Ana Cajhen, doma na Pšati, vasici v občini Domžale, je svojemu ljubemu mestu posvetila svojo ustvarjalnost. Študentsko delo v Kulturnem domu Franca Bernika Domžale ji je dalo veliko širino kulturnih vsebin in tam še danes deluje kot strokovna sodelavka Slamnikarskega muzeja Domžale, kjer tudi prodaja svoje izvirne izdelke. Ana je šivilja slamnikov, demonstratorka šivanja in pletenja, vodnica skupin obiskovalcev, lokalna turistična vodnica in še in še. Ste vedeli, da je bil domžalski slamnik pred sto leti »vroča roba« pariških butikov in da je za posameznega treba kar 24 metrov slamnate kite in 30 ur ročnega dela? Zdaj je čas zanje! 

Slamnik iz prave slamnate kite ima dolgo življenjsko dobo, povprečno 15 let, imamo pa tudi primerke iz okoli leta 1900, ki so popolnoma nosljivi. Lahko ga tudi umijete pod tekočo vodo in posušite, saj slamo lahko neštetokrat zmočimo, pa ohranja svoje odlike.  

Kdo vas je spodbudil k izdelovanju slamnikov oziroma kako ste začutili, da bi radi to počeli?

Leta 2012 smo v občini odprli Slamnikarski muzej, stalno zbirko, ki predstavlja našo lokalno zgodovino, in že vse od začetka sem del te zgodbe. Ko smo leta 2015 organizirali tečaj šivanja slamnikov in pletenja slamnatih kit, sem se ga udeležila, saj bi mi praktično znanje pomagalo pri pedagoškem delu in vodenju skupin. Nisem si predstavljala, da bo to postalo moje delo, a me je potegnilo, saj združuje vse moje strasti, zgodovino, umetnost, ročno ustvarjanje. Imela sem občutek, da je to naša lokalna identiteta, ki pred našimi očmi izumira. Nihče več ne plete kit, nihče ne šiva slamnikov, danes imamo »slamnike« iz hiperprodukcije, narejene iz papirja in plastike. Zakaj je domžalski slamnik, ki je bil pred sto leti »vroča roba« pariških butikov, izginil z obličja sveta? Moj cilj je postal jasen, predstaviti ljudem slamnik iz prave slame, pokazati segmente izdelave in opozoriti na njegovi prednosti, zdaj ko postaja poletno sonce čedalje bolj nevarno. 

Kdo pa vas je naučil te obrti? Obstaja šola?

Osnove sem se naučila v našem Slamnikarskem muzeju Domžale, kjer s pomočjo občine Domžale organiziramo tečaje šivanja slamnikov. Naučila me je gospa Joži Košak, ki je lokalna legenda in je po zaprtju tovarne Univerzale leta 2003 na lastno pest promovirala slamnikarstvo. Zelo sem ji hvaležna za vse nasvete in pomoč. Po tečaju pa je bila seveda praksa bistvena in vsak mogoč trenutek sem izkoristila za šivanje, oblikovanje, preizkušanje novih izdelkov, idej …

Ga je težko izdelati? Kakšen je bil vaš prvi in komu ste ga podarili?

Največja omejitev pri izdelovanju so surovine – slamnate kite, ki so ročno pletene, in šivalni stroji, ki so muzejske vrednosti in zelo redki. Izdelava mi je danes v užitek, se pa spomnim prvih ur z Joži, ko sem skoraj obupala, saj potrebuješ veliko potrpljenja pri učenju. Takrat se je vklopila moja trma in prvi slamnik, ki sem ga izdelala, mi je dal neverjeten občutek, polna sem bila ponosa, zdel se mi je popoln in predstavlja ogromno truda, potrpežljivosti, napora. Imam ga na polici in je darilo meni, opominja me na življenjski trenutek, ko sem se našla. Ko ga pogledam zdaj, je poln napak in ni prav lep, a ima bogato dodano vrednost.

Kje dobite material za izdelavo in kakšen je postopek? Je dolgotrajen?

Material, slamnate kite pletejo samo še na Kitajskem, saj je postopek dolgotrajno ročno delo. Ravno zato so stroški proizvodnje previsoki in je to delo v Evropi izumrlo, poceni pokrivala iz papirja in poliestra pa so nadomestila in popolnoma izbrisala iz spomina prave slamnike. Povprečno potrebujemo 24 metrov slamnate kite, v eni uri pa napletemo približno dva metra, in to ko smo ročno poželi slamo, jo očistili in presortirali po debelini. Šivanje je hitro, ko imam pripravljen material, ga zašijem v dvajsetih minutah. Izdelujem pa tudi slamnike po naročilu »made in Domžale«; tu gre za čar od zrnja do izdelka v lokalnem okolju, za kar potrebujem približno 30 ur ročnega dela.



Kakšen vonj ima po vašem slama?

Po poletju, čeprav moram priznati, da ga sploh ne zaznavam več. Vedno pa mi pričara prijetne občutke, ko stranke vonjajo nov svež slamnik in pripomnijo, kako lepo diši.

Kako se odločite za posamezne oblike? Morda tudi glede na smernice v modi?

Pri oblikah sem v večini omejena na modele, kalupe, ki narekujejo številko slamnika in obliko, na srečo imamo v Slamnikarskem muzeju ogromno različnih kalupov. Zadnje čase veliko delam tudi prosto, brez kalupa, kar mi daje svobodo pri oblikovanju. Redno spremljam modne smernice in jih vključujem v oblikovanje, snovanje.

Zakaj so vaši slamniki posebni, drugačni od drugih?

So iz naravnega trajnostnega materiala, slame, izdelani na šivalnem stroju Grossmann Anita B iz leta 1910. So unikati, saj najraje delam po naročilu, za posamezno stranko. Povabim jo v muzej, ji predstavim celotno zgodbo, pregledava najine možnosti glede na postavo, višino, obliko obraza in na podlagi občutka, ki mi ga oseba da, izdelam slamnik, ki je samo njen.


Kako dolgo zdrži in zakaj je namenjen samo poletju?

Slamnik iz prave slamnate kite ima dolgo življenjsko dobo, povprečno 15 let, imamo pa tudi primerke iz okoli leta 1900, ki so popolnoma nosljivi. Lahko ga tudi umijete pod tekočo vodo in posušite, saj slamo lahko neštetokrat zmočimo, pa ohranja svoje odlike. Če se krajec zaviha, ga lahko zlikate z likalnikom na paro in bo stal, kot ste ga preoblikovali. O poletnih naglavnih pokrivalih iz papirja (tako jaz imenujem vse »kvazislamnike«) težko rečem koliko zdržijo, morda sezono? V poletnih mesecih ga nosimo iz čisto praktičnih razlogov in zaradi zgodovine. V predvojnem obdobju je bila nošnja naglavnega pokrivala v javnosti obvezna, pozimi klobuk iz klobučevine, ki je grel, poleti slamnik iz slame, ki je dihal in delal senco.

Kakšne pa so letošnje smernice klobukov oziroma slamnikov?

V ospredju je nežna oblika slamnika, okrogel oglavni del (štula) in ožji krajci, v nasprotju s prejšnjimi sezonami, ko so se dolžine krajcev bohotile čez ramena in je bil oglavni del pogosto ostro zalikan v pravi kot (model žirardi) ali oblikovan »po moško« (model fedora).

Veliko ljudi je klobuke preprosto nehalo nositi v 80., 90., ko je bil trg nasičen z umetnimi, sintetičnimi pokrivali, pod katerimi so se na soncu dobesedno kuhali, in iz tega izhaja druga stigma, da je pod pokrivalom na soncu vroče. 

Kakšnega bi izdelali za kraljico Elizabeto?

Kraljico Elizabeto vidim pod malim ličnim slamnikom, z ovalnim, rahlo zaokroženim oglavnim delom, z diskretnim krajcem in bogatim pariško modrim okrasnim trakom, ki je bil izdelan leta 1976 v Franciji.



In kakšen se vam je zdel Camilin poročni?

Camilino poročno okrasje glave ni po mojem okusu. Preveč kriči po pozornosti in ne daje prostora prijetnemu pregrinjalu, ki ga nosi, in čudovitemu šopku rož v roki. Deluje mi zmedeno, mi je pa razumljiva izbira, saj so naglavna okrasja in klobuki del rojalistične tradicije, ki dopušča največ svobode pri izbiranju.

Kaj pa slamnik za prvo damo Melanio, denimo za safari?

Pred covidom-19 sem se poigravala z mislijo, kako fino bi bilo, če ji pošljem pravi slamnik kot darilo za 50. rojstni dan. Navdihnila me je, saj se mi zdi njen slog fantastičen, uglajen, damski in ravno tak je moj slamnik, ki sem si ga zamislila zanjo. Široki krajci, dve debelini slamnate kite, bogat trak francoske izdelave, zavezan v ogromno pentljo zadaj. Za safari bi izdelala manjše krajce, rahlo upognjene proti obrazu, okrasni trak pa bi bil v lahkotni olivno zeleni barvi.


Zakaj se zdi, da si ljudje tako težko omislijo klobuke? Kaj bi jih lahko bolj spodbudilo, da bi si jih nadeli?

Največkrat se srečujem s stavkom: Meni noben klobuk ne pristaja! Vedno nadaljujem pogovor z vprašanjem, katere oblike so poskusili, in hitro ugotovimo, da je ta površni sklep nastal zaradi zimskih volnenih kap ali najstniških kapic s ščitom. Veliko ljudi jih je preprosto nehalo nositi v 80., 90., ko je bil trg nasičen z umetnimi, sintetičnimi pokrivali, pod katerimi so se na soncu dobesedno kuhali, in iz tega izhaja druga stigma, da je pod pokrivalom na soncu vroče. V zadnjem času opažam spodbudo k nošenju, ljudje se začenjajo ponovno zavedati ekoloških, naravnih materialov in v kombinaciji nevarnega poletnega sonca posegajo po naših slamnikih, ki jih lahko kupijo v Slamnikarskem muzeju Domžale.

In za konec: katera Slovenka ali Slovenec bi lahko bil/a ambasador/ka vaših slamnikov?

Če se osredotočim na virtualni svet spletnih vplivnežev, bi izbrala Niko Veger in Alenko Košir.