Na začetku profesionalne poti ste najprej ustvarjali tkane slike in jih predstavili na več samostojnih razstavah in eni skupinski, zadnja leta ste se posvetili tkanju unikatnih kosov oblačil, zdaj pa se vračate k slikam, a najbrž ne na začetek.
Svoje prve tkane slike sem imenovala tapiserije, čeprav v klasičnem pomenu niso bile, prej stenske dekoracije. Takrat je bil moj osrednji motiv Kras, na slikah pa je bilo zajeto vse – teran, suša, burja –, kar me je spominjalo na to pokrajino. Ena od slik je bila že takrat v polžasti obliki, ki mi je očitno zelo blizu. Deluje mi kot nekakšno vrtinčenje, ki premore malo burje, malo morja, polžev, školjk. Ta krožna oblika se dobro ujema z mehkobo materiala, z vsemi nitmi in vozlički, ki nastajajo med tkanjem. Zdaj delam sicer nekoliko manjše tapiserije, kot sem jih na začetku poti, čeprav težim k temu, da bi bile moje slike v različnih formatih. V enem od svojih ustvarjalnih obdobij sem se nekoliko odmaknila od barv, zato so slike nastajale v belih, bež in nežnih tonih. A dejansko je bila oblika tista, ki sem se ji posvetila in jo raziskovala. In tako sem znova prišla do polžaste oblike; očitno me polžek ves čas spremlja. (smeh) Zato sem se posvetila tej obliki in zdaj ustvarjam kompozicije z enim polžkom in več. Mehkobo linije, oblike, vozličkov in materiala poskušam povezati v celoto.
Zahteva ustvarjanje tkane slike več miselnega preigravanja kot nastajanje kosa oblačila, ki ima standardno obliko?
Niti ne, za oboje velja približno enako. Ko začnem tkati – pa naj gre za pončo, krilo ali sliko – si že na začetku zamislim, v kateri obliki bom delala, in med tkanjem iščem najprimernejše barve. Nikoli se mi ne zgodi, da bi tkala izrazitejše vzorce, kot so črte, cikcak, karo, pike … Vedno ostajam zavezana tanki niti in nežnemu prelivanju barv. Tudi odtenki barv se prelivajo iz enega v drugega, iz svetlejšega v temnejšega. Enako kot razvijam barvno prelivanje pri tkani sliki, ga razvijam pri oblačilih. In enako kot razvijam tkanino, ki jo stkem v tkano sliko, se ukvarjam s kosom blaga, iz katerega naredim oblačilo. Tako nikoli ne ustvarjam oblačil, ki bi bila strogo krojena po telesu, saj bi živ material preveč mučila. Na svoja oblačila namreč gledam kot na umetniško delo, ki ga ne daš na steno, temveč ga oblečeš. Podobno kot se pri slikah igram z gubami in tako ustvarjam igro svetlobe in sence, ustvarjam tudi oblačila.
Vaš oče je ob odprtju razstave na Cerju dejal, da mu je, ko gleda vaše slike, toplo pri srcu.
Res je. V podzavesti me očitno – tako kot očeta – vedno spremlja motivika Krasa, zato v barve vedno vnesem tudi kakšen topel odtenek, ki se mogoče na sliki le malo zazna, pa je vendar prisoten. Lahko je v sliki le nekaj rdeče, bordo ali rumene barve, a slika tako zažari. Teh barv sicer nikoli ni toliko, da bi bili odtenki enakovredni z drugimi, a obstaja prava mera njihove prisotnosti. Oče je moje zadnje nastale tkane slike v celoti prvič videl šele na odprtju razstave in rekel, da je zanj to praznik barv. Umetniki niso namreč samo umetniki, ampak tudi kritiki barv, kompozicij. S svojo izjavo je dal vedeti, da so mu moje slike resnično všeč. Že to, da imava skupno razstavo, mu je bilo v ponos, seveda skupaj s priznanjem, da smo mlajši rodovi enakovredni starejšim. Sicer je budno spremljal, kaj ustvarjam, poleg pohvale pa je bil vedno tudi tisti »ampak« … Prav njegova kritika mi je dala misliti, čeprav so bili tudi trenutki, ko sem si rekla, naj njegove besede odmislim in naredim to, kar sem si zamislila. Prepričana sem, da sem na pravi poti.
Koliko umetniške svobode si pravzaprav lahko dovolite pri ustvarjanju slik in oblačil glede na to, da ima tkanje najbrž določene zakonitosti?
