Švica ni le dežela čudovitih jezer, ledeniških dolin, alpskih vrhov, deklice Heidi, luknjastega sira in odlične čokolade, ostrih nožev, natančnih ur, polnih bančnih trezorjev in kulturnega mozaika štirih narodov, ampak tudi zanimivih in slikovitih mest. Pa veste, katero med njimi je glavno? Zürich, Ženeva, Basel, Lozana? Čeprav gre dejansko za največja mesta ene najbogatejših držav sveta, ki se lahko pohvali tudi z dolgo tradicijo politične in vojaške nevtralnosti, so vsi odgovori napačni, saj je politična prestolnica Švice dokaj nepoznani Bern, ki pa se ga splača odkriti. Če boste med pohajkovanjem po srednjeveških ulicah, med lepo ohranjenimi meščanskimi vilami, zanimivimi vodnjaki, stolpi in trgi pod Unescovo zaščito morebiti naleteli na kakšnega medveda, razloga za paniko ni. V Bernu namreč z njimi sobivajo vrsto stoletij.

Že pogled na čudovito jezero Como, eno najglobljih jezer Evrope tik ob italijansko-švicarski meji, ki so ga v svojih delih slavili številni umetniki, bogataši z vsega sveta pa so si tu zgradili počitniške vile in palače, daje slutiti, da se bo pred mano kmalu odprl popolnoma nov svet. In da ta svet z močno razvitimi industrijskimi središči in gosto naseljenimi mestnimi velikani severne Italije ne bo imel prav veliko skupnega. Domneva se izkaže za pravilno: ko je za nami še 16.942 kilometrov dolg cestni predor Gotthard pod istoimenskim prelazom, ki je bil ob odprtju pred skoraj štirimi desetletji tretji najdaljši na svetu – takoj za norveškim Lærdalom in kitajskim Zhongnanshanom –, se v obrisih in meglicah pokažejo prve prepoznavne vedute Švice. 

Človek se ne more znebiti vtisa, da se je časovni stroj pomaknil vsaj nekaj desetletij nazaj: lesene hiše, posejane po manjših in višjih vrhovih pod mogočnimi alpskimi vršaci, brez izjeme sledijo načelom trajnostne naravnanosti, o kakšnem novodobnem kiču in kričečih barvah fasad človeških bivališč ni ne duha ne sluha. Romantični prizori, zaviti v ščepec nostalgije in prepleteni z izklesanimi podobami slikovite pokrajine, v mojih predstavah skoraj do podrobnosti ustrezajo kulisi enega najbolj poznanih del švicarske literature: mladinskega romana pisateljice Johanne Spyri o deklici Heidi, ki skupaj z dedkom Öhijem, pastirjem Petrom in kozami živi na Planini nekje v švicarskih Alpah … 

Medvedje v mestu, zastavi in grbu

V romanu, ki je izšel davnega leta 1881, je nakazan opazen razkol med naravo in mestom, a v novodobni Švici je zagotovo občutno manjši kot v drugih evropskih državah. Že res, da boste v tej 8,4-milijonski konfederaciji nemško, francosko, italijansko in retoromansko govorečih alpskih kantonov naleteli tudi na velika mesta z visoko razvito industrijo – poleg vseh že naštetih izdelkov z visoko dodano vrednostjo in tradicionalnim slovesom velja omeniti tudi kemično in farmacevtsko industrijo, vključno s Slovencem dobro znanim Novartisom in agroživilsko multinacionalko Nestle –, a v središču Berna, kjer so nove četrti polne zelenih površin, resnično nimaš občutka, da bi si ga podjarmila. 

Prav nasprotno; rahlo zaspano, a prijetno mesto na polotoku, ki ga s treh strani obliva slikovita reka Aare, se je še slovenski podeželanki zdelo povsem obvladljivo. In ker se v njem zato nisem imela namena izgubiti, je bil prvi cilj odkrivanja čarov švicarske prestolnice jasen: Bärgraben, prostor z medvedi, ki je ena glavnih znamenitosti. Da je Bern usodno povezan z njimi, je mogoče sklepati že iz njegovega imena: Bär namreč po nemško pomeni medved. In res je skoraj na vsakem koraku mogoče odkriti kakšen kip ali sliko kosmatinca. Osrednji simbol Berna najdete tudi v zastavi in grbu istoimenskega kantona, zato ne preseneča, da je prav Bärgraben oblegan cilj večine obiskovalcev od blizu in daleč. V koliko evropskih prestolnicah pa boste še našli toliko največjih evropskih zveri, naj gre za žive ali zgolj upodobljene primerke? 

Finn, Björk in Ursina – kje ste?

