Prva postojanka Delhi

Tako kot večina popotnikov, ki se poda po poteh zlatega trikotnika, tudi midva najprej letiva v Delhi. Ob izstopu iz letala prvič vdihnem smog, ki se zaradi gostote neverjetno hitro infiltrira v vse pore mojega telesa. Roke si namažem z antibakterijskim gelom, čez usta in nos pa si refleksno poveznem šal. Ko stojimo v vrsti za vstop v državo, živčno premišljujem, kaj vse bi še lahko storila za preventivo. Indija je namreč znana po zelo slabih higienskih razmerah, ki lahko vodijo do resnejših bolezni ali vsaj začasnih zdravstvenih tegob – in teh si na potovanju ne želi nihče. Nelagodje izgine v trenutku, ko naju na letališču pričaka šofer z ogrlicama iz svežih rož. Z nasmeškom si rečem: »Na dopustu si, vse bo v redu.«

Pot do Agre in prvi stik z resničnostjo

Vožnja do Agre, ki je iz Delhija oddaljena 230 kilometrov, traja dobre štiri ure. Na zelenih poljih je občasno opaziti nekaj ljudi in številne manjše templje, ki pričajo o globoki verski pripadnosti. Kar 75 odstotkov prebivalcev Indije je namreč hindujcev, sledijo muslimani, kristjani in druge verske manjšine. Hinduizem se navzven kaže v načinu oblačenja, nošenja nakita in telesnih poslikavah. Ženske imajo praviloma pokrita ramena in spodnji del telesa, v ruralnih predelih bolj zaradi tradicije, v mestih pa predvsem zaradi nadlegovanja in žal tudi veliko posilstev. Kljub vse bolj glasnim javnim protestom in prizadevanjem vlade za preprečevanje nasilja nad ženskami je Delhi še vedno eno izmed najnevarnejših mest zanje.

Ko z avtoceste zavijemo proti Agri, se začnejo med avtomobile prerivati motoristi, rikše in kolesarji ter našo vožnjo tako upočasnijo, da si lahko podrobno ogledam dogajanje. To so prizori, ki jih ne bom pozabila nikoli. Ceste, prekrite z blatom in živalskimi iztrebki, nepregledni kupi smeti na vseh koncih in krajih, v zraku pa smog in črn dim, ki se vali iz številnih opekarn in ognjišč. Med stojnicami, kjer kuhajo hrano, popravljajo avtomobilske dele, sušijo perilo in izdelujejo orodje, se nemoteno sprehajajo krave, psi in druge domače živali. Napol dokončane stavbe dajejo vtis, kot da se bodo ravnokar sesedle same vase, kabelska napeljava med njimi pa je prepletena v srhljiv labirint, ki bi v zadrego spravil tudi najboljšega strokovnjaka za elektriko.

Zapor z razgledom

Šofer zapelje do manjšega in urejenega nasada dreves, ustavi avto in reče: »Tukaj Mehtab Bagh, vrt. Tam vstopnina, jaz čakam tukaj.« V vrtu ni veliko ljudi in ravno ko se začnem spraševati, kaj za vraga počneva tukaj, v daljavi, na drugi strani reke, opazim belega velikana. Veličastno marmorno gmoto z obeh strani simetrično obdajata dve rdeči stavbi – kot bi želeli zajeziti mravljišče ljudi, ki okoli njunega varovanca lovijo zadnje trenutke dneva.

Od blizu je Tadž Mahal še lepši. Do njega vodi čudovit vodni park, v katerem se elegantno zrcali odsev kupol iz belega marmorja. V celotnem kompleksu vlada popolna simetrija. Osrednji del je grobnica, ki je obdana s štirimi vitkimi stolpi. V njej počiva Mumtaz Mahal, največja ljubezen mogulskega šaha Džahana, ki je ta veličastni spomenik njuni ljubezni postavil na njeno željo, kmalu po njeni smrti. Usoda je želela, da je šah zadnja leta svojega življenja preživel kot ujetnik v bližnji trdnjavi, od koder je skozi okno vsak dan gledal grob ljubljene žene.

Trdnjava Agra je s svojim mogočnim rdečim obzidjem druga znamenitost Agre, nekdanje prestolnice Indije. Njene temelje so postavili v 11. stoletju, s številnimi prizidki in prefinjenimi dodelavami iz belega in črnega marmorja, ki jih je uvedel ravno šah Džahan, pa je danes najlepša in najbolj ohranjena mojstrovina mogulske arhitekture.

