To je zmagovalka natečaja Onina zgodba 2021, bralce ganila s pretresljivo izpovedjo

Neizpolnjena obljuba je zmagovalna zgodba, ki je letos navdušila največ naših bralk in bralcev, prav oni pa so jo z glasovanjem izbrali med desetimi finalistkami, ki so se potegovale za laskavi naziv Onina zgodba 2021. Pod ganljivo in do zadnjega trenutka napeto pripoved se je podpisala Mira Smrkolj iz Podgorice pri Moravčah, ki pisanju posveti veliko časa, saj je to njen najljubši hobi. 

»Nagrada mi veliko pomeni. Je priznanje mojemu pisanju. Vedno je bilo pero moj najboljši prijatelj v lepih in manj lepih trenutkih. Ker sem imela v osmem razredu nesrečo pri telovadbi s trajno posledico, sem bila oropana nekaterih sanj. Sem pa pisala in sanje o uspehu so se mi uresničile.« S temi besedami se je na sklepni slovesnosti letošnjega Oninega literarnega natečaja na Delu za odličje, Onino pero 2021, in nagrado 500 evrov bruto zahvalila Mira Smrkolj.

Letošnja Onina najpisateljica poleg ubesedovanja zgodb zelo uživa tudi v družbi vnukinj in vnukov, sprehajanju z možem in psom, pisanju dnevnika, branju, petju, vodenju prireditev in ogledih likovnih razstav, delu na vrtu in izletih na morje. Ljubi sonce, oranžno barvo, šmarnice, orhideje, sončnice, vožnjo s kolesom, ruske pesmi, smeh, drobne pozornosti. Rada se druži s prijatelji in znanci ob kavi in se pogovarja. 

Draga Mira, iskrene čestitke. S čim menite, da je vaša Neizpolnjena obljuba pritegnila in nagovorila bralke in bralce One in Oneplus ter spletne strani onaplus.si, ki so s svojimi glasovi odločili, da je najboljša zgodba?

Mislim, da bralca ne pusti ravnodušnega. Posrka ga vase in ob njej lahko veliko razmišlja, se spomni podobnih primerov, podoživlja in se postavlja enkrat v vlogo mame in drugič obeh sinov. Tema je neskončna. Kolikor je primerov, toliko je različnih zgodb z različnim razpletom. Skoraj vsak med nami pozna kakšen primer ali ga, žal, doživlja sam. 

Čakanje na pravi trenutek vedno pelje v odtujenost. Vsi konflikti v življenju postanejo težave, če jih ne rešujemo sproti. Z občutkom neprijetnosti se je treba soočiti in ga razrešiti, sicer začne obvladati naše vedenje in sporazumevanje. 

Z zapisano besedo lahko sežemo široko in globoko, je tudi učinkovito orodje, ki nam pomaga, da lažje razumemo sebe in preverjamo odnos do drugih.

Ja, v izmišljeni zgodbi se lahko poglabljaš v odnose in razrešuješ določene stereotipe. Če se postavimo v vlogo mame, se je odločila, da sinovoma ne bo povedala, kdo je njun oče. Ocenila je, da je bolje, če ne izvesta, oziroma odlaša in na koncu niti ne more povedati, čeprav je mogoče mislila. 

Zakaj ne pove?

Možnosti je veliko. Vsak si predstavlja po svoje in to je bil tudi moj namen pri pisanju. Če malo razčlenim po svoje: lahko ima tak dogovor z očetom otrok, ker je poročen in ne more zapustiti družine, ogrožena bi bila njegova kariera, mamo je sram, ker se je zbližala s takšnim človekom ... Je kdo od sorodnikov? V današnjem času bi bila lahko umetna oploditev z neznanim darovalcem. Kako to povedati otrokoma? V vsakem primeru mama nekoga ščiti, tudi sebe. Čaka, ker ji je neprijetno, ker je veliko možnosti, da bo šlo kaj narobe, kako se bosta sinova odzvala, ali jo bosta obsojala, ji bosta še bolj zamerila … Misli, da bo težavo bolje rešila, ko se bo znova pojavila, in takrat bo pravi trenutek. Čakanje na pravi trenutek pa vedno pelje v odtujenost. Vsi konflikti v življenju postanejo težave, če jih ne rešujemo sproti. Z občutkom neprijetnosti se je treba soočiti in ga razrešiti, sicer začne obvladati naše vedenje in sporazumevanje. Mama ne razume sinov, da živita za to, da bi izvedela. Ne ve, ali noče dojeti, da prelaganje na kasneje zelo slabo vpliva na njuno osebno moč. Namesto da bi energijo vložila v delo in osebnostno rast, se ukvarjata z mislima, kdo je oče in zakaj jima mati noče povedati, kdo je. 

