Praga zagotovo zablesti v očeh tistega, ki ceni kulturo in zgodovino. Mesto številnih koncertnih dvoran, muzejev, galerij, kinodvoran – je priljubljena izbira ameriških filmarjev –, gledališč (teh naj bi bilo skoraj 40) ter klubov gosti tudi veliko mednarodnih festivalov, med katerimi verjetno najbolj slovi tritedenski glasbeni festival, imenovan kar Prague Spring (Praška pomlad), ki je potekal prav ob mojem junijskem obisku; v času, ko so bile tudi temperature že pošteno v »rdečih številkah«. A roko na srce, te je bilo precej laže prenesti prav zaradi pestre arhitekturne krajine, iz katere kar buhti bogata zgodovina.

Smetana in Vltava, Petrin in Kafka

Prago sem obiskala že večkrat, a tokrat sem obisk zapolnila tudi z vsrkavanjem parkovne atmosfere med jutranjim tekom, ki se je prav zaradi njene opojnosti zavlekel s predvidene ene ure na kar dve. Prebujajoč se dan sem najprej začutila ob spokojni Vltavi – tej češki reki je znani češki skladatelj Bedřich Smetana namenil tudi eno svojih simfoničnih skladb –, nato pa (še intenzivneje) ob skoku na hitro osvojljivi grič Petrin, ki se s 327 metri dviga nad Vltavo. V nasprotju s turistično gnečo spodaj je na območju Petrina mogoče srečati skoraj izključno meščane – bodisi mlade rekreativce bodisi starejše ali pasje sprehajalce.

Tudi Petrin je – podobno kot Vltava s Smetano – ovekovečen v kulturnem delu, in sicer v eni od Kafkovih kratkih zgodb. Ime griča Petrin naj bi se rodilo, ker je tako skalnat (»petra« namreč v latinščini pomeni »skala«), so pa ta material porabili za gradnjo najstarejših stavb na danem območju. Med tekom po nekakšnem labirintu – vse poti pripeljejo do cilja, brez skrbi! – sem naletela tudi na ostanke srednjeveškega obrabnega zidu, ki so ga po ukazu češkega kralja Karla IV. (1346–1378) zgradili med letoma 1360 in 1362, veliko kasneje, leta 1891, pa so na grič postavili še 63,5-metrski železni razgledni stolp – ta nekatere spominja na pariški Eiffel, letno pa se nanj povzpne več kot pol milijona obiskovalcev – ter vzpenjačo.

Nato me je parkovna pot povedla vse do srednjeveškega mestnega jedra, imenovanega Hradčani, ki že od 13. stoletja zavzema precejšen del okrožja praškega gradu, enega najbolj znanih v Evropi, pod že omenjenim Karlom IV. (mimogrede, po njem nosi ime tudi ena najstarejših univerz na Češkem in v Evropi) pa se je okrožje združilo z Malo strano. Poleg omenjenih dveh četrti na levem bregu Vltave pa današnjo Prago sestavljata še Staro mesto in Novo mesto na njenem desnem bregu.

Karlov most in jajca

Rečna bregova povezuje znameniti Karlov most, imenovan po kralju, ki je zaukazal njegovo gradnjo, dokončana pa je bila šele v 15. stoletju. Prvotno so ga sicer imenovali Kamniti ali Praški most, z njim pa so nadomestili prejšnji most iz 12. stoletja, ki so ga močno poškodovale poplave. Zelo očitna je še vedno tudi simbolika 621-metrskega Karlovega mosta, ki trdno povezuje praški grad in Staro mesto, v preteklosti pa je ponazarjal tudi pomembno trgovsko pot med Vzhodno in Zahodno Evropo. Na njem stoji tudi 30 kipov večinoma baročnega sloga, a zamenjanih z replikami.

Karlov most, ki je bil do leta 1841 edini v Pragi, bodo prihodnje leto začeli prenavljati, dela naj bi trajala kar dve desetletji. Nazadnje so vanj posegli pred desetletjem, a je bilo ob tem slišati tudi kritike Unesca, pod katerega zaščito je, da uporabljeni kamni niso bili enaki prvotnim. Po eni od pripovedi naj bi v prvotni gradnji za ojačitev cementa uporabili celo jajca, a si strokovnjaki, ki so preučevali osnovni gradbeni material, v potrditvi njihove vsebnosti niso enotni.

Turistični vrvež vse leto

No, danes je Karlov most tudi prostor številnih lokalnih umetnikov – slikarjev, oblikovalcev nakita in ročno izdelanih magnetkov – pa (žal) tudi brezdomcev, ki čeme in v družbi ubogih pasjih štirinožcev prosjačijo za »dnevni zaslužek«. Domnevati gre, da ta ob tolikšni množici turistov – občasno je prav težko prečkati most z normalnim pohodniškim tempom – ni prav skop. In tudi t. i. oldtimerji – avtomobili iz zgodnje dobe osebnih vozil, ki jih s pridom uporabljajo za ogledne vožnje –, ki polni turistov krožijo po mestu, pričajo o »zdravem denarnem toku«, ki ga Pragi prinaša turizem.

Pravijo, da gre Češki vedno dobro, ko gre dobro Evropski uniji, država pa ustvarja tudi investitorjem in multikorporacijam poslovno prijazno okolje, tako da se ti radi odločajo za poslovanje v njej – in s tem večina sedežev podjetij in tujih organizacij pristane prav v prestolnici. Kot zanimivost velja omeniti, da ima Češka celo najnižjo (približno triodstotno) stopnjo nezaposlenosti v Uniji. Se pa sicer meščani in v Pragi živeči tujci turističnemu vrvežu, ki prežema mestno jedro skorajda vse leto, izogibajo uporabljajoč podzemno železnico. To sploh ne preseneča glede na že omenjeno gnečo, ki se vsak dan ponovi na vseh turističnih točkah, turisti pa »zapolnjujejo« tudi Vltavo, po kateri lagodno poganjajo rečne pedaline.