Nemiren duh ga je konec 80. let prejšnjega stoletja gnal čez lužo, kjer je leta 1997 doktoriral iz eksperimentalne psihologije na univerzi North Texas, se podoktorsko izpopolnjeval na oddelku za nevrobiologijo in anatomijo na medicinski fakulteti univerze v Rochestru in bil tam od leta 2000 zaposlen tudi kot raziskovalec na oddelku za kognitivno in vedenjsko nevrologijo. S Slovenijo še vedno ohranja močne stike, sodeluje s Spominčico, slovenskim združenjem za pomoč pri demenci, letos poleti pa je izšla še njegova knjiga Umovadba, v kateri je zbral svoje znanje o možganih in napotke, kako jih ohraniti bistre. Po najnovejših raziskavah lahko namreč um v starejših letih ne le vzdržujemo, ampak tudi izboljšamo. 

S krepitvijo telesa in duha se danes srečujemo na najrazličnejših področjih. So starejši ljudje vedno bolj vitalni in mladostni?

So, a predvsem tisti posamezniki, ki so vsem na očeh. Obstaja pa veliko ljudi v slabem stanju, ki jih ne opazimo. Ti, ki dobro skrbijo zase, so sicer odličen vzor vsem nam, vendar so ljudje, ki na stara leta še žarijo, v manjšini. Ne smemo pozabiti na tiste v ozadju, ki dobesedno ždijo. Tisti, ki so vse dneve zaprti doma, ne delajo ničesar, sedijo na kavču, se hranijo, čakajo od jutra do večera brez vsakršne volje ali aktivnosti. Sam si želim, da bi bilo moje staranje kakovostno in uspešno. Vem, kaj moram narediti za to. Za zadovoljivo staranje je treba imeti zdrav življenjski slog, pozitivno pa je tudi z nacionalnega vidika. Vse nezdravo staranje, ki vodi v apatijo in depresivnost, je namreč veliko breme za javno zdravstvo, službe in državni proračun, ki skrbijo za zdravljenje starejših prebivalcev. S tega vidika je treba zdravo staranje podpirati in spodbujati. 

Za govor v dveh jezikih morajo možgani imeti pravzaprav dva spomina, med seboj pa ju še povezovati. Ugotavljamo, da dvojezičnost pravzaprav ustvarja možgansko rezervo, kar nekaj raziskav pa je pokazalo, da se pri dvojezičnih osebah, ki so obsojene na katero izmed nevrodegenerativnih bolezni, recimo alzheimerjevo, njen nastanek zamakne za štiri ali pet let. To velja seveda za tiste, ki so bili že od malega izpostavljeni dvojezičnemu okolju. 

Kako vse lahko poskrbimo za aktivno starost?

Posamezniki morajo biti aktivni fizično, umsko in socialno. Tisti, ki redno rešuje križanke, sudoku in kaj podobnega, vzdržuje stabilno stanje možganov in dober um. Z umovadbo pa lahko možgane tudi izboljšamo in krepimo. V čem je umovadba drugačna od vsakodnevnih aktivnosti? Možgane z njo poleg rutinskega dela še dodatno spodbujamo, izzivamo in angažiramo. Nekdo, ki dnevno prebere časopis od A do Ž, vzdržuje stanje, za krepitev pa je treba kaj novega. Naj bo nova literatura, nove miselne uganke. Idealna vadba za možgane je recimo učenje tujega jezika. Vsaka nova aktivnost jih namreč dodatno sprovocira. Ko se učimo tujega jezika, se morajo v naših možganih med poznanimi »slovenskimi« pravili vzpostaviti nove zveze in povezave. Gre za obsežen proces, ki zahteva pomnjenje, primerjanje slovničnih pravil med jeziki in govorjenje novega jezika. Vse dejavnosti, ki neizogibno ustvarjajo povezave v možganih, jih krepijo. 

Tako naj bi bilo tudi z mišicami, kjer moramo za uspešne rezultate vadbe vaje vsakih nekaj tednov zamenjati, da se mišice ne polenijo. Lahko torej v tej povezavi tudi z možgani ravnamo enako?

