Natasja Nikolić, rojena leta 1985 v Kopru. Od malega je navdušena nad pisanjem in ustvarjanjem. Že desetletna je obiskovala laboratorij pisanja Marijana Tomšiča in pri 13 napisala prvi roman, kriminalko. Po študiju prava v Mariboru je v Italiji doštudirala še ekonomijo kulture in delala za mednarodna podjetja, kot je avtomobilska hiša Lamborghini. 

V Bologni je magistrirala iz komunikacije in digitalnih medijev. Trenutno je odgovorna za komunikacijo in promocijo pri Bononia University Press, založniški hiši Univerze v Bologni, in sodeluje z ESCP Business School, eno najboljših šol menedžmenta v Evropi. Ob vsem tem se je pred sedmimi leti posvetila miniaturam, pred kratkim pa pri založbi Obzorja izdala čisto posebno knjigo Lu in posodica sreče, ganljive zgodbe in ilustracije, ki so pravzaprav čarobna 3D-scenografija. 

Kdo vas je navdušil za izdelovanje miniatur, imate morda to v družini?

V moji družini je bilo vedno cenjeno znati delati z rokami in verjetno sem še med zadnjimi generacijami, ki so rasle v okolju, v katerem so starši znali večino stvari doma postoriti sami, od manjših popravil pa vse do šiviljskih in zidarskih del. Ljubezen do »sveta v malem« je eksplodirala, ko so v trafiki v sosednji Italiji začeli prodajati serijo fasciklov – bilo jih je več kot sto –, s katerimi si dobival tudi dele za gradnjo prave hišice za punčke iz lesa. Z žepnino sem si lahko kupila le prvo izdajo, imela sem kakih deset let, vendar je bilo to dovolj, da sem se v vse skupaj zaljubila in začela izdelovati svojo prvo hišo z odpadnim materialom, ki sem ga našla doma. Med prvimi stvaritvami je neverjetna serija neuspešnih poskusov, vendar me je reprodukcija sveta v tako majhni velikosti tako zelo navdušila, da nisem nikoli opustila hobija, ki je leta 2014 postal pravo delo. 

Od kod vse te raznovrstne ljubke oblike, med katerimi sta tudi likalna deska in koš s perilom, kje vas ujame navdih, morda tudi v sanjah?

Navdušenci in zbiratelji miniatur so čisto posebna skupina ljudi. Izdelava hišk ali scen v miniaturi ni le ljubek hobi, temveč način, kako prenesti svoje želje v resničnost. Težko si je v resnici privoščiti srednjeveški grad, viktorijansko vilo ali pariški bistro, a z miniaturami je mogoče. Veliko zbirateljev zna izdelati vsaj nekaj vrst miniatur ter tako poteši svojo željo po ustvarjanju, velika večina pa razne predmete le kupuje in z miniaturami izraža svoje veselje do zgodovine, notranjega opremljanja, kuhanja ... 

Ko sem jih izdelovala le zase, me je najbolj navduševal izziv pri izdelovanju posebnih tekstur, na primer kruha in kvašenega peciva, ali doseganje posebne majhnosti, denimo izdelava jadrnice v steklenici v merilu 1 : 12. Odkar izdelujem za druge, se potrudim čim bolj razumeti njihove potrebe in izdelati posebne kose, s katerimi bodo lahko obogatili svoje mini prostore. Glede na to, da je velika večina mojih strank iz ZDA, Kanade ali Velike Britanije, veliko raziskujem njihove značilne jedi, tradicionalne sladice ob določenih praznikih, znamke, ki se prodajajo v trgovinah. Veliko je tudi študija zgodovine pri izdelavi predmetov iz določene dobe. Včasih ponudim kaj zelo odbitega, kot je samorogova torta z mavrico. V največje veselje mi je, ko mi stranke z drugega konca sveta pošljejo slike mojih stvaritev v svojih hiškah. 

Ali izdelate rojstnodnevne tortice ali hišice tudi po naročilu? Iz katerih materialov so vaše miniature?

Pogosto dobim naročila po meri, in sicer gre vedno za zelo posebne projekte. Posebno sta mi ostala v spominu dva. Babica iz Avstralije mi je pisala, da vsako leto podari vsakemu od svojih sedmih vnukov poseben okrasek za božično drevo. Tisto leto je pri meni naročila sedem ročno izdelanih okraskov, vsakega na temo, ki je bila posebno draga otroku, ki mu je bil namenjen. Izdelala sem pingvine, vlakce, angelčke in še marsikaj za to zelo posebno družino. Zelo me veseli misel, da bodo ti otroci med spomini na babico hranili tudi nekaj, kar prihaja izpod mojih prstov. 

Drug primer je bil fant, ki je želel zasnubiti dekle. Spoznala sta se na križarski ladji ter na prvem zmenku delila prav posebno sladico v steklenem kozarcu. Poslal mi je sliko sladice in želel reprodukcijo v miniaturi, ki jo je potem nastavil dekletu v škatlico namesto zaročnega prstana. Poročila sta se leta 2016 in še danes smo v stiku. Miniature so večinoma izdelane iz polimernih mas, ki se oblikujejo podobno kot plastelin in otrdijo pri peki na nizki temperaturi. Seveda jim dodam najrazličnejše pigmente, akrilne paste, kovino, les, blago in keramiko. 

Kako pa je nastala čisto posebna knjiga Lu in posodica sreče? Se vam je morda v otroštvu zgodil kakšen podoben utrinek?

Imam se za zelo srečno, saj sem otroštvo preživela še v obdobju brez računalnikov in mobilnikov, za katere sem bila dovolj stara in zrela, ko so postali del našega vsakdana. To mi je omogočilo, da sem v najpomembnejših letih za razvoj morala uporabiti vso svojo domišljijo, kar je tudi bistvo igre v otroštvu. Današnji otroci so vse preveč pred zasloni in tudi kadar ne gledajo zgolj risank, ampak igrajo igrice – čeprav didaktične –, gre vseeno za veliko bolj pasivno sodelovanje. Sčasoma se navadijo na zelo hiter tempo vizualnih dražljajev in razvijajo vse krajšo sposobnost koncentracije. Bolj so navajeni na tako preživljanje časa, manj jih bodo privlačili branje, zlaganje kock ali igra na prostem, saj jim vse hitro postane dolgočasno. Če otroka redno hranite s čipsom in čokolado, bo težko kdaj užival ob jabolku. Enako je pri igri in preživljanju prostega časa. 

Ko sem bila otrok, smo ure in ure sanjali ob reklamah za igrače v revijah, nato smo nekaj približno podobnega izdelali s škatlicami zdravil ali pa se vsi dobivali pri edinem sošolcu, ki je to igračo imel. Večina nas ni nikoli zares dobila teh tako zaželenih igrač, vendar smo se kljub temu cele ure igrali na njihov račun le z našo domišljijo, skupaj s prijatelji. Predmeti sami od sebe nas ne morejo osrečiti.  

Tako kot slaba prehrana vpliva na zdravje telesa, slaba »igra« vpliva na psihofizični razvoj. Predvsem branje je zelo pomembno, saj ima neverjetne dolgoročne posledice na vse naše življenje. Če nam je branje v veselje, ga bomo kot otroci hitreje usvojili, učenje nam bo postalo lažje, zanimali se bomo za več področij, imeli bomo boljši uspeh pri študiju, bolj bomo razgledani ... Posebno otroci so neverjetno navdušeni nad mojim delom, zato sem se odločila prenesti svoje mini svetove v pravljico, da bi jih nekako privezala ob knjigo in pričarala zelo pozitiven spomin na branje. Upam tudi, da se bo kateremu zgodilo kot meni in bo želel še sam kaj ustvariti. Ko bo pandemije konec, bi rada pripravila kakšno delavnico za otroke: ni boljšega kot gnetenje gline za razvoj fine motorike!

Seme za knjigo Lu in posodica sreče je vzklilo že v otroštvu. Spomnim se, da sem pri kakih sedmih letih z očetom lepila sličice v zvezek in nato sva si izmislila zgodbo in izdelala čisto našo slikanico. Mama mi je pomagali šivati lutke, s katerimi sem potem postavila dramske uprizoritve. Pisanje in ustvarjanje sta bila od nekdaj del mojega vsakdana. Lu in posodica sreče nosi poleg prekrasnih scen v miniaturi tudi pomembno sporočilo. Zajček Lu je namreč pri babici čez počitnice in se neznansko dolgočasi, saj nima vseh igrač in razvedril, na katere je navajen v mestu, kjer navadno stanuje. Želi si nekaj kupiti, da si izboljša razpoloženje. Babica mu sicer izroči stekleno posodico z nekaj prihranki, vendar Lu kaj kmalu ugotovi, da se sreče ne »kupuje«. Tudi navdih za zgodbo prihaja iz otroštva. Ko sem bila otrok, smo ure in ure sanjali ob reklamah za igrače v revijah, nato smo nekaj približno podobnega izdelali s škatlicami zdravil ali pa se vsi dobivali pri edinem sošolcu, ki je to igračo imel. Večina nas ni nikoli zares dobila teh tako zaželenih igrač, vendar smo se kljub temu cele ure igrali na njihov račun le z našo domišljijo, skupaj s prijatelji. Predmeti sami od sebe nas ne morejo osrečiti. 

Knjigo ste namenili tudi vsem iskalcem sreče. Ste svojo že našli, kaj je za vas sreča?

Filozof Bertrand Russell je nekoč zapisal, da je pomanjkanje nečesa, kar si želimo, bistveni sestavni del sreče. Tudi zame je sreča v življenju vedno imeti cilj, projekt, vizijo. Cilji in želje se lahko spremenijo, in to je pozitivno. Nikoli pa ne sme zmanjkati naše energije in zavesti, da je mogoče narediti čisto vse, kar si zadamo.