Navdušenje malce splahni, ker glavnih zvezd v velikem parku ob obrežju reke Aare – medveda Finna ter medvedk Björk in Ursine – nikakor ni na spregled. Ali so se med mojim obiskom poskrili v svoje jame, ki so s posebnimi predori povezane s parkom, ali pa zgolj sladko sanjali svoje zimske sanje, mi do danes ni uspelo ugotoviti. Zadovoljiti sem se morala s sklepom, da je njihovo življenje s prostim gibanjem v radodarno odmerjenem prostoru zagotovo lepše kot v živalskih vrtovih, in nekaj drobci zgodovine iz stoletij bernskega sobivanja z njimi. Po eni od teorij naj bi se Berchtold V., vojvoda Zähringen in ustanovitelj Berna, že v 12. stoletju odločil, da bo mesto poimenoval po prvi živali, ki mu bo padla na noge. To naj bi bila prav medvedka. 

Stoletja pozneje, natančneje leta 1513, je pisec Valerius Anshelm poročal, kako so bernski vojaki po bitki pri Novari ujeli živega medveda in ga pripeljali v mesto. Ostal je v mestnem jarku, ki je bil hkrati prva mestna jama in v kateri je bilo leta 1857 že dvanajst medvedov. Jamo lahko v Bernu vidite še danes, kosmatince pa so na srečo preselili v občutno večji življenjski prostor. Nedaleč stran, na enem najlepših razgledišč nad (medvedjim) mestom, mi je pot prekrižal šarmanten gospod skodranih las in prepoznavnih brkov, ki je posedal na klopci. Resda je bila to zgolj njegova veduta, ujeta v bronasto skulpturo, a ni bila zato njegova veličina nič manjša: Albert Einstein, ki bi bil letos, če bi še živel, star natančno 140 let, je nesporno eden največjih človeških umov 20. stoletja. 

Kjer se rojevajo genialne teorije

Takšnih in drugačnih Einsteinovih podob je Bern poln. Ne nazadnje je prav v njem genij doživel svoja najbolj plodna znanstvena leta, saj so tu nastali nekatere izjemne znanstvene teorije in dosežki. Če smo natančnejši, moramo povedati, da je v švicarski prestolnici živel med letoma 1902 in 1909, v skromnem stanovanju na Kramgasse 49 v starem jedru, kjer je bil nastanjen med letoma 1903 in 1905, pa sta se rodila njegova posebna teorija relativnosti in sin Hans Albert. Ta so bila za mladega Einsteina, ki se je 6. januarja 1903 poročil s srbsko matematičarko Milevo Marič, sicer prijateljico Nikole Tesle, brez dvoma srečna. »V letih med 1902 in 1909, ki jih je preživel v Bernu, je napisal okrog 30 znanstvenih del in najbrž se nobeno njegovo kasnejše obdobje ne more primerjati s tem njegovim izjemno plodnim raziskovalnim časom v teoretični fiziki,« ne pozabijo poudariti v Einsteinovi hiši. 

Skromno stanovanje, od koder se še danes odpira eden najlepših razgledov na šest kilometrov čudovitih arkad v mestnem jedru, ki jih varuje Unescova zaščita, nikakor ni sorazmerno z veličino raziskovalnega dela, ki ga je Einstein tu ustvaril. Za njegov raziskovalni preboj je bilo ključno leto 1905, v katerem je v Analih fizike izšlo šest njegovih znanstvenih del. Prav ta, o čemer se je mogoče prepričati v prikazu življenja in dosežkov genija za stenami mini muzeja v Einsteinovi hiši, so bila ključna za (njegovo) novo pojmovanje sveta. Med njimi je bila tudi posebna teorija relativnosti, ki jo je razvil skoraj do popolnosti, proti koncu leta 1905 pa je v Bernu zapisal še slavno enačbo E = mc². 

Če bi bilo časa več, bi se po kakšno podrobnost iz Einsteinovega življenja odpravila še v njegov muzej, ki je v zgodovinskem muzeju Berna, drugem največjem te vrste v Švici, ki domuje v impozantni 130-letni zgradbi na Andre-Lambertu. Čisto blizu je bila še vrsta drugih muzejskih sladkorčkov – vključno z muzejem švicarsko-nemškega umetnika Paula Kleeja oziroma svetovno znanim muzejem likovne umetnosti, ki hrani kar 51.000 izjemnih likovnih del, naravoslovnim muzejem z nagačenim bernardincem Berryjem, ki je rešil več kot 40 ljudi, alpskim muzejem in muzejem komunikacij –, na voljo pa imam le kakšne tri ure. 

Tako se komunicira

Nazadnje pristanem v muzeju komunikacij, da se spomnim (in opomnim), kako lahko ljudje med seboj komuniciramo. Odlična izkušnja! In da, danes je mogoče komunicirati tudi v tišini in s tišino. Švicarji očitno še kako dobro vedo, da je to, če drugega ne, nadvse sproščajoče. Še odličen kapučino v baru muzeja in dan je popoln. Nič hudega, če sem zanj odštela znesek, s katerim bi si jih v Sloveniji najbrž privoščila pet. To je pač Švica.