Seveda. To je zelo dobra vzporednica med poimenovanjem telovadbe in umovadbe. Ko sem se domislil besede umovadba, so me ljudje kar naprej spraševali po izvoru. V Sloveniji so temu rekli tudi možganski fitnes. Sam sem malo starokopiten in so mi všeč stare slovenske besede, zato sem pomislil, če imamo telo-vadbo, zakaj ne bi imeli še umo-vadbe. Od tod tudi naslov moje knjige. Ja, možgani so kot mišica. Še en odličen način, da jih krepimo, je učenje novih plesov. Poleg zelo angažiranih možganov se vključijo tudi mišice in sklepi. Ples je zelo kompleksna dejavnost, saj je treba zaznati glasbo, slediti taktu, imeti posluh. Poleg tega moraš biti pozoren na okolico, imeti koordinacijo gibov, da se ne zaletavaš v druge ljudi in da na plesišču ni zmede. Treba je vzdrževati ravnotežje, slediti partnerju, se mu prilagajati. Gre za kup različnih nevronskih omrežij, od teh za zaznavo in gibanje do tistih za socialni stik, ki morajo skladno delovati, če želimo pravilno plesati in ob tem uživati. 


Omenili ste učenje tujih jezikov. Še velja tisto, da se jih najhitreje in najbolje naučimo v mladih letih?

To še zmeraj drži. Starejši ko si, teže se recimo znebiš naglasa v tujem jeziku. Dvojezičnost pa se sicer kaže kot zelo koristna za naše možgane. Za govor v dveh jezikih morajo možgani imeti pravzaprav dva spomina, med seboj pa ju še povezovati. Ugotavljamo, da dvojezičnost pravzaprav ustvarja možgansko rezervo, kar nekaj raziskav pa je pokazalo, da se pri dvojezičnih osebah, ki so obsojene na katero izmed nevrodegenerativnih bolezni, recimo alzheimerjevo (AB), njen nastanek zamakne za štiri ali pet let. To velja seveda za tiste, ki so bili že od malega izpostavljeni dvojezičnemu okolju. Gotovo pa je znanje novega jezika dobra možganska vadba za osebe po 50. ali 60. letu starosti.

Kaj pa če govorimo tri jezike, štiri ali še več? Smo še na boljši poti k življenju brez bolezni?

To še ni dokazano. Vemo pa, da naj bi višja izobrazba, spodbudnejši delavnik v nasprotju z enoličnim delom za tekočim trakom, umska angažiranost in vodstvene funkcije tudi preventivno vplivale na naše možgane. 

V Sloveniji je uzakonjeno vse, namesto da bi se stvari lotevali preprosteje in bolj zdravorazumsko. Saj ne potrebujemo države, ki nam za vsako najmanjšo stvar pove, kaj je prav in kaj narobe. Preveč smo togi in rigidni. V Ameriki velika večina ljudi pojmuje oblast kot nepotrebno, čim manj je je, tem bolje. Pri nas pa se toliko zanašamo nanjo, kot da smo neumni in neetični, da potrebujemo za vsako aktivnost zakonsko dovoljenje. 

Kaj pa krepitev spomina? Od starejših igralcev sem slišala, da učenje poezije ohranja njihove možgane čile.

Mnogi sicer menijo, da je učenje na pamet zastarelo, ker izvira še iz starih šolskih sistemov. A obstaja teorija, ki se navezuje še na nekdanje učenje grščine in latinščine. Takšno znanje starih jezikov krepi možgane, krepkejši možgani pa naj bi se laže spopadali z novimi učnimi izzivi. Danes je izobraževanje bolj usmerjeno v določeno znanje, recimo računalništvo, a bi se sam delno zagotovo strinjal s trditvijo teh igralcev. Vzemimo za primer računalniško metaforo. Pesem, ki smo se je naučili na pamet, je nekje v možganih zapisana, shranjena v datoteki, kot pri računalniku. Ko jo ponovno recitiramo, je treba angažirati možgane, da najdejo naslov pesmi in kje je, nato pa jo pravilno prebrati, da ni napak. Med igralci in drugimi ljudmi so verjetno velike razlike. Učenje besedil na pamet je namreč del njihovega poklica. Bi bilo pa gotovo zanimivo narediti raziskavo, kako se z leti spreminjajo možgani igralcev, ki se morajo na spomin zanašati bolj kot ljudje v drugih poklicih. 

Izpostavili ste križanke, sudoku in miselne igre, z razmahom sodobne tehnologije pa obstaja tudi veliko aplikacij za urjenje možganov. Nam tehnologija koristi, so te iznajdbe učinkovite?

Na to vam še ne morem odgovoriti. Sam sem sicer računalniško pismen, a ne toliko kot današnji mladi. Gre za povsem empirično vprašanje, za katero je potreben čas. Za generacije, ki so zdaj zelo vešče v tehnologiji, se bo šele čez kakšnih 30 ali 40 let izkazalo, ali bodo manj zbolevale za nevrodegenerativnimi boleznimi. 


Lahko pa možgane urimo z umovadbo. Je ta dovolj?

Dobro je recimo obiskovati prijatelje. Klepeti, pogovori, tudi opravljanje in bentenje čez politiko, vse to je socialna angažiranost. Pri staranju sta namreč pomembni dve omrežji, nevronska in socialna. Imeti dobro socialno omrežje ne pomeni le, da imamo krog prijateljev in družine, kamor se lahko obrnemo po pomoč v stiski. Vključevanje v socialna omrežja zahteva tudi določene fizične in umske napore. Ena izmed oblik socialne angažiranosti je voluntarizem. Opazil sem, da je v Sloveniji usmerjen predvsem v mlajše generacije. To je vse lepo in prav, a dobro bi bilo, da bi država promovirala več prostovoljstva tudi med starejšimi, saj jih je velika večina še vedno zelo aktivna. Predstavljajte si recimo, da si starejša oseba izbere deset ljudi, potrebnih pomoči, in jim vsak dan zastonj dostavi obrok hrane na dom. Seveda to pri nas ne bi šlo.

Zakaj ne?

Imamo toliko zakonodaje, da bi preprosto dobrodelno dejanje sprožilo cel kup inšpekcij. Kolikor vem, tega v Ameriki ni. V Sloveniji pa je uzakonjeno vse, namesto da bi se stvari lotevali preprosteje in bolj zdravorazumsko. Saj ne potrebujemo države, ki nam za vsako najmanjšo stvar pove, kaj je prav in kaj narobe. Preveč smo togi in rigidni. V Ameriki velika večina ljudi pojmuje oblast kot nepotrebno, čim manj je je, tem bolje. Pri nas pa se toliko zanašamo nanjo, kot da smo neumni in neetični, da potrebujemo za vsako aktivnost zakonsko dovoljenje. Ta pretirana oblast ni konec koncev nič drugega kot nezaupanje v nas same. Če nam država zaupa, da smo pošteni in delamo prav, ni treba toliko zakonov in nadzora. 

Vsak, ki je še pri zdravi pameti, točno ve, da bo veliko breme alzheimerjeve bolezni padlo tudi na svojce, tako čustveno kot finančno. Opažam, da ta tema zanima mlajše generacije, medtem ko se je starejši kar nekako izogibajo. AB in demenca sta še vedno tabuja, ki v starejših ljudeh vzbujata nelagodje. 

Se tudi z ohranjanjem družinskih stikov izogibamo nevrodegenerativnim boleznim?

Ti so zelo pomembni, še bolj takrat, ko gre za slabo staranje in se katera izmed bolezni že začenja razvijati, pa je oseba potrebna pomoči. AB je tista, ki je verjetno najslabša. V ZDA so raziskave pokazale, da se starejši Američani najbolj bojijo nastanka te bolezni. V zadnjih 20 letih je bilo veliko premikov narejenih na področju zdravljenja raka. Nekatere vrste raka so popolnoma ozdravljive, pri drugih vam življenje lahko kakovostno podaljšajo. Izguba uma in tudi osebnosti pa je tisto, česar se vsi bojijo. Vsak, ki je še pri zdravi pameti, točno ve, da bo veliko breme AB padlo tudi na svojce, tako čustveno kot finančno. Opažam, da ta tema zanima mlajše generacije, medtem ko se je starejši kar nekako izogibajo. AB in demenca sta še vedno tabuja, ki v starejših ljudeh vzbujata nelagodje.

Ali v preteklosti AB in demence ni bilo toliko ali preprosto nista bili tolikokrat diagnosticirani?

Tukaj sta na delu dva dejavnika. Prvi je podaljšanje življenjske dobe, ki se je v zadnjih sto letih podaljšala za skoraj 30 let. Drugi pa večja ozaveščenost. O AB in demenci se veliko več govori. V preteklosti so simptome, ki spremljajo demenco, vzeli v zakup staranja. Danes pa vemo, da to ni normalno staranje, ampak kažejo znaki demence na to, da je nekaj narobe z možgani. 

AB je popularna kultura ujela tudi na filmsko platno. Letos je tukaj Še vedno Alice, vsi pa se spominjamo Beležnice, v kateri mož svoji ostareli soprogi vsak dan pripoveduje njuno življenjsko zgodbo v upanju, da ji nekega dne obudi spomin.

Zadnji film prikazuje čustveni vidik te bolezni. Poleg pozabljanja pa se v zgodnjih stopnjah AB pojavi še ena veliko bolj moteča nevšečnost. To je izgubljanje. Dedek, ki je recimo redno hodil v pol kilometra oddaljeno cerkev, do katere je pot vodila skozi tri križišča, se kar naenkrat izgubi in ne zna najti več domov. To je veliko bolj neprijetno, kot če pozabi, kaj je bilo včeraj po televiziji ali kaj je jedel za kosilo. Treba je torej poskrbeti, da je takšna oseba na varnem in ne počenja neumnosti, ki bi ogrozile lastno ali tujo varnost. 


AB ni ozdravljiva, zato je z umovadbo verjetno ne moremo preprečiti, ko nastane?

Takrat je že prepozno. Pred AB je obdobje blage kognitivne motnje, ki je predstadij demence. Za zdaj še izvajajo raziskovalne projekte, kajti ni povsem jasno, ali umovadba pripomore k zadrževanju nadaljevanja bolezni ali ne. Ne vemo, ali lahko možgane, ki so že v okvari, z obremenitvijo vodimo v slabše stanje. Čakamo torej na eksperimentalne dokaze. Jasno pa je, da nekomu, ki mu pešajo umske sposobnosti, miselni napori in izzivi prinašajo frustracije in nelagodje. Zakaj bi se torej podajal v tako umovadbo, če ta ustvarja le žalost nad izgubo nečesa, kar mu je nekoč šlo dobro od rok.

Kdaj pa naj se lotimo umovadbe?

Takoj. Tako kot v športu šampiona naredimo mladega. Pri tistem, ki se je s športom ukvarjal že od mladih nog, se učinek fizične aktivnosti kaže tudi kasneje v življenju. In umovadba? Zakaj pa ne. Saj ne škodi. Zanjo ni pri zdravem človeku niti nikoli prepozno. Čeprav je še pred 30–40 leti veljala teorija, da vsako leto določeno število nevronov propade, danes vemo, da ni tako. V možganskih tkivih se vse življenje dogajajo spremembe, ki se s staranjem kažejo kot manjšanje možganskega tkiva. Nevroni so še vedno tam, vendar spremenjeni. Pri raziskavah o kognitivnem treningu so možganska slikanja pokazala, da se je ljudem, ki so možgane trenirali z umovadbo, povečala prostornina določenih možganskih delov. To pomeni, da so se bodisi okrepile določene možganske mreže bodisi so nastale nove možganske povezave. Povečanje volumna ne pride kar iz zraka. Vemo torej, da možnost krepitve možganov obstaja. 

Kaj pa hrana za možgane in prehranski dodatki? Ali pripomorejo k zdravemu staranju možganov?

Uspešno in dostojanstveno staranje je enako zdravemu življenjskemu slogu. Sem pa sodijo telovadba, zdrava prehrana, obvladovanje stresa, skrb za dobro spanje in umovadba. Umovadba sama zase še ne prinese neverjetnih rezultatov. Kar se tiče prehranskih dodatkov, pa se je vedno treba zavedati, da so v ozadju interesi farmacevtske industrije, zato skeptičnost ni nikoli odveč. Sam bi izpostavil maščobe omega-3, ki so zelo koristne. Okrog njih teče trenutno tudi kup raziskovalnih projektov, ki dokazujejo, da pomagajo pri najrazličnejših boleznih.

Ves čas govorimo o vadbi, kaj pa oddih? Potrebujejo naši možgani tudi počitnice, ko povsem odklopimo?

To je odvisno od posameznika. Sam recimo tudi med ležanjem na plaži ves čas premlevam o raziskovalnih idejah. Spet drugi zlahka spustijo možgane na pašo. Aktivni pa vsekakor morajo biti. Ena izmed oblik njihovega počitka je spanje. Dovolj spanja vsak dan je nujno. Bolje ko spimo, boljši bodo naši možgani naslednje jutro. Če ne spimo dobro ali dovolj dolgo, nismo le razdražljivi, ampak tudi naši možgani delujejo počasneje. Morda so pa počitnice tisti čas, ko lahko sami presodimo in ocenimo, koliko umovadbe potrebujemo.