Pilot nas je obvestil, da imamo okvaro motorja. Iz 10.000 metrov smo se sunkovito spustili nad Alpe in se pričeli vračati v Ljubljano, kjer naj bi napako odpravili. Pot nazaj je trajala eno uro. Tri tisoč šeststo sekund globokega dihanja, prošenj in molitev potnikov okoli mene. Ko je prva panika popustila, sem zaprl oči in razmišljal. Če je sedaj res konec, kaj je tisto, kar sem dal ali naredil in je večje od mene ter mojega življenja? Kaj je tisto, kar bo ostalo, če se moje življenje konča tukaj in zdaj? Intuitivno sta se mi v mislih prikazala moja otroka. Oba nasmejana. Vsaka sekunda, ki sem jo preživel z njima, je postala zlata vredna. Ker je bilo takšnih, zlatih, sekund veliko, sem bil pomirjen. Srečen. Nato me je na sedežu močno streslo. Varno smo pristali v Ljubljani. Tistega dne sem namesto do Züricha prišel do spoznanja, da sem v življenju v prvi vrsti ati/očka/fotr.

Ko odšteješ čas, ki ga preživiš v službi, na poti, v postelji, trgovini, telovadnici in na pivu ter če upaš, da boš pri vzgoji uspešen (in se bodo torej otroci čim prej osamosvojili), potem ugotoviš, da imaš na voljo strašljivo malo časa za zavestno in aktivno starševstvo. Razmišljam, kako sploh biti dober fotr? Ali pa vsaj ne slab … 

Pravi heroj je fotr s podočnjaki (ne od žuriranja, ampak) od nočnega dežuranja ob dojenčku in z zmečkano srajco od jutranjega objemanja ob poslavljanju (ne od ljubice, ampak) hčerkice v vrtcu. 

Prvič. Ne more biti slabo, če otroka spodbujaš k aktivnostim, ki jih rad počne in s katerimi ne škodi niti sebi niti drugim ljudem, kužkom in mucam, parketu ter pohištvu v stanovanju. Glede na to, da poklic, ki ga bo opravljal, ko odraste, verjetno še niti ne obstaja, se zdi smiselno otroka spodbujati ali vsaj ne ovirati pri razvijanju njegovih potencialov, tudi če nam, dinozavrom, niso čisto jasni in razumljivi. Seveda se morajo otroci vklopiti v »naš« svet, a svet je vendarle en sam in si ga danes delimo, jutri pa bo samo »njihov«, saj nas ne bo več. 


Pri otrokovem raziskovanju, kaj ga sploh veseli, mu lahko pomagaš. Ne s tem, da ga voziš na dejavnosti, ki si mu jih ti izbral, ampak s tem, da mu omejiš dnevni odmerek video igric, tablic, telefona, pametne ure, televizije in VR ter AR očal. S tem mulcu omogočiš, da sploh ugotovi, kaj rad počne. Za to pa potrebuje ne le čas, temveč zlasti dolgčas. Razmišljanje, ideje in kreativnost se ne zgodijo med navdušenim nabijanjem konzole, ampak med zdolgočasenim nabijanjem žogice v zid. Kaj v resničnem svetu proizvede v otrokovih možganih toliko dopamina v tako kratkem času in s tako malo truda, kot ga proizvede igranje video igric? Nič! No, morda kakšna druga odvisnost. Zato kot fotr vztrajaj in pravočasno (v dvomu, raje prezgodaj!) ugasni otroku igrice, sicer bodo igrice ugasnile njega.   

Drugič. Kot fotr lahko pomembno prispevaš tudi k temu, da otroka spodbujaš k odkrivanju in premikanju meja. Še posebej, ko ga je strah in je negotov. Ko okleva, ali si res zna že čisto sam s tistim ostrim, nevarnim nožem za v grozljivke odrezati kos kruha in pri tem obdržati vseh deset prstov. Del odkrivanja mej je tudi »ravsanje«. S tem ko se fotri z mulci »garbamo« in »ravsamo« na postelji, jih mečemo v zrak in (vsaj upam, da) tudi ujamemo, jih raztegujemo, pretegujemo, si zvijamo roke in se vzajemno »mučimo« na vse sofisticirane srednjeveške načine, spodbujamo otrokovo igrivost in odkrivanje meja. Da mulc odkrije mejo, mora iti seveda kdaj tudi onkraj. Ko imamo »skupinski pretep« na postelji, se starejši mulc hitro nauči, koliko sile še lahko uporabi na fotru in koliko na mlajšem mulcu/mulki, da ne uniči igre. Nujna veščina za prvo triado osnovne šole! Kot fotr lahko veliko pripomoreš tudi k temu, da otrok krepi disciplino in red ter da vnašaš v njegovo življenje stabilnost in varnost. Seveda smo tudi fotri ljubeči, nežni in pozorni ter znamo narediti čopek ali morda celo splesti kitko ter narisati samoroga. Ampak pogosto gre mamam to bolje od rok … 

Foto: Altanaka/Shutterstock

Tretjič. Fotri moramo biti prisotni v otrokovem življenju. Fizično in s srcem. Ne smemo se umikati od vloge očeta, ki se ne le »ravsa« na postelji in ugaša video igrice, temveč tudi neguje, varuje, vzgaja in skrbi za svoje mladiče. Ko postaneš oče, so otroci na prvem mestu, vse dokler se ne osamosvojijo. Pika. Če se umikaš od vloge očeta, bežiš pred odgovornostjo. Zadovoljstvo in herojstvo pa se ne skrivata v ležernem življenju brez prevzemanja odgovornosti. Če se umikaš od vloge očeta in ne prevzemaš očetovskih odgovornosti, ne razvijaš svojih potencialov in ne postaneš to, kar bi sicer lahko postal. Še huje. Ne oviraš le svojega razvoja, ampak razvoj cele družine – otroku odvzameš očeta, sebe oropaš temeljnega poslanstva, mamo pa nesorazmerno obremeniš in ji otežiš njen razvoj in rast, saj mora sama opraviti delo obeh staršev. 


Pravi heroj je fotr s podočnjaki (ne od žuriranja, ampak) od nočnega dežuranja ob dojenčku in z zmečkano srajco od jutranjega objemanja ob poslavljanju (ne od ljubice, ampak) hčerkice v vrtcu. Nekateri fotri pa nimajo te sreče, da bi sploh lahko dežurali ob dojenčku in se zjutraj v vrtcu poslavljali od hčerkice. Niti predstavljati si ne znam bolečine tistih očetov (in slišim, da jih ni malo!), ki si želijo prevzeti svoje očetovske odgovornosti, a jim je zaradi razveze in »nagajivega« odnosa med bivšima partnerjema to oteženo ali celo onemogočeno.

Četrtič, a nikakor ne najmanj pomembno. Kot fotri moramo poskrbeti, da mamica sliši, ne »le« kako privlačna ženska je in kako uspešna je v svoji karieri, temveč tudi in zlasti kako enkratna in nepogrešljiva je v vlogi mamice. Zdi se, da mamice dandanes pogosto prejmejo več komplimentov in družbene potrditve za karierne uspehe, za uspešno premagan polmaraton in za privlačno postavo kot pa za to, ker so preprosto mame. Zakaj bi sploh karkoli tekmovalo s tem? »Vsaka mama je prava mama, dana za srečo in na veselje. Prava. In ena sama. Za vse življenje«. (Tone Pavček).