Jernej Jelen, doma iz Savinjsko-Šaleške doline, je začel kot ulični (street) fotograf, iskrica za modno fotografijo pa je preskočila že ob koncu srednje šole. Moda ga spremlja od otroštva, saj je njegova mama šivilja. O sebi pravi, da je človek, ki sanja v oblakih, hkrati pa stoji trdno na tleh. Vse, kar si zada, tudi izpolni. Ujeli smo ga ob vrnitvi z milanskega tedna mode, kjer je lani prejel prestižno fotografsko nagrado »what means fashion to you« (kaj ti pomeni moda). Jernej pravi, da je zanj to – to.
Začeli ste kot ulični fotograf. Nam lahko bolj nazorno razložite, kaj to pomeni? Koga v svoj objektiv lovite po ulicah?
Potem ko dobim razpored revij na milanskem tednu mode in je, denimo, Armanijeva ob 18. uri, Fendijeva pa ob 18.30, se moram organizirati, da sem na začetku obeh pravočasno. V objektiv lovim predvsem znane osebe, na primer Fabia Mancinija, ki je Armanijev in top model Italije, modnega vplivneža Marcela Florussa, 30. na Forbesovi lestvici, znanega italijanskega modela Marca Fantinija, nemško modno vplivnico Xenio Adont ... Pred vsako revijo se zvrsti ogromno ljudi, jaz pa se odločim, koga bom fotografiral in zakaj. Marsikdaj pa se zgodi, da me pritegne le kakšna podrobnost čisto naključnega modnega stajlinga.
O vplivnežih nerad izgubljam besede. Večina slovenskih je, po mojem mnenju, larifari. Vsaka mlada punca misli, da je lahko vplivnica zato, ker je lepa in se dobro oblači. Od naših sledim samo petim. Ljudje in vzdušje so v tujini povsem drugačni.
Kdo vas je navdušil, da postanete fotograf? In kako vas je zaneslo v modo?
Zares sem začel fotografirati predvsem naravo v sedmem razredu, navdušila pa me je učiteljica fizike, ki je bila čisto nora na fotografijo. V srednji šoli mi je življenje bolj polnilo gledališče, ob koncu pa je preskočila iskrica do modne fotografije. Preprosto sem začutil in si rekel, to je to. Moda me spremlja že od otroštva. Moja mama je šivilja in vsakič, ko je prišla kakšna gospa po obleko, sem si predstavljal, kako jo fotografiram za modno revijo. Za to je zaslužna tudi moja oma, ki je vedno kupovala modne revije in sem jih pregledoval do onemoglosti. Verjamem, da sem našel to, kar sem iskal, oziroma delam v tem, kar si želim.
Preberite še: Miša Molk in Ula Furlan o tem, da so se vse strastne ljubezni burno končale
Koliko je v poplavi »telefonskih fotografov«, vplivnežev in blogerjev sploh še možnosti za pravo fotografijo? Je res, da poklic fotografa izginja?
O vplivnežih nerad izgubljam besede. Večina slovenskih je, po mojem mnenju, larifari. Vsaka mlada punca misli, da je lahko vplivnica zato, ker je lepa in se dobro oblači. Od naših sledim samo petim. Ljudje in vzdušje so v tujini povsem drugačni. To začutiš že v Zagrebu. V prvih vrstah na modnih revijah sedijo uredniki, stilisti, kupci in sam pristop je drugačen. Pri nas pa so v ospredju samooklicane vplivnice … Kri mi zavre, ko kdo reče, vau, kakšna dobra fotografija je narejena s telefonom. Kako si lahko kar vsak domišlja, da je fotograf? To moraš vendarle začutiti, zaživeti, se vživeti in predvsem veliko delati. Prepričan sem, da bodo fotografije vedno aktualne. In ne nazadnje, tudi modna industrija je ena najmogočnejših na svetu.
Čestitke za zmago na natečaju What means fashion to you Camere Nazionale della Moda Italiana. Kaj je prepričalo na vaši fotografiji?
Hvala lepa! Zmage sem bil zelo vesel, čeprav sploh nisem razmišljal o njej. Preprosto sem napisal prijavo, priložil fotografijo, si čez dve uri premislil in zamenjal fotografijo. Je prva, ki sem jo naredil na moškem tednu mode v Milanu leta 2018. Ovekovečil sem avstralskega direktorja moškega oddelka kultne spletne strani The Iconic Toma D. Simpsona. Takrat sva se povezala, spoprijateljila in tu je ta posebna fotografija. Pomeni mi največ, saj so na začetku vsi dvomili o meni. Je tudi nov začetek poti v tujini. Pomeni mi izkušnje, ki so pokazale, da smo v Sloveniji še v srednjem veku, kar se tiče tednov mode, to je začarani krog. Naj omenim, da na hrvaškem tednu mode vselej brez težav dobim dostop do zaodrja in prve vrste, kjer lahko fotografiram.
V kratkem pripravljate razstavo z naslovom Lepota znotraj s slovenskimi gledališkimi igralkami različnih starosti. Kako ste pridobili njihovo zaupanje in zakaj ste jih fotografirali brez ličil?
Želel sem si, da je vsaka posebej predstavljena v svoji »nepopolnosti«, takšni, kakršni smo vsi. Ideja o tako intimnem fotografiranju se mi je porodila že pred časom, saj že od malega obožujem gledališče. Prvič sem gledal Riharda III. + II. v režiji pokojnega Tomaža Pandurja. In iz tistih časov, obiskov gledališča, sem tudi sam postajal samozavestnejši, odločnejši ... Zakaj brez ličil? Pri poudarjanju resnične lepote niso potrebni nobeni fotografski, maskerski in frizerski triki. Opustil sem obdelavo fotografij, s čimer mi je uspelo ohraniti bistvo osebnosti. S črno-belo fotografijo pa želim opozoriti na globljo resnico okoli nas, tisto, ki prihaja iz nas. K projektu sem povabil ikone v pravem pomenu besede, med njimi Ivo Babić, Alenko Tetičkovič, Bernardo Oman, Lučko Počkaj, Jožico Avbelj in druge. Presrečen sem, da sem lahko delal z njimi. Lahko rečem, da sem z vsako stkal posebno vez.
Imate morda tudi svojo muzo?
Ne. Očitno je še nisem našel. (smeh)
Kaj pa je vaše vodilo?
V življenju me vodi intuicija, čeprav mogoče še premalokrat poslušam, kaj mi srce pravi. Tudi če naredim kakšno napako, se nasmejim in se ne obremenjujem preveč z njo. Ko pogledam nazaj, sem zelo hvaležen za to, da sem danes tukaj, kjer sem. Ponosen sem na to, da sem bil prvi Slovenec na moškem tednu mode v Milanu, da sem tam delal s čudovitimi ljudmi. Vsekakor sem po eni strani vesel, da ima življenje predvidene skrite kotičke, ki se, če jih začneš iskati, kar sami pokažejo in te posrkajo.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: