New York: ponekod se morajo medicinske sestre zaradi pomanjkanja opreme zaščititi z oblekami iz vreč za smeti. 

In berem naslove v domačem tisku: Ali bo poleti varno potovati na oddih? Bolj kot smrtonosnega virusa jih je strah neurejenosti. (Slovenske kozmetičarke in frizerji dobivajo klice strank, kdaj se lahko pridejo uredit.) Nobenega naslova pa nisem našla, da bi kdo nujno potreboval lepotne popravke, čeprav vem, da takšni klici in elektronsko povpraševanje obstajajo. Hja, nekaterim čas še vedno teče po starem. V prazno. 

Miselni premik potrebujemo. Od jaz na ti. In prav za to gre v tem času, mar ne? Za to gre vedno – za sočloveka! 

Ja, morda so to ekstremi, ampak prvi povzetki so apokaliptična realnost iz tujine, drugi pa zagotovo slovenska ekstremnost, tudi realnost. Da vas razvedrim: zadnjič me je klicala kolegica, ki tudi dela od doma, vsa obupana zaradi izolacije, trgovin se izogiba, vendar se je spraševala, kdo ji bo uredil frizuro. A nimaš doma vode in šampona ali pač mila, ji rečem. Kdo me bo pa ostrigel, pa moj frufru, je že precej razdraženo cvilila. Ne vem, reci hčerki ali pa se daj sama, ji odgovorim. In je še drobila in drobila, da bo klicala frizerko, ali bi jo vzela, medtem ko sem ji skušala dopovedati, naj pomisli nanjo, frizerko namreč, ki je ob delo, plačilo in preživetje. Naj pomisli najprej nanjo in na mnogo drugih, ne pa na svoj frufru. Primer je sicer obroben, ampak tudi poveden. Miselni premik potrebujemo. Od jaz na ti. In prav za to gre v tem času, mar ne? Za to gre vedno – za sočloveka! 

V aprilski Oniplus, ki bo izšla prihodnji torek, gostimo znane Slovenke z vprašanjem: Zakaj je slovenska družina kot matična celica družbe na preizkušnji? To vprašanje smo si zastavili, ko nismo niti v najhujših sanjah slutili, da nas bo koronavirus ohromil. No, zdaj vsi vemo, da so odnosi, zaradi najrazličnejših razlogov, še toliko bolj težavni. Dasiravno smo večino intervjujev opravili na daljavo, so izvrstni. Povedni bolj kot kdaj koli prej. Tako nas je igralka Nina Ivanič nagovorila: »Veliko poslušam o tem, da bo epidemija povzročila gospodarsko škodo. Ampak iskreno, o tem sploh ne premišljujem, zdi se mi povsem nepomembno. Vsako leto višja gospodarska rast je nesmiselna ravno tako, kot je nesmiselno misliti, da bi moral človek vsako leto več pojesti. To ne gre. Kriza bo minila, finančni trgi si bodo opomogli. Morda bo celo bolje, kot je bilo do zdaj! Pogosto pa tuhtam o naših odnosih.« 



Nadaljuje o tem, da nam je neznosen delovni tempo omogočal, da smo bežali drug od drugega. Zdaj smo pač skupaj doma, družina pod eno streho. Poudari, da se dosedanje hlastanje po materialnem, to nenehno kopičenje, mora nehati. »Upam, da se kmalu ne bomo več ukvarjali samo z gospodarsko, temveč predvsem z duhovno, čustveno in kulturno rastjo.« In seveda si želi, tako kot mi vsi, da bi ta kriza spremenila svet na bolje.

Ampak, poglejte, kaj se dogaja ta hip. Smo bolj strpni drug do drugega? Nismo! Ne govorim o dogajanju za štirimi stenami, o katerem žal danes vemo manj kot kdaj koli prej, kar je zelo skrb vzbujajoče. Govorim o javni besedi, ki si jo nekateri jemljejo. Pa ne politiki, na srečo, ampak nekateri agresivni posamezniki, ki očitno mislijo, da se jim v življenju ne more zgoditi prav nič. Postali so neustavljivi. Osebki, ki bruhajo zlo. Ljudje, ki živijo v hudi patologiji in so celo plačani, da maličijo posameznike. Ljudje, ki živijo v prepričanju, da usmerjajo nas in z nami naš planet. Prav, naj živijo s tem prepričanjem. Digitalni okruški. Vem pa, da ni tako. Kajti prihaja nov čas. Čas, ko bomo razumeli sporočilo: Ostanimo skupaj! Ko bomo ta čudoviti slogan tudi ponotranjili. To vem zagotovo!