1. Mit: O vitaminih so veliko vedeli že naši predniki, ko je vladalo splošno pomanjkanje. V današnjem času so hipovitaminoze ob izobilju in bogati hrani redke.
Resnica: Kljub navideznemu izobilju je dandanašnja hrana ultraprocesirana, z mikroelementi – vitamini in minerali revna. V slovenski prehrani, ki tradicionalno ne temelji na morski hrani, je zlasti vitamina D izredno malo.
2. Mit: Poleti lahko ljudje, ki so izpostavljeni sončnim žarkom, v maščevju kopičijo vitamin D, ki se pozimi sprošča in ga je zato v serumu dovolj.
Resnica: Poleti je že ob varni izpostavljenosti UVB-žarkom od pet do 15 minut na dan od 11. do 16. ure dovolj, da od maja do septembra izpolnimo potrebe po vitaminu D, saj ta nastane s pomočjo UVB-žarkov iz holesterola. Kopiči se tudi v maščevju, vendar pa se pozimi iz maščobnih celic ne sprošča. To bi se zgodilo, če bi v zimskih mesecih hujšali, kar je bil mehanizem izpred stoletij, ko so ljudje poleti več jedli in bili na soncu, pozimi, ko ni bilo veliko hrane, so obilno shujšali in nekaj vitamina D se je lahko sproščalo iz maščobnega tkiva. V današnjem svetu je ta mehanizem zanemarljiv.
3. Mit: Slovenija je visokorazvita srednjeevropska država, kjer je pomanjkanje vitamina D redko.
Resnica: Slovenija je srednjeevropska država, v kateri je pomanjkanje vitamina D zelo pogosto. Študija Nutrihealth iz leta 2020 je razkrila, da ga ima več kot 80 odstotkov vseh Slovencev od jeseni do spomladi premalo.
4. Mit: Vitamin D je pomemben le za kosti, za metabolizem kalcija in fosforja ter imunski sistem.
Resnica: Nasprotno. Vse telesne celice imajo receptor za vitamin D (VDR), prek katerih deluje na celična jedra s prepisovanjem genov za različne telesne funkcije. Poleg naštetih so pomembni učinki na mišični in hormonski sistem. Ugodno vpliva na psihično stanje in zmanjša tveganje za anksioznost in depresijo. Zanimive so študije, po katerih zmanjša tveganje za rakave in avtoimunske bolezni. In še številne druge so.
5. Mit: Če jem uravnoteženo hrano, bom imel vitamina D dovolj.
Resnica: Največ vitamina D je v morski hrani, v divjem lososu do štirikrat več kot v gojenem. Rumenjak vsebuje približno 20–30 enot vitamina D, zelo malo ga je v mleku. Kljub morski hrani, ki je tipična za skandinavske države, imajo te državni program dodatnega umetnega bogatenja hrane z vitaminom D, ker bi s samo morsko hrano težko pokrili dnevne potrebe po njem. Preostale države, ki tega programa nimamo, imamo velik delež prebivalstva s pomanjkanjem. Rešitev za Slovenijo, kjer je hrana prerevna z vitaminom D, bi bila v nacionalni strategiji umetnega bogatenja hrane z njim.
6. Mit: Vitamin D je pomemben le pri covidu, pri drugih okužbah pa nima vloge.
Resnica: Drži, da so številne opazovalne, kohortne in randomizirane študije že pokazale in dokazale vlogo vitamina D pri ublažitvi okužbe s covidom in zmanjšanju smrtnosti. Vitamin D spodbudi zlasti prirojeno imunost, ki lahko ublaži potek množice različnih okužb, zlasti virusnih okužb dihal. Lahko bi rekli, da je univerzalni imunomodulator.
* Darko Siuka, dr. med., specialist gastroenterolog, zaposlen v Interni kliniki UKC Ljubljana
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: