Za koga bi raje izdelali klobuk – Anno Dello Russo, italijansko modno novinarko, ali britansko kraljico Elizabeto II.?

Za Anno, absolutno! Ona je Isabella Blow trenutnega časa – trendseterka – ljudje ji plačujejo, da si nekaj nadene. Pri njej je vse shizofreno, ničesar ne razumeš, a hkrati vse deluje. Cirkus na dveh nogah. Kar koli obleče, pa naj bodo najgrši čevlji, klobuk ali obleka, zna nositi. Pri klobukih je naredila velik premik. Ko si je na glavo nadela smešnega plišastega zajca oblikovalca Francesca Ballestrazzija, se je Azijcem utrgalo. V Korejo in na Japonsko jih je prodal nekaj tisoč. Noro. 



Ima torej moč, da proda cesarjeva nova oblačila? 

Absolutno. 

Oktobra 2016 ste na londonskem tednu klobukov med 130 izbranimi klobuki z vsega sveta tudi vi predstavili svojega. Torej vas Anglija in kraljica vseeno mikata?

Kraljica je super! Elegantna in nora hkrati! Ko sem bila na Ascotu, je bila oblečena v roza barvo fuksije. Genialna je. Toda tu gre za vprašanje pozicije klobuka. Pri njej zavzema zaključeno celoto in je obvezen element. Klobučarji, ki delajo zanjo, moji mentorji, dobijo v vpogled obleke, potem pa material za klobuk obarvajo v isto barvo. Kar se tiče kraljičine oblike klobuka … Na voljo jih imajo šest, česa drugega ne sme.

Pa vendar ste bili drzni. Svojega ste imenovali Radar.

Moj klobuk je bil prvič predstavljen leta 2012 na EPK Maribor. Za London sem ga adaptirala. Moji mentorji so bili iz sebe, kako je sploh narejen. Pa sem si mislila: Ali niste vi že 30 let klobučarji in popolni profesionalci? Vi sprašujete, kako je narejen!?



Radar je bil vaša vstopnica za tujino. Naši klobučarji vas niso tako navdušeno sprejeli, ko ste jih prosili za vajeništvo …

Niso razumeli, da bi se nekdo rad naučil klobučarstva. To je moški poklic. Bila sem šokirana. Nisem jih razumela, še sebe in teh svojih metuljev v trebuhu ne. Želela sem celostno podobo, pokrivalo pa je gotovo lep zaključek, ki lahko nadomešča tudi frizuro. Zato me je zanimalo, kaj so osnove. Naučiti sem se želela starih tehnik. A so me odslovili, da delajo pretežno samo za lovce in vojsko. Potem sem se učila od tujcev. 

Ustvarjate ročno. 

Ročno delam, ker sem hotela dvigniti raven in pustiti svoj pečat. Ne maram serijske proizvodnje. Rada vidim, da so stvari narejene na roke, da so to esence, ki niso instant. 



Po drugi strani pa želite, da klobuke nosi čim več ljudi ...

Ja, ampak ne da bi tisti, ki jih delamo, delali velike količine. Nimam težav s tem, da ljudje nosijo pokrivala za pet evrov, že to, da nosijo klobuke, ki so jih izdelale multinacionalke, je super. 

Ali je tisti za pet evrov res slabši od tistega za 150?

Pri klobukih je tako. Tudi če jih multinacionalka množično proizvaja, tisti za 20 evrov še vedno ne bo tako dober kot tisti za 200. Dražji je narejen iz veliko boljšega materiala. Pri marsikateri znamki oblačil tega ne moremo trditi. 

A z množičnostjo izginja tudi samosvojost. Včasih se mi zdi, da delujemo po načelu kopiraj in prilepi, »copy-paste«.

Po eni strani je dobro, da so stvari na voljo, po drugi pa je od posameznika odvisno, ali bo v vsem še vedno našel svoj stil. Velika večina je izgubljena. Sama si kupujem kose, ki jih lahko kombiniram na nešteto načinov, mnogo ljudi pa kupuje stylinge. Tako kot vidijo v izložbi na lutki, tako kupijo. To je lenoba, hkrati pa so zaradi ponujenih stylingov vsaj urejeni. Menim pa, da je ozaveščenost o recikliranju oblačil premajhna. 



Pa se vam zdi, da je klobuk za vsakega?

S klobuki je kot z rdečo šminko! Ne moreš reči, da ti ne pristaja, dokler ne poskusiš. Rdečih šmink je trilijon! Najti moraš svoj barvni odtenek in se igrati z oblikami. 

Obiščete kdaj druge klobučarje?

Vedno sem slepi kupec in »nič ne vem ne o ličilih ne o klobukih«. In ko povprašam po čem drugačnem, slovenskem, mi vedno odgovorijo, da se pri nas ne dobi slovenskih izdelkov. Škoda. Tudi preprodajalci so tisti, ki skrbijo, ali bo stvar živa ali ne. 

Vas je spodbujala mama. Kako je vplivala na vas?

Moja mama je carica! Name je vplivala z vidika občutka za estetiko, ročnega dela in natančnosti. Podedovala sem občutek za delo z rokami. Sicer pa sta name vplivala tudi bližina Italije in odkrivanje italijanskih krojaških mojstrovin.

Kot glasbenica veliko daste tudi na to vrsto estetike. Vaša najljubša skladba je Intermezzo sinfonico (P. Mascagni). Kaj pa je sicer v življenju vaš intermezzo?

Jadranje. Vsakič znova, neskončna sreča. To, da je modro spodaj in modro zgoraj, veter v slanih laseh in sončna očala. Ne obstaja nič, kar bi tako zbrisalo vse. Toliko delam vsak dan z ljudmi, da …

… potrebujete tišino?

Absolutno. Ampak obožujem glasbo. Če poznaš Intermezzo sinfonico, veš, kakšna skladba je, kje je bila uporabljena v filmu (Boter, op. p.) in zakaj. 



V Sloveniji ste kot umetnica ličenja sodelovali pri vseh najodmevnejših projektih, v klobučarstvu dosegli še nedoseženo. Si lahko ob vsem tem privoščite družino?

Zdaj gotovo ne. Nimam te potrebe. Ne vem, kam bodo moje poti šle, ali bom ostala v maski ali v klobukih. Garala sem, da sem prišla do tod. Tudi zato, ker pri nas niti klobučarstvo niti maska nista utečena. Zdaj sem šele dosegla stopnjo, kjer se dogaja zares, tako, kot je treba. 

In dogaja se v Londonu, kamor odhajate še ta mesec …

Res je. Enosmerna vozovnica. Vpisujem se na magisterij na londonski College of Fashion, Fashion Artefact, ki si ga neskončno želim narediti. Ne obremenjujem se z ničimer. Želim si obojega, ustvarjanja maske in klobukov oz. kar koli, kar pride nasproti. Kakor koli – I've been there and London loves me (Bila sem že tam in London me ima rad, op. p.).