Džajpur – rožnato mesto

Pot do Džajpurja, naslednjega mesta, ki povezuje zlati trikotnik, se vleče mnogo dlje, kot se zdi na zemljevidu. Cesta je slabša pa tudi mi smo že precej utrujeni, saj smo za obisk Agre vstali že pred sončnim vzhodom. Naslednje jutro se prepustiva lokalnemu vodniku, ki sva ga najela na spletni strani ene izmed indijskih agencij. Naša prva postaja je stara četrt iz sredine 18. stoletja, ki jo zaznamujejo rožnati odtenki ulične arhitekture. Med njimi je najbolj znana palača vetrov Hawa Mahal, ki je v bistvu del kraljeve palače, zgrajen posebej za dvorne dame. Tem namreč ni bilo dovoljeno, da bi se prosto sprehajale med ljudmi, zato jim je dal takratni maharadža zgraditi čudovit prizidek s kar 950 okni, izza katerih so smele opazovati dogajanje na živahnih ulicah. Kot »protiutež« je, malce zunaj mesta, zase postavil vodno palačo. Lega rumene palače Džal Mahal, ki stoji sredi bližnjega jezera, je tako privlačna, da jo še danes odprejo za pomembnejše državne dogodke.

Najbolj impresivna znamenitost Džajpurja pa je trdnjava Amber na hribu, dobrih 10 kilometrov iz mesta. Do nje se lahko povzpnete peš, z avtomobilom ali kar na slonjem hrbtu. V Džajpurju tudi sicer ni nič nenavadnega, da sem ter tja na ulici ali ob cesti srečate človeka z okrašenim slonom – ti so namreč tradicionalna indijska žival, danes pa turistična zanimivost, ki jo skušajo zajeziti številne organizacije za zaščito živali. Mogočna trdnjava je bila dom najbogatejšega maharadže, kar se kaže v številnih sobanah za žene in konkubine, prelepih vrtovih in z dragimi kamni okrašenih terasah, njena posebnost pa je vodovodna konstrukcija, ki je zaradi višine hriba in dolgih sušnih obdobij imela pomembno vlogo pri zagotavljanju pitne vode. Tudi sicer je bil Džajpur središče znanstvenikov in učenjakov – v lepo urejenem mestnem planetariju najdemo veliko sončno uro ter druge impresivne astrološke in matematične naprave.

Delhi – popolni kaos sredi 11-milijonskega mesta

Zadnji kraj zlatega trikotnika sva prihranila za konec. Prvotni načrt, ki je vseboval obisk osmih večjih znamenitosti, se je zaradi prometnega kaosa kmalu spremenil v eno samo željo: priti čim prej do hotela in naslednji dan upati na najboljše. Dan, ki ga nameniš za vožnjo iz Džajpurja do Delhija, je namreč izgubljen. Promet v Delhiju je nekaj nepredstavljivega. Mestna vpadnica, ki je ponekod celo 12-pasovna, v prometnih konicah dobesedno obstoji. Več ur ukleščena med hupajočo pločevino sem preklinjala, zakaj za vrnitev nisva raje izbrala lokalnega leta, a sem se tolažila z dejstvom, da so ti zaradi gostega smoga zelo nezanesljivi.

Prestolnica Indije se deli na stari in novi del. Medtem ko je bil novi Delhi skrbno načrtovan v obdobju britanske vladavine, je stari del mesta, dediščina mogulov iz 17. stoletja, njegovo popolno nasprotje. Za vožnjo do ulice Chandni Chowk, središča popolnega kaosa, boste sicer potrebovali tudi do dve uri in zato zamudili kakšno drugo znamenitost, a če hočete začutiti utrip iz filmov tipa Revni milijonar, ga preprosto morate obiskati. Vožnja z rikšo skozi živahne bazarje začimb, sadja in oblačil je svojevrsten adrenalin. Na dvopasovnih cestah se vozila in rikše razvrstijo tudi v štiri vrste, mednje pa se vrinejo še pešci, kolesarji in tudi kakšna krava. Od glasnega hupanja misliš, da ti bo razneslo glavo – zanimivo pa je to, da nihče ne deluje nervozen. Hupanje je njihov način življenja in nekakšnega sobivanja na ulicah.

Ponosno stoji

Lepši del starega Delhija je največja mošeja v Indiji, čudovita Jama Masjid, ki jo je dal zgraditi že omenjeni šah Džahan. Veličastni kompleks, ki sprejme kar 25.000 vernikov, je prava paša za oči, z vrha minareta pa pogled zaobjame številne bazarje in stanovanjske soseske ter mogočno Rdečo trdnjavo, podobno tisti iz Agre, prav tako ostanek mogulskega kraljestva.

Novi Delhi je povsem druga zgodba. Ceste se spremenijo v široke bulvarje, revni geto nadomestijo moderne stanovanjske soseske, čudovite grobnice, predsedniška palača in templji so prava paša za oči, okolica pa je polna zelenih parkov, ki dajejo vtis, da za to mesto še obstaja upanje. Vendar je upanje le navidezno. Mesto, v katerem je registriranih več kot 10 milijonov motornih vozil, v katerem na ulicah ležijo kupi plastenk in katerega reka ponuja prizore, zaradi katerih še dolgo ne boste mogli jesti, je namreč svetlobna leta oddaljeno od dneva, ko bo v njem mogoče zadihati s polnimi pljuči.