Milena je vzela k sebi komaj 16-letno sestro Angelo, da bo vsaj še kdo v veliki hiši. Uspelo se ji je zaposliti v tovarni, Angela je pridno pomagala doma pri kmečkih opravilih. Ni ji ušlo kreganje med zakoncema, saj sta si skočila v lase za vsako malenkost. On je krivil njo, ona njega, da ne moreta imeti otrok. Tako so minevala leta nesoglasij, dokler ni Angela našla sebi primernega fanta. A ob prvem srečanju v domačem krogu je sprevidela, da zlasti svaku ni bil všeč, sestra pa se je kar norčevala iz njega, ker da ima kljukast nos kot ptica roparica … Tako iz te zveze ni nastalo nič. Nekje jeseni je bilo, ko je Milena prijokala k meni in v solzah vpila, da je sestra noseča, kakšna sramota, saj sploh nima fanta. 


Nekega jutra, ko se je Angela pripravljala na pregled, ju je sestra zasačila v dnevni sobi. Moža in Angelo, počilo je kot bomba, kriki so odmevali po vasi, a nihče ni razvozlal vzroka, dokler se ni zadeva toliko umirila in smo izvedeli, da se Jože in Milena ločujeta. Angela je rodila krepkega sina in se odselila v majhno stanovanje. Ni minilo niti nekaj mesecev, ko so govorice zažvrgolele po vasi, da z Jožetom živita pod isto streho, čeprav se je Angela preselila v bližnje mestece, a kaj, ko ni nič na svetu ni tako skrito, da ne bi bilo slej ko prej odkrito.

Med redkimi povabljenci smo bili tudi mi, na poroko namreč, čeprav je oče nasprotoval, ga je naša mama nekako pregovorila z besedami: kaj bosta sama, in res je bil poleg nas le še prijatelj iz Jožetovega otroštva. Čez dve leti sta dobila hčerkico, sreča je vpila do nebes, želja uresničena, a kaj, ko je bil Jože toliko starejši, da bi ji bil lahko oče, kamor koli sta šla, so se ljudje obračali za njima in mrmrali dobro znano pesem. 


Neke nedelje sta kot vedno bila otroka pri nas, ko ju je klical razjarjeni oče. Šla sem naproti, otroka držala za ročici, a mi ju je izpulil ter brcal do doma, preklinjal vse na tem svetu. Tu se mi je ustavilo srce, kaj se dogaja? Tako mi je Angela zaupala, da ga vse bolj mineva potrpljenje in moti živžav otrok, da vpije nanju za vsako malenkost. Leta so naredila svoje. Nekega dne je pritekla z obema otrokoma k nam in jokala, ker jo je želel pretepsti, otroka sta milo gledala in prosila, ali lahko ostaneta pri nas. Ostali so tisto noč, a proti jutru je potrkal Jože, prosil odpuščanja in skupaj so molče odšli proti domu. Angela je vse pogosteje jokala, kako se je lahko spečala z njim, a odgovor smo vedeli, ona sama, on razočaran, sestra ji je, ko je bil čas za to, branila vsakega fanta, nobeden ni bil dober, tako ju je, kar je mnogo kasneje celo priznala, ona pahnila v naročje usodi.

Po moževi smrti je ostala Angela sama, osamljena in samosvoja, ni se družila, še več, niti otrok ni imela rada.

Nazadnje, ko sva se videli, pa me je le vprašala, kaj meniš, zakaj je Jože postal tak surovež, ko pa si je tako srčno želel naraščaja. Veš kaj, Angela, čeprav še nimam otrok, si mislim takole: vse ob svojem času, želje so eno, stvarnost pa drugo. Tvoj Jože je bil zgaran od dela, videvala sem ga, kako si išče miru, kako rad je šel na polje, samo da je bil sam … Tukaj se nama je pogovor ustavil, sklonila je glavo in umolknila, zato sem tiho zaprla vrata za seboj in odšla, v glavi pa je odzvanjalo: vse ob svojem času, vse ob svojem času.