Staro jedro leži v bližini pristanišča na reki Havel in železniške postaje ter markantnega 17-nadstropnega hotela Mercure Potsdam City. V njem je vredno prespati že zaradi enkratnih razgledov, ki se ponujajo iz sob v zgornjih nadstropjih. Ljubitelji filma lahko v bližini obiščejo filmski muzej, ki je urejen v nekdanji kraljevi konjušnici. Tako kot večina sem začel spoznavati mestni utrip v ulici Brandenburger. Ta je namenjena samo pešcem, v večjem delu pa jo spremljajo privlačna baročna pročelja. Vanje so odete trgovine in vabljive restavracije. Krajši sprehod me z nakupovalne ulice preseli v Nizozemsko četrt. Tu so pred dvema stoletjema priseljenci zgradili naselje značilnih opečnatih hiš, ki so danes priljubljene med umetniki.

Kraljevsko razkošje

Do velikega parka Sanssouci (francosko: Brezskrben) z istoimensko palačo tudi ni daleč. Posebno privlačen je predel, kjer na sprehod vabijo terasasto oblikovani vrtovi s trto in drugim sredozemskim rastlinjem. Vrt si je skupaj z razkošno rokokojsko palačo sredi 18. stoletja omislil pruski kralj Friderik II. Veliki. V njegovem času je postal Potsdam mesto kulture in znanosti. Kralju je uspelo modernizirati Prusijo ter dvigniti življenjsko raven državljanov. Med drugim je odpravil smrtno kazen in prepovedal mučenje, pospeševal razvoj kulture, šolstva, uvedel versko svobodo. Bil je tudi odličen glasbenik in je napisal okoli sto sonat. Njegova dela je pohvalil celo Johann Sebastian Bach. Friderik Veliki je pokopan na terasi ob palači. Na nagrobniku nima napisa, a obiskovalci vedo, čigav je, in mu v znak spoštovanja prinašajo – krompir! Kralj je bil namreč med drugim zaslužen za začetek gojenja krompirja v tedanji Prusiji. Palača Sanssouci je bila odlična izbira za začetek spoznavanja življenja pruskega dvora. Pravi užitek je bilo prisluhniti vodniku igralcu, ki je v oblačilih minulih časov pričaral vzdušje na dvoru in nas z zabavnimi zgodbicami nevsiljivo popeljal skozi zgodovino. Friderik Veliki si je v parku omislil še več palač, ki jih je vredno obiskati, predvsem največjo Novo palačo. Potem so tu še nekdanja palača za goste Oranžerija, Šarlotina palača, Rimsko kopališče, Kitajska čajnica in množica privlačnih vodnjakov, do katerih vodijo skrbno urejene poti. Na njih je še posebno živahno sredi avgusta, ko v parku poteka najodmevnejša mestna prireditev Grajska noč. Takrat vrtovi in palače oživijo v duhu davno minulih časov. Za ogled predstav se tudi obiskovalci radi oblečejo v zgodovinske kostume.

Rdeča zvezda še žari

Drugače navdušuje ena izmed zadnjih zgrajenih palač v mestu, Cecilienhof. Podeželski dvorec je znan kot kraj, kjer je potekala Potsdamska konferenca zmagovalnih sil ob koncu druge svetovne vojne. Konferenco je zaznamoval strog protokol z ločenimi prostori za delegacije vse treh udeleženih držav. Veliko okroglo mizo, za katero so sedeli slavni državniki (Churchill, Stalin in Truman), so menda pripeljali iz Moskve, ker je v porušenem nemškem mestu takrat ni bilo mogoče najti. Zanimiv spomin na čase, ko se je odločalo o usodi Nemčije, je tudi cvetlični nasad, oblikovan kot velika rdeča zvezda. Del dvorca obsega priznana restavracija, gostom pa so na voljo tudi hotelske sobe.

Razgled do Berlina

Ta konec mesta mnogim ostaja v spominu tudi zaradi enega najlepših razglednikov Belvedere na hribu Pfingstberg. Monumentalna, dobrih sto metrov visoka zgradba z arkadnimi hodniki in dvema stolpoma obdaja veliko dvorišče z bazenom. Z enega izmed stolpov sem prvič spoznal, da je večji del Potsdama zgrajen na otoku. Fantastičen razgled sega vse do Berlina in znamenitega televizijskega stolpa na trgu Alexanderplatz. Razgledišče je dal zgraditi Friderik William IV., ki se je v 19. stoletju navdušil nad podobnimi zgradbami v Rimu. V bližini so bili nekoč vinogradi in nad njimi so zgradili tempelj Pomona, posvečen boginji sadnih dreves in vrtov. Danes v njem potekajo številne prireditve. Če vam je všeč mirna lega na razglednem griču, si lahko tu omislite celo poroko!

Nemški Hollywood

V četrt Babelsberg vabi eden najstarejših filmskih studiev na svetu, Babelsberg. Leta 1912 so v njem posneli nemi film Ples mrtvih, ki je pomenil začetek uspešne kariere danske igralke Aste Nielsen. S slavnimi igralci in režiserji je v okolici začelo nastajati filmsko mesto. Območje med reko Havel in gričem Babelsberg danes zaznamujejo razkošne stare vile, v katerih bivajo premožnejši meščani in ustvarjalci iz filmskega sveta, zato pravijo predelu kar nemški Beverly Hills.

»Studio se vrača na poti stare slave!« se je razgovorila Ana, študentka filmske akademije, ko sem na ulici spraševal za smer do filmske ustvarjalnice. »Skoraj vse, kar vidiš v najbolj znanih filmih, je iluzija! Svetovno znana mesta v ozadju so le brezhibne kulise, narejene pri nas. To je ceneje in enostavneje od snemanja na originalnih krajih. Ponovno bomo prevzeli primat Hollywoodu, če ga že nismo!« je bila vidno navdušena.

Nemška filmska industrija si je izbojevala mednarodni sloves po prvi svetovni vojni. Studio v Babelsbergu je postal konkurenca Hollywoodu in v njem so delali najboljši evropski ustvarjalci, vključno z Alfredom Hitchcockom. Še danes je eden največjih na svetu. V njem imajo na voljo vrhunsko tehnologijo, visokousposobljen kader s snemalci, kaskaderji, maskerji, kostumografi, ter zanimive filmske lokacije v bližini. Postavljene imajo številne kulise za snemanje na prostem ter dvajset studiev. Organizirani ogledi omogočajo pogled v zaodrje, skladišče kostumov in delavnice. Leta 2009 je tu snemal Quentin Tarantino (Neslavne barabe), Roman Polanski je posnel triler Pisatelj v senci, Roland Emmerich dramo Anonimnež ... Leta 2013 je v Babelsbergu med snemanjem filma Varuhi zapuščine dlje živel režiser in igralec George Clooney. Dve leti kasneje pa je v Potsdamu snemal Steven Spielberg. Za film Most vohunov je bilo pomembno dogajanje na mostu Glienicke, ki je nekoč povezoval Zahodni Berlin z Vzhodno Nemčijo. Med hladno vojno so na njem izmenjavali zajete tajne agente. Vlogo prvega ameriškega zapornika, ki je bil predan na mostu, je odigral Tom Hanks.

V senci nemške prestolnice

Z Ano sva se poslovila po dolgem klepetu o filmih in mestu. Priznala je, da Potsdam morda res živi v senci nemške prestolnice, toda njegova majhnost je tudi velika prednost, saj je vedno bolj priljubljen med vsemi, ki si želijo življenja v mirnejšem, varnem in bolj zelenem okolju. Hkrati pa imajo dovolj možnosti za študij ali zaposlitev. To je prevladalo tudi pri Anini odločitvi za selitev. Prepričana je, da je življenje v mestu bolj kakovostno kot v Berlinu. In v Potsdamu lahko navija za svoje najljubše moštvo – ženski nogometni klub Turbine, ki je bil že večkrat državni prvak.