Pri tkanju slik je svoboda popolna. Lahko si privoščiš vse, lahko mešaš kakršne koli barvne osnove, pravzaprav lahko narediš, kar želiš. Takrat tkem zase, in če je všeč tudi drugim, toliko lepše. Pri tkanju kosov oblačil in modnih dodatkov pa mora biti končni izdelek všeč predvsem končnemu uporabniku. Moram priznati, da se ne oziram preveč na modne smernice in katere barve so kdaj zapovedane. Moja oblačila so takšna, da jih ne nosiš le v eni sezoni in se jih nato naveličaš, ampak jih nosiš leta in leta. Ne sicer dan za dnem, a ob posebnih priložnostih zagotovo. Zato za osnovo uporabljam barve, ki so bolj nevtralne, bež, sivkaste, modre, črne, rjavkasto-sive. Po votku pa se lahko malo poigram in dodajam intenzivnejše barve različnih odtenkov, ki so lahko rdeči, oranžni, zeleni, modri, a nikoli premočni, žareči, če zraven nimam niti, ki bi te umirila. Prepričana sem tudi, da se nekdo, ki obožuje, na primer, modro-sivkaste tone, ne bo oziral na to, katera je letošnja barva sezone in kateri odtenki so modni. Moje oblačilo bo kupil zato, ker so v njem njene oziroma njegove barve. In nosil ga bo letos, čez pet let, mogoče celo deset. Da bi tkala v močno prevladujočih živih odtenkih barv, divjih roza, oranžnih, zelenih in podobnih – to preprosto ni zame. Tudi kupec bi se takšnega oblačila hitro naveličal.
Ali kupcem tudi svetujete pri izbiri barv?
Vsakdo ima svojo najljubšo. Če sta nekomu všeč dve, se običajno vrne in kupi oblačilo še v drugi. Verjamem, da so moji kosi oblačil za mnoge tudi dragi; zato si nekateri najprej kupijo kaj volnenega, čez nekaj let pa še kaj lanenega. Tisti, ki so jim moje stvaritve všeč in jih cenijo, jih največkrat pridejo še iskat.
Pa jih znajo vsi tudi primerno nositi?
Ne, to niso oblačila za vsakogar. Tisti, ki ne zna ceniti ročnega dela, se zelo verjetno tudi ne bo znal primerno ogrniti s katerim od mojih kosov. Gre za estetske kose, ki jih moraš znati zaviti tako, da jih hkrati pokažeš. To je največkrat nadgradnja spodnjega oblačila. Volneni pončo lahko spomladi, jeseni ali pozimi kombiniraš tako z bluzo, puloverjem, obleko kot s plaščem, laneni ponči pozno pomladi, poleti in zgodaj jeseni pa najbolje pristajajo k bombažnim in lanenim oblekam, tunikam ali bluzam z rokavi, še lepše pa brez njih. To potem ni več modni dodatek; pončo zaradi svoje oblike, reliefa in barvitosti namreč prevzame vlogo glavnega oblačila.
Je pončo trenutno vaš najbolj prodajani izdelek?
Je. Delam pa tudi različne šale, brezrokavnike, torbe, zapestnice in krila po naročilu. Trenutno raziskujem, kako bi ustvarila še kakšen moden dodatek, a da pri tem ne bi preveč mučila materiala.
Ste si po tako odmevnem dogodku, kakršna je bila predstavitev vaših tkanih slik na Cerju, vzeli kaj odmora?
Ne, ne, to pa ne. Tkem naprej. Tudi prihodnji mesec bom nadvse pridna, saj pripravljam že novo razstavo svojih slik v Ljubljani. Na srečo imam vso podporo družine in dokaj samostojna otroka, ki znata poskrbeti zase tudi, ko mama dela. Zelo vesela sem, da me v takšnih trenutkih oba, prav tako mož, pustijo ustvarjati.
Ni dolgotrajnega sedenja za statvami nikoli preprosto preveč?
Ko sem bila še majhna, sploh nisem imela obstanka in očitno moram zdaj vse nadoknaditi. (smeh) A ko vidim, da nastaja nekaj lepega, mi tudi sedeti in tkati za statvami ni težko. Ko pa tkane slike šivam, najraje sedim na tleh. Takrat se ves čas prekladam naokrog. Imam srečo, da imam atelje v domači hiši; če potrebujem malce spremembe, se najraje sprostim na vrtu.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: