Po končani gimnaziji si je želela študirati v Beogradu, a se ni izšlo. Po neuspešno opravljenih sprejemnih izpitih za študij oblikovanja oblačil v Ljubljani in Zagrebu se je vpisala na konfekcijsko tehnologijo na mariborsko fakulteto za strojništvo in se po diplomi tam tudi zaposlila. Sanjine sanje in cilji pa so še vedno bili usmerjeni v ustvarjanje unikatnih in drugačnih oblačil, narejenih s srcem in po meri. Leta 2009 se je opogumila in odprla atelje na Ptuju. »Ni sicer Pariz iz otroških sanj, a je prva črka ista,« se nasmeji prijetna sogovornica, ustvarjalka malone sanjskih stvaritev, ki ne ostanejo neopažene tudi na modnih pistah v Parizu in New Yorku. 

Kaj vas je popeljalo v svet mode?

Mogoče me je od mladih nog gnala notranja sila ustvarjalnosti in drugačnosti in me popeljala v svet mode, vsekakor pa so korenine mojega modnega ustvarjanja vezane na nepozabne trenutke, ko sem kot dekletce opazovala svoji babici pri ustvarjanju umetnin s kvačkanjem, pletenjem, ročnim šivanjem. Znali sta iz starih puloverjev ustvariti nove in iz starih oblačil sešiti nova. Veliko sta me naučili. 

Pot s Ptuja do New Yorka, Novega Sada, Pariza, Milana, Kazahstana, Malte … se je začela na Ptuju z željo biti tam. Ponosna sem na vsa ta priznanja, saj je bilo nagrajeno moje delo, brez zvez, brez poznanstev.  

Tudi šivati?

Šivati sta me naučili vztrajnost in radovednost. Singerica, ki je bila kot okras postavljena v moji sobi, me je vedno bolj »nagovarjala«, da je čas, da se pobliže spoznava. Bila je na nožni pogon in zato zelo primerna za moje prve korake pri šivanju. Osnove sem videla pri babici v Beogradu, ki je imela šivalni stroj, in izkoristila sem prav vsak trenutek, ko sta bila ati in mami še v službi, da sem sedla za singerico in jo preizkušala tako dolgo, da sem ugotovila, kaj je treba, da lahko sešijem dva kosa blaga. Razrezala in sešila sem že nič koliko maminih starih rjuh, občasno pa tudi razparala kakšen kos oblačila, da sem videla obliko kroja. 

Zakaj je ustrezen kroj tako pomemben?

Brez kroja, ki ustreza telesu, njegovim meram, posebnostim v drži, oblačilo ni pravo in ne more zaživeti. Nekoč so bili ovira standardi, danes je problem hitra moda. Proizvajalci oblačil so pozabili, da smo se s časom spremenili tudi ljudje, saj se že življenjski slog nekoč in danes razlikuje. Zato je moja filozofija ustvarjati oblačila, v katerih je oseba videti lepo, se v njih počuti udobno in samozavestno. Preprosto čutim, da vsako oblačilo iz mojih sanj čaka na osebo, ki bo pri pomerjanju začutila svoje sanje in jih začela tudi živeti. 

Ženske, ki so vodilo mojih kolekcij, imamo svojevrstne pomisleke glede naših teles – malo je tistih, ki so z danim zadovoljne. Zato je treba s pravim krojem oblačila poskrbeti za to, da so vse neželene nepravilnosti tako »skrite«, da je vse, kar opazimo mi in drugi, le: »Uau, ti pa danes prav žariš!« 

Kaj vas vodi pri ustvarjanju in kje vas običajno ujame navdih? Morda tudi v Sanjinih sanjah?

Osnovno vodilo pri ustvarjanju kolekcije je vselej znova trenutek, ki me najde. Moje raziskovanje je bilo vedno bolj usmerjeno k opazovanju okolice, oblačilne kulture tukaj in zdaj, kaj ponuja konfekcijska industrija in kaj si ljudje želijo. Že od nekdaj me je zanimala tudi zgodovina oblačenja in pri marsikaterem zgodovinskem filmu sem se osredotočila predvsem na oblačila ter skoraj pozabila na vsebino; oblačila in kroji so me prevzeli vedno znova. Pa sem spet pri krojih. Če znam narediti ustrezen kroj, moja narisana obleka oživi, še več, lahko jo tudi oblečemo. 

In kako danes nastajajo moja oblačila? Najprej jih sanjam, potem narišem, se zbudim in pripravim ustrezne kroje. Izberem material, sešijem in oblečem – sebe in druge. In nato spet sanjam in razmišljam, kaj so mi povedale modne in nemodne navdušenke v mojem ateljeju, na ulici, ob pitju kave. To me pripelje do spoznanj, kako ustvarjati oblačila za vse tiste, ki si želijo drugačnosti, drznosti, pozitivnega sijaja. 

