Da je Zemlja naš dom in zares gostoljuben planet, dokazuje že eone let. Da smo ljudje bitja v razvoju svojega potenciala, ki se največ naučijo iz lastnega izkustva dojemanja, pa nas je ponovno opozoril Marko Pogačnik, Unescov umetnik za mir.

Pravi, »da ni pravično gledati na življenje zgolj z vidika človeka in naših potreb po zdravju, hrani in užitku. Na položaj, v katerem smo se znašli pod pritiskom virusa sars-cov-2, bi bilo treba pogledati tudi s stališča Zemlje in njenih bitij. To pa je smiselno samo, če Zemlji priznavamo, da ni samo krogla materije, ampak, ob predpostavki tako imenovane »Gaja teorije«, tudi kompleksna zavest, v kateri smo soustvarjajoč udeležena vsa bitja na planetu, vidna in nevidna«. Ko sem še v mladosti prvič odprla zapise in videnja Pogačnika, sem brez dvoma prepoznala, kako daljnosežne so njegove izpeljave argumentov za dobrobit celote. In ko sva se srečavala v Gibanju za pravičnost in razvoj ob boku dr. Janeza Drnovška, sem zaznala, da svet zares čakajo velike spremembe.

Korona prekine tok bežanja. Skrivanja. Izmikanja. Zahteva, da se zamislimo nad seboj. Korona nas sooči. Sooči z lastnimi sencami, strahovi in omejitvami. S posledicami, ki smo jih, vede ali nevede, tkali. 

Leta 1986 je Ulrich Beck napisal znamenito knjigo Družba tveganja, ki je izšla neposredno po černobilski nesreči. Je pravzaprav potopis biografij naše »moderne« vrste do tako imenovane refleksivne moderne dobe, kjer si lahko izbiramo mnoštva izkustev in načinov bivanja. Obilje oblik, občutkov, možnosti, mišljenj, občutenj, senzacij in emocij nas je prepojilo do nevidnih ravni zavesti, kjer smo izkušali meje, ki se končajo le ob omejitvah finančnih sredstev, socialnih mrež in nevidnih stranskih posledic. Gostoljubna Zemlja nam je dajala vse. A nevidne in nepredvidene stranske posledice so tisto, kar hiper produktivne in neoliberalne družbe ustvarjajo tako izvorno kot posledično.



In ker imajo protagonisti, ki so te družbe kreirali le pravice brez dolžnosti, užitek brez cene in želje brez plačila izravnave, ustvarjajo nabor nevidnih posledic, ki se akumulirajo. Kopičijo iz minute v minuto, iz dneva v dan, iz enega nivoja biti na drug nivo. Tako se posledice prepletejo tako kompleksno in hitro, da je izvorni vzrok za neko anomalijo praktično nemogoče odkriti. Kar lahko prek analize ali podatkovne analitike prepoznamo, je mesto človeka, ki kot izvorni razlog ustvarja neprestano: lastne svetove, idejne rešitve in številne zaplete, med katere lahko štejemo tudi korona virus.

Če je bil stisk roke ali objem nekaj, po čemer odprti in bolj ekstrovertirani posamezniki vselej hrepenimo, postaja ta stik sedaj vir nevarnosti. Intimni objem in poljub pa možni izvor bolezni, ki je lahko nevarna tudi za mlajše. Ima stranske posledice! Zdi se, da nas koronavirus osamlja z nekim globljim razlogom in nas uči, kako je vse tisto, kar je bilo samoumevno včeraj, danes vir tveganja.



Če smo še pred 14 dnevi po vročem prepiru zbežali v vaško gostilno na nekaj kapljic, sedaj trčimo ob mejo. Samoizolacija pomeni zaprtje javnih točk zbiranja, kamor sodijo tako gostilne kot ostali ponudniki podobnih storitev. Korona prekine tok bežanja. Skrivanja. Izmikanja. Zahteva, da se zamislimo nad seboj. Korona nas sooči. Sooči z lastnimi sencami, strahovi in omejitvami. S posledicami, ki smo jih, vede ali nevede, tkali.

Če smo še pred novim letom imeli mnenje o tem ali onem in razlage, kaj bi nekdo moral ali smel, s čimer smo postavljali umetne bariere spontanih in blizkih odnosov, sedaj to ni več možno. Saj smo sami s seboj. Tistih, ki so nam dragi in blizu, se ne smemo dotikati. Vse bolj pogrešamo človeško bližino, stike in druženja. Kot »socialne živali« pogrešamo »trop«, ki mu pripadamo: in jasno je, da to ni le ožja družina, pač pa širša skupnost, v kateri se počutimo varne. Zdi se, da ljudje počasi dojemamo, kako dragocena je človeška prisotnost in kako bližina prijetnih ljudi prežene sivino uma in težo srca. Mar ni osnovna definicija nas kot ljudi sposobnost rasti, prepletanja in soustvarjanja z drugimi?

