V šestmilijonski Sankt Peterburg me je pot zanesla sredi februarja in če ne bi bil primarni namen udeležba na (medijskem) seminarju, bi potovanje v dobrih 2000 kilometrov od Slovenije oddaljeno rusko metropolo izbrala spomladi ali poleti. No, čeprav so nas organizatorji seminarja posvarili, da se utegnejo temperature spustiti tudi na –19 stopinj Celzija, pa sta bila najhujši mraz in tudi sneg – tega so imeli menda letos v tolikšnem obilju, da jim je povzročal precejšnje težave – očitno že za Sanktpeterburžani.

Posledica je bila le, da je sončno vreme, ki sem ga bila proti pričakovanjem deležna, intenzivno tajalo gore od prometa umazanega snega, rjave odplake pa so na ceste ponesle tudi kupe smeti in cigaretnih ogorkov. Umazaniji je bilo sploh težko ubežati na mestnih ulicah, ki niso 4,5-kilometrski Nevski prospekt – ta velja za glavno mestno žilo, nekakšno rusko različico Elizejskih poljan –, po katerem dnevno brzijo meščani oziroma zaposleni v mestnem središču.

Eden in edini – Ermitaž

Turistov je bilo med mojim obiskom kakopak nekoliko manj, vsaj po slišanem jeziku v mestnem jedru, a jih ni manjkalo v bližini enega in edinega – Ermitaža, drugega največjega umetnostnega muzeja na svetu (za pariškim Louvrom), katerega kolekcijo je ustanovila Katarina Velika leta 1764, ko je odkupila večjo zbirko umetniških slik zahodnoevropskega slikarstva, danes pa se muzej ponaša z več kot tremi milijoni primerkov in obenem z največjo kolekcijo slik na svetu, med njimi deli Leonarda da Vincija, Rafaela in Rembrandta.

Še zanimivost: svoje ime je muzej dobil po stari francoski besedi »hermit«, ki izvira iz latinske besede »eremita«, ponazarja pa »ljudi, ki živijo sami«. Razlog za to je, da so ga v njegovih prvih dneh lahko obiskali le redki izbranci (nasprotno od današnjih štirih milijonov obiskovalcev letno). Mimogrede, za ogled celotnega Ermitaža bi potrebovali kar devet let, je nedavno o tej umetnostni galeriji poročal Radio Slovenija.

Milijonska Fabergejeva jajca

Sama sem Ermitaž občudovala od zunaj, sem se pa zato podala v prav tako edinstveni Fabergejev muzej, ki med več kot 4000 bleščečimi eksponati iz časa ruskih imperatorjev hrani tudi petnajst slovitih Fabergejevih jajc, ki so jih Fabergejevi draguljarji izdelali med letoma 1885 in 1917 iz poldragih kamnov in dragocenih kovin, nekatere pa tudi okrasili z dragulji. Izdelali so 54 carskih jajc – od tega jih devet hrani Fabergejev muzej –, nekaj pa je bilo izdelanih za bogate industrialce. Menda so se od skupno 71 Fabergejevih jajc za desetimi izgubile vse sledi.

In še zanimivost: na dražbi leta 2007 je eno od njih (Rothschildovo) doseglo ceno skoraj devet milijonov funtov oziroma 12,5 milijona evrov, medtem ko je ustanovitelj Fabergejevega muzeja Viktor Vekselberg leta 2004 od družine ameriškega medijskega mogotca Malcolma Forbsa kupil kolekcijo jajc, ki jih danes hrani ta zasebni muzej, za sto milijonov dolarjev.

Peter s pogledom na Zahod

Mesto Sankt Peterburg je – kot nakazuje že njegovo ime – ustanovil car Peter Veliki leta 1703. Vmes je bilo sicer preimenovano še v Petrograd (leta 1914) pa v Leningrad (leta 1924), prvotno ime pa so mu povrnili ob razpadu Sovjetske zveze (leta 1991). Tako ne preseneča, da je na »tega vélikega Petra« mogoče naleteti na domala vsakem koraku med potepanjem med mestnimi znamenitostmi.

Osebno se mi je zdela najbolj graciozna trdnjava Petra in Pavla, kjer je poleg najpomembnejšega muzeja sanktpeterburške zgodovine tudi cerkev, v kateri so večni mir namenili članom ruske carske dinastije. V drugi veličastni cerkvi v mestu, to je katedrala sv. Izaka, pa sta se – menda drugič; po tem, ko naj bi se prvič poročila skrivaj – leta 1712 vzela car Peter in njegova Katarina Velika.

Katarina Velika

Katarini, ki je bila Petrova druga žena, njeno rojstno ime je bilo Martha Skavronskaja in je bila poljsko-litovske krvi, je véliki car »podaril« tudi t. i. Švedski vrt (v resnici park), ki je del letnega vrta, združuje pa kombinacijo francoske in angleške krajinske arhitekture. Kasneje so ga preimenovali v Mihaelov (Mikhailovsky) vrt, istoimenski dvorec ob njem pa je bil rezidenca imperatorja Pavla I. V letnem vrtu stoji tudi letna palača, ki je ena prvih sanktpeterburških palač iz kamna, Peter Veliki pa je zanjo najel italijanskega arhitekta Domenica Trezzinija, čigar delo je sicer tudi palača Peterhof, ki jo je dal car Peter nekaj kilometrov od Sankt Peterburga postaviti kot odziv na znani Versailles – in zato je tudi dobila vzdevek ruski Versailles.

Sploh je bil car Peter velik ljubitelj Zahoda. Poleg tega, da je najemal italijanske in nemške arhitekte za snovanje palač in mestnih stavb, zaukazal nošenje zahodnjaških oblačil državnim uradnikom, moškim je celo prepovedal nositi brade, kar je bil menda precej nepopularen ukrep, je po nasvetih svojih svetovalcev iz zahodne Evrope reorganiziral rusko vojsko, s katero je želel Rusijo razviti v pomorsko velesilo, prizadeval pa si je tudi, da bi se člani njegove dinastije poročali s člani drugih evropskih kraljevih družin.

Najbolj barvita in najbolj – ruska

Le streljaj od letnega vrta pa pogled pritegne verjetno najbolj privlačna katedrala, imenovana Katedrala rešiteljeve krvi, ki naj bi bila tudi edina tipično ruska cerkev v Sankt Peterburgu – njene fotografije krasijo vse turistične prospekte, ki vabijo v Sankt Peterburg –, na njeno zasnovo pa je vplivala ruska srednjeveška arhitektura. Cerkev, ki so jo zgradili med letoma 1883 in 1907, gradnjo pa je financirala carjeva družina, stoji na kraju, kjer so leta 1881 umorili carja Aleksandra II., zato tudi dano ime.

Tik ob cerkvi prodajajo svoje slike lokalni slikarji in sama sem odnesla pravo mojstrovino – sliko na lesu v 3D-tehniki gospoda Vasilija, ki mi je ob podpisovanju (slike) povedal, da so bila njegova dela v več kot dveh desetletjih ustvarjanja razstavljena tudi v Londonu, New Yorku in Los Angelesu.

Severne Benetke z zamrznjenimi kanali

Ne le na ulicah, ki niso Nevski prospekt, led si je pozimi podjarmil tudi vse vodne kanale, zaradi katerih je Sankt Peterburg znan kot »severne Benetke«, pod njim pa je pristala tudi reka Nevo, ki se izliva v Finski zaliv in dejansko simbolizira rusko okno v Evropo. Neva je bila tako globoko zamrznjena, da so se najbolj drzni celo podali na sprehod po njej.

Sankt Peterburg pa ima, drugače od drugih velikih mest, ki so se prav tako razvila ob rekah ali morjih, tudi 300 kilometrov vodnih kanalov s kar 800 mostovi. Eden najbolj znanih pa tudi najstarejših – prvotni je bil zgrajen v letih 1715 in 1716, trenutni pa 1841 in 1842 –, je Aničkov most, ki je dobil ime po svojem inženirju Mihailu Aničkovu, zamislil pa si ga je – spet – Italijan Domenico Trezzini. V svojih delih ga omenjajo Puškin, Gogolj in Dostojevski. Aničkov most pade v oči zaradi skulptur konja in bojevitega človeka, ki ponazarjajo človekovo nasprotovanje naravi.

Na vroč kakav v Sever

No, in če že nisem bila med navdušenimi turisti, ki so stopali po zamrznjeni Nevi, pa sem se z veseljem pridružila meščanom, navdušenim nad kavarno in slaščičarno z imenom Sever (kako primerno ime!). Čeprav je nastala natanko dve stoletji po tem, ko je Peter Veliki ustanovil Sankt Peterburg, pa je to najbolj tradicionalna mestna kavarna, kjer izdelujejo nadvse mamljivo pecivo in torte. In kako prijetno je bilo srkati vroč kakav in vsrkavati sproščenega duha klepetavih lokalnih gostov, med katerimi so prednjačile starejše dame!

Iz Sankt Peterburga sem tako »odnesla« slikovite utrinke bahavih palač in mogočnih cerkva na eni strani, spomin na železen okus vode iz pipe in malo preveč smoga v zraku na drugi, ostal pa bo tudi prijeten občutek domačnosti, ki me je navdajala pravzaprav ves teden, preživet v »Petrovem mestu«. Naj dodam še izkušnjo prijateljic, ki sta ga obiskali s triletnim malčkom maja lani: ker so mavrična družina, sta bili sprva še nekoliko zaskrbljeni, kakšne izkušnje jim utegne obisk Rusije prinesti, a sta bili prav nasprotno zelo presenečeni, saj so na ulicah naleteli na več istospolnih parov, ki so se brez zadržkov držali za roke in poljubljali v javnosti. »In če se odpravljate z otrokom, je smiselno vzeti s seboj voziček (tudi če ga doma ne uporabljate več), saj je mesto veliko in vozičkom precej prijazno, tako da se vaš malček lahko vmes spočije. Za ogled priporočamo tudi katero izmed številnih ponudb turističnih ladjic, ki vam z druge perspektive prijazno predstavijo mesto,« sta za namen te reportaže strnili nekaj priporočil bralcem moji prijateljici in dodali še, naj bodo obiskovalci, ki se bodo tja odpravili v toplejših mesecih, pripravljeni na »bele noči«. Njun malček se je namreč zbujal sredi noči in spraševal, ali je že čas, da vstanejo. Velja pa omeniti še, da je zaradi nizke vrednosti rublja Sankt Peterburg za nas presenetljivo dostopen.