Katere so prednosti vaših kosov?

Vidim jih v brezčasnosti, saj me pri ustvarjanju kolekcije ne vodijo aktualne modne smernice. Moje vodilo je ustvariti oblačila, ki nudijo predvsem udobnost, da pristajajo telesu in značaju posameznice ter omogočajo neskončno kombinacij pri izbiranju potrebnega videza. Ista obleka lahko dobi popolnoma nov videz v kombinaciji z drugimi kosi oblačil ali dodatki. Ko imaš v omari oblačila, ki so iz kakovostnega materiala, nosljiva, funkcionalna in niso vezana na aktualne zapovedi, niti ne pomisliš, da bi jih odvrgel na smetišče, saj so del tvoje osebnosti. Tukaj vidim svoj prispevek k trajnosti! Ne maram instant juhe in ne maram instant mode! 


Kako pa vam je uspelo priti na modne brvi velemestnega New Yorka, Beograda ...?

Pot s Ptuja do New Yorka, Novega Sada, Pariza, Milana, Kazahstana, Malte … se je začela na Ptuju z željo biti tam. Leta 2011 se je ponudila priložnost za odhod v New York – vzamem, grem, naredim in se vrnem na Ptuj. Bilo je noro, nepozabno, a če nisi tam, te pozabijo. Moja filozofija in filozofija ameriškega trga sta namreč zelo različni. 

Leto 2016 je bilo eno tistih, ko sem se prvič pojavila na srbskem tednu mode in od modnih navdušencev in kritikov dobila prve povratne informacije o svojem delu. Tako pozitivne kot negativne odzive sem skrbno premlela in jih vključila že pri naslednji kolekciji. Edini licencirani teden mode v Srbiji je v Novem Sadu, nanj se vrnem vsako leto znova. Vsako naslednje leto mi je prineslo kakšno nagrado in me popeljalo do svetovnih prestolnic mode, Pariza, Milana, Malte … Ponosna sem na vsa ta priznanja, saj je bilo nagrajeno moje delo, brez zvez, brez poznanstev. Odgovor na vaše vprašanje, kako mi je uspelo priti na modne brvi modnih mest, je torej preprost: s svojim delom in vztrajnostjo. 

Kaj je najbolj značilno za vaš oblikovalski podpis?

Svoj modni slog bi lahko opredelila kar s svojim sloganom – Obleci svoje sanje! Zelo pomembno se mi namreč zdi, da imamo v omari kose, ki se jih ne naveličamo oziroma jih lahko po dveh letih spet najdemo in zažarijo v čisto drugem kontekstu. Modni slog mojih kosov se kaže tudi v samem kroju določenega oblačila, s katerim skušam ujeti ciljne skupine v svoje sanje. Ni večjega priznanja za oblikovalca kot to, da pride v atelje nova stranka z jasnim stališčem, kaj ji pristaja, kaj si želi, a na koncu vendarle poskusi nekaj drugačnega – obleče svoje sanje in gre z njimi iz ateljeja. Ženske, ki so vodilo mojih kolekcij, imamo svojevrstne pomisleke glede naših teles – malo je tistih, ki so z danim zadovoljne. Zato je treba s pravim krojem oblačila poskrbeti za to, da so vse neželene nepravilnosti tako »skrite«, da je vse, kar opazimo mi in drugi, le: »Uau, ti pa danes prav žariš!« 

Katero znano Slovenko prepoznate, da bi bila lahko ambasadorka vaše znamke?

Prvi pogoj za dobro ambasadorko je, da ji ustreza moj slog in bi se v njem res dobro počutila. Nekaj znanih Slovenk je že bilo v mojem ateljeju, nekaj sem jih že imela priložnost obleči na raznih natečajih za obleke miss Universe Slovenije, Femme Fatale Slovenije. V mojem ateljeju in mojih oblačil sta se dobro počutili Neisha in Jana Šušteršič. Tudi moji fatalki Jana Morelj in Katarina Habe sta se kar našli v mojih kosih, nekaj gledaliških igralk je prav tako že odprlo vrata mojega ateljeja in obleklo svoje sanje. Veliko znanih Slovenk pa verjetno sploh še ne ve, da imamo tudi na Ptuju zanimiva oblačila. Zelo rada povem, da je naša zadnja plat žal enako velika v črnih in belih hlačah. In tudi pot od Ljubljane do Ptuja ima toliko kilometrov kot pot s Ptuja do Ljubljane. Mogoče pa zadevo obrnimo v drugo smer, mogoče pa ambasadorka najde mene. (smeh)