Kaznjence najmočneje prizadene samica. Prekinitev stikov. Druženja. Prisotnosti. Izmenjave mnenj, izkušenj in občutkov. Osamljenost, vsakodnevna izkušnja številnih ljudi v domovih ali zavodih, v času koronavirusa zareže še globlje. Samoizolacija na krajši rok vpliva blagodejno. Saj nam prida uvid v lastne vzroke, ki jih sokreiramo kot posledice.  A na daljši rok v zdrav psihični ustroj zareže usodneje. Morda imamo sedaj le čas, da postanemo in ponovno prevrednotimo sebe, svoj nivo, vpliv in posledice, ki jih kot predstavniki lastne vrste sprožamo v mikro in makro okolja? Ja, za osebno rast rabimo čas in premor in ne toliko centrov osebne rasti in gurujev, ki nas uspavajo v samo-odgovornosti, saj jo namesto nas prevzamejo nase.

Tako korona zopet opozori na nehoteno neenakost: lahko je preživljati krizo s polnimi usti in žepi. Zelo destruktivno pa je, če samoizolacijo preživljate obubožani, sami in pozabljeni. Ali pa med štirimi stenami, kjer vas iz vseh strani napadajo nevidne sile potlačenih spominov, slabih odnosov in prvih linij vidnih razpok, ki v takšnih situacijah redno eskalirajo.  

Če smo v samoizolaciji na Havajih, v prijetni družbi slug in kuharskih mojstrov, ki nam pripravljajo dobrote, ob nutricionistih in ostalih strokovnjakih, je samoizolacija le malo drugačen dopust. Svetovne elite jo mestoma preživljajo razkošno. A če smo v samo izolaciji na nekaj kvadratih s tremi otroki in vzkipljivo soprogo ali soprogom, z domačimi živalmi in dementno staro mamo, ni ne duha ne sluha o idili. In na obzorju se zarisujejo nevidne sledi psiholoških disfunkcionalnostih, ki v izrednih razmerah eskalirajo v najrazličnejše oblike subtilnega ali jasno izraženega nasilja. Gre za nepredvidene stranske posledice odnosov, ki so prepuščeni napetostim, ki ne popustijo.

Tako korona zopet opozori na nehoteno neenakost: lahko je preživljati krizo s polnimi usti in žepi. Zelo destruktivno pa je, če samoizolacijo preživljate obubožani, sami in pozabljeni. Ali pa med štirimi stenami, kjer vas iz vseh strani napadajo nevidne sile potlačenih spominov, slabih odnosov in prvih linij vidnih razpok, ki v takšnih situacijah redno eskalirajo. Zato je tako pomembno, da smo drug z drugim nežni. 

Retorika ljudi po socialnih omrežjih mestoma postaja groba, obsojajoča in željna maščevanja. Res je nenavadno, da kljub vsem opozorilom ponekod »piknikujejo« in se udeležujejo adrenalinskih športov … Seveda je prav, da smo v naravi, da se nadihamo svežega zraka in skrbimo za imunost. Prav tako je prav, da ohranjamo čustveno stabilnost. A že nekaj dni je moč spremljati diskurze nestrpnosti, grobosti in mestoma groženj. Neka FB prijateljica je zapisala, da se bliža čas senenega nahoda. Strah jo je, da jo bo kdo še napadel na cesti, če bo kljub rokavicam, maski in vsem vestnim upoštevanjem pravil kihnila. Zaradi trav. Saj prihaja čas brstenja in cvetenja narave.



A virus je neviden. Baje naj bi bil povsod. In jasno je, da so vse informacije, ki so v zadnjih desetih dneh sprožane v javnosti, namenjene varovanju ljudi. A premalo se zavedamo, da smo sami so-kreatorji zavesti, ki jo trenutno so-oblikujemo prav vsi. Med ljudmi se ne širijo le strpnost, milina in sočutje. Vse več je podtalnih agresivnih potlačenih emocij, ki jih zastraševalna retorika spleta le podžiga.

Vemo, da je precej lažje slediti lastni senci kot človečnosti. In da se je za dobro potrebno zares truditi in pogosto boriti - iz minute v minuto in iz dneva v dan. Človečnost zahteva napor. In ker smo v tem trenutku vsi del te človečnosti, ki je na preizkušnji, moramo slediti notranji svetlobi. Virus bomo premagali. Dosegli prekuženost. Odpornost. A le skupaj. Z zavestjo, da smo zares povezani in da se imamo radi. Da se pogrešamo. In da smo ranljivi. In prav v tem je lepota – v tej mehkobi, ki jo je korona ponovno razkrila. In nam dala priložnost, da lastno sebičnost tokrat zares damo na stran in se predamo višji zavesti, v katere načrt žal, ali morda še bolje, nimamo vpogleda.

Ja, tudi sama si želim veselja in vrveža ljudi, otrok, branjevk, šuma zvokov klepeta ob dobri kavi in pisanih barv mesta ali vonjev morja … In vem, da nam nič ne bo ušlo. Zato verjamem, da nam bo uspelo. Povezani, drug ob drugem, sicer trenutno bolj v mislih … A toliko bolj srčno se bomo objeli, ko za to pride čas. Obljubim.