Vsakemu se pozna gnezdo, v katerem se je izvalil. Vzorce iz primarne družine vsak nese s seboj v življenje. Potem je odvisno od njega, ali jih bo poskušal zavestno preseči in jih preseka, kar je težko, a se da, ali bo vzorce celo okrepil in jih nadgradil. S tem, ko jih zavestno preseka, pa tvega, da se čustveno oddalji od primarne družine ali ga ta ne sprejema takšnega. 

Kdo je oče v zgodbi, vam je bilo nepomembno, važnejši je odnos med akterji zgodbe.

Postavimo se v vlogo sinov, ki se primerjata z drugimi otroki in bi rada vedela, kdo je njun oče. Verjetno se sprašujeta, ali ju ima mama sploh rada, ker jima ne pove, morda ima raje tistega, njima neznanega, ker ga ščiti. Ne poznata mame, ko je bila mlada, srečna, zaljubljena. Nekaj se ji je zgodilo. Verjetno si je želela drugačnega življenja ali pa tudi ne in si je želela imeti le otroka. Sinova na vse gledata skozi svoje oči, ne skozi mamine. Ko odrasteta, jima je še bolj nelagodno, ker ravna z njima kot z otrokom. Nastajajo zamere in zamere tlačita. To slabša njihov odnos. Vsakokrat, ko beseda nanese na očeta, nekaj obvisi v zraku. Nesproščenost je med vsemi. Včasih lahko čakanje nauči otroka potrpežljivosti in pomembnost dogodka zanj se odmika – denimo, pač nima očeta, že ni dober, če se ne zmeni zanj, in takšnega noče –, ker ne more vplivati nanj. Lahko pa preraste v njegov kronični vzorec obotavljanja. Občuti neugodje, ne zna se odločati, ni samozavesten … Takšen je v tej zgodbi drugi sin Franci. 

Pripovedovalec (in njegov brat) nikoli ne bosta mogla odložiti teže stiske, še več, nerazvozlan vozel bo tiščal naslednje generacije, saj končate: »Mamina obljuba je ostala neizpolnjena. V grob je odnesla svojo skrivnost. Pustila je breme še naslednjim rodovom, ki se bodo spraševali, kdo je bil njihov ded, praded … Mama, zakaj?«

Vsakemu se pozna gnezdo, v katerem se je izvalil. V knjigi Nepozabne: ženske, ki so premikale meje našega sveta sem prebrala misel: »Otrok, ki ne sme nikdar samostojno misliti, samostojno delati, ki ne zna drugega kakor izvrševati povelja, bo ostal vse svoje žive dni hlapec.« Veliko je resnice v tem, kajti vzorce iz primarne družine vsak nese s seboj v življenje. Potem je odvisno od njega, ali jih bo poskušal zavestno preseči in jih preseka, kar je težko, a se da, ali bo vzorce celo okrepil in jih nadgradil. S tem, ko jih zavestno preseka, pa tvega, da se čustveno oddalji od primarne družine ali ga ta ne sprejema takšnega. 

Dovolite, da obrnem še na manj resno plat. Veste, zgodbe živim, zgodbe me privlačijo, zgodbe me najdejo same od sebe: enkrat je mama delala jabolčni zavitek. Ko ga je polagala v pekač, ga je vsakokrat malo odrezala. Pa jo je vprašala hčerka: »Mama, zakaj vedno malo odrežeš?« »Veš, tako je delala moja mama.« »Zakaj je pa ona tako delala?« »Ja, tega pa ne vem. Pojdi jo vprašat.« In je vnukinja vprašala babico: »Babica, zakaj si vedno na koncu odrezala?« »Ker je bil pekač prekratek.« (Nasmeh.) 

Zanimivo, Neizpolnjeno obljubo ste postavili v drug čas.

Zgodba je postavljena v čas po drugi svetovni vojni, v čas obstoja Jugoslavije. Navdih zanjo mi je bila vojaška knjižica, ki sem jo našla v zapuščeni razpadajoči hiši. Za avtentičnost zgodbe sem se obrnila tudi na župnika in ga vprašala, kako se vpiše v krstno knjigo, če mama ne pove očetovega imena. Povedala sem mu tudi, da pišem za Onin natečaj na temo (ne)dokončano, in mu zaupala zamisel celotne zgodbe. Pošalil se je in dejal: »Tri možnosti so, kdo je oče: poštar, cestar ali župnik.« Seveda je možnosti še več. Življenje je zakladnica zgodb, in če imaš še smisel za pisanje, dobro intuicijo in se znaš vživeti v lik z vsemi svojimi čustvi, občutji in tudi izkušnjami, lahko nastane dobra zgodba. 

Verjamem v mlade. Imajo mladost, sanje in se hitro prilagajajo spremembam. Se bodo že znašli. Če je vanje vsajeno dobro, bodo takšni tudi ostali. Če pa bodo otroke vzgajale risanke, igrice, šovi, turške nadaljevanke in razprtije politikov na televiziji, se nam slabo piše. Imeli bomo generacijo brezčutnežev, sebičnežev in narcisov. 

