To prelepo mesto in v zgodovini večni rival Firenc je brez najmanjšega dvoma svetinja umetnosti, ki je največji razcvet doživela v gotiki. Če vam uspe ujeti duha slavne rimske volkulje, ki je dojila Romula in Rema, in je vtkan v vsako poro življenja mesta – ustanovitelj Siene naj bi bil namreč Senius, sin Rema –, utegnete spoznati še katerega od obrazov te lepotice več.    

Kava na osrednjem trgu

Njenih častilcev nikoli ne (z)manjka. