Zdi se, da postaja ženska na odločujočih položajih novo normalno. So se časi dejansko spremenili ali se moramo še vedno zavedati, da peščica lastovk ne prinese pomladi?

Spremembe se dogajajo. So počasne, jasno. A to, da obstajajo ženske na visokih položajih kot političarke, predsednice uprav, redne profesorice, članice akademij, je korak naprej; na ravni družbe se vse bolj zavedamo, da je polovica prebivalstva ženskega spola. Številne državne inštitucije si celo zelo aktivno prizadevajo za več žensk na položajih odločanja. Po drugi strani pa se izjemno počasi spreminja patriarhalna slika vloge ženske, ki jo slikajo mediji. Tu ne vidim velikega preboja. Poglejmo si samo sodelujoče na okroglih mizah na televiziji, udeležence javnih debat; tukaj so ženske še vedno maloštevilne. Zelo pomembno vlogo pri spreminjanju teh vzorcev imajo ženski mediji, ki naj predstavljajo vse dimenzije raznolikosti žensk. Prav zato mi je tako zelo všeč akcija Ona 365, saj sem med nominirankami spoznala številne s presunljivimi zgodbami, takšne, ki bi sicer ostale v medijskem zatišju.

Dejansko smo v sendviču zahtev delovnega mesta, družine, starajočih se staršev. Navodila, kakšna vse naj bi bila idealna ženska, so dolga. Ena od prisil je povezana z delovnim mestom, tem, da je treba čim več časa preživeti v službi. Temu se moramo z vsemi štirimi upirati. Po možnosti tako, da skrajšamo delovni teden, kot je nedavno predlagala finska premierka.   

»Zelo me iritira redukcija feminizma na vprašanje kvot,« je decembra za Sobotno prilogo dejala Nika Kovač, direktorica Inštituta 8. marec. »Če imava podjetje, ki ima švic fabrike v državah tretjega sveta in nekaj lepih pisarn v stekleni stolpnici, je čisto vseeno, ali je v izvršnem odboru tega podjetja, ki izkorišča delavce, pol moških in pol žensk.« Kakšno pa je vaše mnenje o kvotah?

Ne zavračam ženskih kvot. Menim celo, da je razprava o njih odprla vprašanje enakih možnosti. Kvote so bile ponekod poslednji, obupan način, kako ga sploh načeti. Še vedno pa pozabljamo na ženske, ki so tukaj in zdaj odrinjene na rob, na trgovke, osebje v bolnišnicah, oskrbovalke v domovih za upokojence, ženske, ki delajo v tekstilni industriji. In že smo pri ženskah v tretjem svetu. Jih sploh opazimo? Se zavedamo, da s svojimi navadami prav mi, potrošniki, podpiramo njihovo izkoriščanje? Čas je, da se nehamo slepiti. Nedavno je kolegica na Inštitutu za kriminologijo, Katja Simončič, zagovarjala doktorsko disertacijo, ki je opredeljevala škodljivost hitre mode. Ta je tudi pri nas. Hitra moda ni sporna le zato, ker onesnažuje okolje, temveč je življenjsko nevarna tudi za ženske, ki po 12 ur dnevno za en dolar slonijo nad šivalnimi stroji v nemogočih razmerah. Mislim, da je treba prevetriti lastne potrošniške navade in se močno zamisliti.

Preberite še: Renata Salecl o prihodnosti individualizirane družbe

Ženske generacije X, rojene proti koncu šestdesetih pa vse do začetka osemdesetih, so spregledana skupina. Po eni strani prežeta z idejami, kaj vse naj bi bilo mogoče, z notranjimi imperativi o samouresničenju, obenem brez kakršne koli gotovosti, zadolžena, po možnosti z nerešenim stanovanjskim problemom in sočasno skrbjo za otroke in starajoče se starše. Davek je visok. Kronična neprespanost, bolezen. Kaj pravite na to?

Ja, dejansko smo v sendviču zahtev delovnega mesta, družine, starajočih se staršev. Navodila, kakšna vse naj bi bila idealna ženska, so dolga. Ena od prisil je povezana z delovnim mestom, tem, da je treba čim več časa preživeti v službi. Temu se moramo z vsemi štirimi upirati. Po možnosti tako, da skrajšamo delovni teden, kot je nedavno predlagala finska premierka. Slovenci bi morali začeti razmišljati podobno, ženske pa vse bolj negovati kritičen odmik do vsiljenih idealov.



Pogosto se ženemo za cilji, o katerih mislimo, da so nam lastni. Katere smo ponotranjile brez treznega premisleka?

Zelo sem kritična do glorifikacije sreče, uspeha, popolnega videza. Tukaj je pritisk na ženske ogromen. A ne le nanje, tudi na moške, ki jim sindrom prevaranta, zaradi katerega so nekdaj trpele samo ženske, ni več tuj. Gre za sindrom, ki opisuje težave ljudi, ki so se znašli na položajih moči, strah pa jih je, da si v resnici teh položajev ne zaslužijo ali da se bo ves njihov uspeh nenadoma sesul. Neredke so zgodbe žensk, ki so se znašle na odgovornih položajih, a dnevno trpele zaradi občutka, da bodo zdaj zdaj razkrinkane v svoji nesposobnosti. Po eni strani je samokritika v teh narcističnih časih, ki poveličujejo močan ego, dobrodošla, saj nasprotuje idealom neoliberalističnega subjekta. Po drugi pa se je vredno vprašati, koliko so ideali, za katere izgorevamo, dejansko povezani z nam lastnimi željami, koliko pa so nam iz družbe vsiljeni.