Po 38 letih poučevanja, učili ste tretji razred, z uvedbo devetletke pa četrtega, ste se septembra 2013 upokojili. Vzgojili in izšolali ste generacije otrok. Kakšno upanje imate za mlade, sploh v odsevu današnje razdvojene družbe?

Če bosta družina in šola opravili svoje delo in vsadili v otroke delovne navade in moralne norme, ni bojazni. Verjamem v mlade. Imajo mladost, sanje in se hitro prilagajajo spremembam. Se bodo že znašli. Če je vanje vsajeno dobro, bodo takšni tudi ostali. Če pa bodo otroke vzgajale risanke, igrice, šovi, turške nadaljevanke in razprtije politikov na televiziji, se nam slabo piše. Imeli bomo generacijo brezčutnežev, sebičnežev in narcisov. 

Z učenci ste velikokrat sodelovali na likovnih in literarnih natečajih ter projektih. Na natečajih proze in poezije so vedno dobili kakšno nagrado. Z njihovimi starši ste ustvarili sodelovalni odnos in na temo Odprimo staršem šolska vrata pri 47 letih tudi diplomirali na filozofski fakulteti in postali univerzitetna diplomirana pedagoginja. Razmišljam, da je bilo vaše življenje zmeraj disciplinirano.

V glavnem. Vedno sem bila v okvirih in se spraševala, kaj je za njimi. Umska radovednost in živahen um sta me gnala naprej, kljub marsikateri oviri. Vedno pa plačaš tudi kakšno ceno, če želiš premakniti meje. Sem pa vedno speljala do konca, za kar sem se odločila. Vztrajnost je moja vrlina. 

Izpolnim vse obljube, ki so v moji moči. Imam sicer še nekaj obljubljenih obiskov in obljubljenih nepopitih kav. In kakšno neizpolnjeno obljubo iz mladosti. Za zadnjo ne vem, ali se bo uresničila, za vse druge pa vem, da se bodo. Vodnar, četudi malo zamuja, bo gotovo prišel. 

Prav je, da bralke in bralce spomniva, da ste na natečajih za Onino zgodbo sodelovali štirikrat in trikrat prišli med deset finalistk. V pisanje vas ni »potegnilo« šele po upokojitvi, mar ne?

Rada pišem že od otroštva. Začela sem s pesmimi in osebnim dnevnikom. Nadaljevala sem s pisanjem dnevnika odraščanja svojih otrok, hčere in sina, in nato z »mešanico« med dnevnikom in kroniko družine. Prvi prispevki, ki so bili objavljeni po lokalnih časopisih, revijah in zbornikih, so bili v času službovanja. Vse je bilo v povezavi s šolskim delom. Leta 1995 sem po projektnem delu napisala drobno knjižico z naslovom Prazniki s prijaznimi možmi, ki po ljudskih običajih obiskujejo otroke. Leta 2005 sem prvič sodelovala na natečaju za kratko zgodbo JSKD Območne izpostave Domžale in dobila priznanje za najboljšo kratko zgodbo po izboru poslušalcev. To je bilo prvič, da sem dala svoje literarno delo na ogled, na natečaj, v branje in presojo ljudem. Naslov zgodbe je bil Utrinki življenja. Ko sem šla v pokoj, so me kolegice in kolegi spraševali: »Kaj boš delala zdaj?« »Pisala,« sem jim rekla in res je tako.  

Obljubo ste vzeli zelo zares.

Vedela sem, s čim se bom ukvarjala. Na splošno pa obljubo vzamem kot zavezo. Izpolnim vse, ki so v moji moči. Seveda se zgodi, da je ne morem uresničiti iz določenih razlogov, saj ni vedno vse odvisno od mene. Imam sicer še nekaj obljubljenih obiskov in obljubljenih nepopitih kav. In kakšno neizpolnjeno obljubo iz mladosti. Za zadnjo ne vem, ali se bo uresničila, za vse druge pa vem, da se bodo. Vodnar, četudi malo zamuja, bo gotovo prišel. (Nasmeh.) No, zares – takoj po upokojitvi sem se vpisala na univerzo za tretje življenjsko obdobje, v literarni krožek društva Lipa Domžale, kjer pišem prozo in kratke pesmi – haikuje. Pišem tudi vezna besedila za razne prireditve in jih vodim. S svojimi prispevki sem sodelovala pri treh literarno-likovnih zbornikih društva Lipa Domžale, občasno objavljam v lokalnem časopisu Moravške novice in reviji Vzajemnost, sodelujem na literarnih natečajih. Leta 2019 sem v samozaložbi izdala knjigo Med ljudmi.

Vas za konec lahko prosim za en vaš haiku?

Posejem zgodbe, med bralno željne ljudi, bogata žetev.