Peter Pan je deček, ki ne želi odrasti. Ne želi vstopiti v svet odraslih in prevzemati odgovornosti. Zakaj bi vendar želel postati takšen, kakršni so odrasli? Zagrenjeni in zlobni (kot kapitan Kljuka), saj se zavedajo, da jih preganja čas (kot Kljuko preganja krokodil s tiktakajočo uro) in, še huje, da jih je čas že načel (kot je krokodil s tiktakajočo uro že načel Kljukino roko). Peter Pan zato ne odraste, temveč postane vodja »izgubljenih dečkov«. Wendy je vanj zaljubljena, a ker Peter Pan ostane otrok, ni zmožen vzpostaviti globljega, pristnega odnosa z njo. Namesto k resnični Wendy se zateka v domišljijsko fantazmo, vilo Zvončico. »Izgubljeni dečki« se iz dežele »Nije« vrnejo v sirotišnico in – čeprav kot sirote in torej s slabim izhodiščem – rajši vstopijo v svet odraščanja in prevzemanja odgovornosti, kot da bi za vedno ostali otroci. Takšno, globlje razumevanje zgodbe o Petru Panu, ima močno sporočilo za prvo in drugo polovico življenja.
Pri 35+ imaš skušnjavo, da bi namesto prostovoljnega prevzemanja novih, dodatnih odgovornosti (do sebe, družine in skupnosti) rajši podlegel skušnjavi zadovoljevanja neizživetih instant satisfakcij. Gre za plitko idejo, da si se do sedaj odpovedoval, zdaj pa boš »trpljenje« končal, saj je nastopil čas zate.
Dokler si otrok, lahko sanjaš o tem, da boš v finalu Lige prvakov zadel odlični gol. Da boš znanstvenik, ki bo izumil cepivo za smrtonosni virus. Da boš z odbitimi plesnimi gibi na Tik Toku zbral največ všečkov. Po drugi strani pa kot otrok nisi nič, razen potencial, da postaneš vse. Toda ne moreš postati vse. Postaneš lahko le nekaj. Zdravnik. Smetar. Sommelier za vodo. Popravljavec robotov. Pač nekaj. Da pa postaneš nekaj, se moraš drugemu odpovedati. Potencial postati karkoli namreč ni večen in s potekom otroštva zbledi. Edina izbira, ki jo imaš, je izbira, za kaj boš potencial unovčil. Za nič ali za nekaj?
Če izbereš vsaj nekaj, s tem pridobiš vozovnico do sveta odraslih in prevzemanja odgovornosti. S tem ko si namreč prizadevaš doseči vsaj nekaj, si se prostovoljno in zavestno odločil, da boš plačal ceno odraščanja v obliki odrekanja, razočaranj, bolečine in negotovosti, ki te bo spremljala na poti do »nekaj«. In to čeprav boš samo morda – ampak res samo morda! – dosegel to, kar si želiš.
Zakaj bi se potem sploh odločil za takšno, težko pot? Zato, ker je edina alternativa, ki jo imaš, še slabša! Otroškega potenciala namreč ne moreš prenašati v odraslost. Če ga ne unovčiš v otroštvu, ostaneš brez njega. V tem primeru boš pač nekega dne ugotovil, da si bil še včeraj ljubek in »kul«, danes pa si – ravno zato, ker si še vedno takšen kot včeraj – (p)ostal otročji infantilen postaranec. In to je slabša, veliko slabša alternativa.
Za razliko od fizične rasti, ki se odvija bolj ali manj neodvisno od naše volje in – dobesedno! – med spanjem, je za osebnostno rast potrebno biti buden in se truditi. Ni enostavno prevzeti nadzora nad svojimi odločitvami in življenjem ter prenehati kriviti starše, partnerja, šefa, državo, družbo … Ni enostavno prevzemati odgovornosti za svoja ravnanja in prenehati iskati izgovore. Ni enostavno prostovoljno prevzemati obveznosti in jih izpolnjevati tudi tedaj, ko nam reeeees ne paše. Ni enostavno obvladati svojih negativnih čustev na način, da se ne vedeš destruktivno niti do samega sebe niti do drugih. Ni enostavno črno-belega pogleda na ljudi in na svet zamenjati z barvnim pogledom, ki svet in ljudi prikaže v pravi, širši perspektivi in ne le kot dobre in slabe. Ni enostavno biti hvaležen in ceniti dobro ter se učiti iz napak, razočaranj in bolečine, brez da bi obenem bodisi idealiziral bodisi obsojal. Ni enostavno z nekom se ne strinjati, a ga obenem razumeti, saj ima pač drugačno prepričanje/izkušnje/védenje. Odrasti pač ni enostavno. Še huje. Tudi biti odrasel ni enostavno.
