rafael/Shutterstock

Osebna zgodba

Par je v najlepših letih, otrok je že proti koncu srednje šole, vrhunski športnik, ki sta mu posvetila veliko časa, energije in denarja. Zdaj ju ne potrebuje več toliko, pa sta bolj kot ne prepuščena temu, da se srečujeta s partnersko praznino. Kdo sva midva? Kakšen smisel ima, da nadaljujeva zvezo? Nesoglasja so del vsakodnevnega ritma, kot da se hranita z jezo in povzdignjenim glasom nje, ki se ne počuti slišane in upoštevane. V resnici ji je prekipelo, obtožuje moža, da jo vara, da se z njo sploh ne pogovarja, da se počuti kot služkinja in da ji ni treba tega prenašati. Ko jo vprašam, kako bi ocenila njun odnos, pove, da je kar v redu, recimo da 80 odstotkov deluje. Čudno gledam, pa sem tiho in isto vprašam gospoda. On po moško oceni, da je zanj odnos dober in da ne bi ničesar menjal ter da mu ustreza v 90 odstotkih. Hmmm, še bolj razprem oči in razmišljam, kako za vraga sta tako visoko ocenila odnos, če je ona tik pred tem, da vloži ločitev. 


Ona povzdiguje glas, on odide

Brskam naprej. Vem, kar tečna sem, ko potrebujem odgovore in uvide v njuno partnersko dinamiko, da jima lahko ustrezno svetujem in ju naučim veščin pogovarjanja. Namreč, ko je ona začela ponavljati vedno iste obtožbe, ki jih mož zavrača, in pri tem poviševala ton in krepila agresivnost besed, je on brez besed vzel ključe, se usedel v avto in se odpeljal za uro ali dve proč od nje. Ko se je vrnil, pove, sta se oba umirila; jutri je bil nov dan, pomenila se pa nista. Ste ugotovili, kaj je s tem zelo narobe?

Da, nikoli nista razrešila nobenega spora ali se pogovorila, temveč sta nesporazume in njihove vzroke pridno pometala pod preprogo. Z leti je začelo izpod nje pošteno smrdeti, a ker sta utrdila toksično odsotnost komunikacije, sta se vedno bolj odtujevala, zaupanje se je izgubilo, čedalje manj je bilo medsebojnega spoštovanja in vse več obtožb. Gospa ni imela sogovornika, s katerim bi našla rešitve za spore, ker ji je mož obrnil hrbet, jo dal na hladno in ji s svojim odhodom pokazal, da ga njeno govorjenje ne zanima. Ko sem ga vprašala, zakaj pobegne v avto, je stvarno povedal, da se ne želi prepirati z ženo, ki je ne zna umiriti, ker mu ne pusti do besede, da še on pove svoje mnenje. Njegove argumente povozi s ponavljajočo se pridigo in očitki, ki jih pač ne zmore več prenašati, obenem pa so seveda vedno enaki, saj ničesar ne razrešita s primerno zrelim pogovorom. 

Foto: Yakobchuk Viacheslav/Shutterstock

Proces združevanja

Naš proces postavljanja novih temeljev njunega načetega odnosa je trajal malo več kot pol leta. Ker se imata rada in se kot človeka dobro ujemata v veliko stvareh, sta bila res izjemno motivirana, da začarani krog pretrgata. Bila sta se voljna učiti novih veščin komunikacije. 


Gospod je dojel, da z umikom izvaja po mojem mnenju grobo pasivno agresivnost, ker ženo ignorira in ji s tem daje vedeti, da ga njene besede ne zanimajo, kar vsekakor ne more prispevati k zdravi in spoštljivi komunikaciji. Gospa je ozavestila, da njeno agresivno sikanje in očitanje izvirata iz naučenih vzorcev iz njene primarne družine ter nemoči, ker je mož ni želel slišati, ter da s tem zagotovo ne prispeva k bolj konstruktivnemu pogovoru. Najprej sta se začela pogovarjati kot spoštljiva prijatelja, si jemala čas zgolj zanju in tako krepila medsebojno zaupanje. Bila sta pozorna na toksične vzorce, jih začela presegati ter tako sporočala drug drugemu, da jima je v resnici zelo mar, kako se počutita in kaj si želita drugače narediti. Pogovor ni bil več mučen in ni bilo treba od njega bežati, temveč je postal prijetno opravilo, ki ju je začelo združevati. Začenjata živeti v pravi zdravi zvezi, po kateri sta hrepenela, zdaj pa sta si jo omogočila s trdim delom vsak pri sebi in v njunem odnosu in zaupanju.

Se vam ta zgodba zdi naporna? Nemogoča? Pravljična? Vse je lahko tudi tako, a dejstvo je, da brez vložka energije, časa, denarja, volje in iskrenosti ne more biti napredka v partnerstvu. Ali lahko brez izgovorov tudi sami ocenite, kakšen je vaš odnos? 


* Avtorica prispevka je univerzitetna dipl. socialna pedagoginja in dipl. socialna delavka, www.svetovalnica.si, dosegljiva na 031 666 168. Če bi se radi naročili na individualno svetovanje ali jo povprašali za nasvet, pišite na: info@svetovalnica.si.