Kot odrasel se namreč hitro ujameš v cono udobja, v kateri je vrhunec službe štefani pečenka za malico, vrhunec družabnosti obujanje spominov na stare čase, vrhunec družinskega življenja pa to, da z ženo čakata in čakata … In še malo čakata, da se vendarle skupaj postarata. Pri 35+ letih spoznaš, da vozovnica do sveta odraslih ni vozovnica do končne, temveč le do vmesne postaje. Pri 35+ se življenje namreč ne konča. Ravno obratno. Ko je Jung pojasnjeval razvojne faze, je prišel do spoznanja, da se življenje pri 35+ šele začne, saj do takrat zgolj raziskujemo.
Zgodba o Petru Panu ima torej sporočilo tudi za drugo polovico življenja. Ideja o začetku življenja pri 35+ seveda ni tolažba, da imaš veliko časa, da odrasteš. Nasprotno, gre za idejo o novi odgovornosti – tokrat že odraslega – posameznika. Na podlagi znanj in izkušenj, ki si jih pridobil, se ti pri 35+ znova odpre potencial, podoben tistemu, ki si ga imel kot otrok. Le da si tokrat opremljen z znanjem in izkušnjami in torej močnejši kot kadarkoli prej. In spet je tvoja edina izbira, za kaj boš potencial unovčil. Za nič ali za nekaj? Ali te je bolj strah, da boš naredil napako ali pa tega, da bo šlo življenje mimo tebe brez da bi unovčil svoj potencial in morda – ampak res samo morda! – dosegel preboj na področju, ki te zanima in v katerem si dober?
Da bi se za pretekli trud nagradil tako, da bi se nehal truditi in ob tem pričakoval, da boš doseženo ohranil, je enako absurdno, kot da bi se po x letih brez cigarete nagradil tako, da bi si eno prižgal, saj si jo vendar že zaslužiš!?
Kot starš doživljam podobno dilemo, ko sem razpet med tem, da bi otroka priganjal k temu, naj vlagata veliko napora v nekaj, kar je sicer del šolskega kurikuluma, a ju ne veseli in v čemer bosta – v najboljšem primeru komaj – povprečna, ali pa naj ju rajši spodbujam k temu, da razvijata svoje potenciale in edinstvenost na tistih področjih, ki ju zanimajo in kjer sta že tako ali tako dobra ter nadpovprečna.
Vozovnica do sveta odraslih in prevzemanja odgovornosti pa ni le vozovnica do vmesne postaje, temveč je lahko tudi povratna vozovnica. Pri 35+ imaš namreč skušnjavo, da bi namesto prostovoljnega prevzemanja novih, dodatnih odgovornosti (do sebe, družine in skupnosti) rajši podlegel skušnjavi zadovoljevanja neizživetih instant satisfakcij. Gre za plitko idejo, da si se do sedaj odpovedoval, zdaj pa boš »trpljenje« končal, saj je nastopil čas zate. V tem primeru si pri 35+ namesto potenciala in osebne rasti odkril Petra Pana. Odkril si, da lahko staranje in prevzemanje odgovornosti tudi zanikaš in začneš živeti v laži, da si večno mlad. Odkril si, da nisi edini, ki tako razmišlja, saj je »izgubljenih dečkov« veliko naokoli, kar ti daje lažno potrditev pravilnosti tvojega razmišljanja. Odkril si, da lahko resnično ljubezen zamenjaš za domišljijsko fantazmo (tj. pornografijo ali pa iluzijo o novem, boljšem partnerju). Peter Pan je pač nesmrten in večen. Le da je pri 35+ bolj zvit.
Sedaj te nagovarja, da začni »uživati«, saj si se do sedaj odrekal in se trudil. Pozabi pa ti povedati, da je smisel življenja v rasti (in ne v vegetiranju), za rast pa se je potrebno odrekati in truditi. Bolj kot to, kaj si danes, je pomembno, kaj lahko postaneš jutri. In to, kaj lahko postaneš, če se potrudiš, je manj prijetno poslušati, kot pa hvalnice, kako si popoln točno takšen, kakršen si. Če (osebnostno in drugače) ne napreduješ, potem – ne le stagniraš, temveč – nazaduješ. Ideja, da si nehaj prizadevati in se gnati naprej, saj si se že do sedaj dovolj, je napačna. Če se odločiš zanjo, ne boš ohranil, temveč boš porušil, kar si do sedaj gradil. Da bi se za pretekli trud nagradil tako, da bi se nehal truditi in ob tem pričakoval, da boš doseženo ohranil, je enako absurdno, kot da bi se po x letih brez cigarete nagradil tako, da bi si eno prižgal, saj si jo vendar že zaslužiš!? In Peter Pan te pri 35+ nagovarja točno k temu.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: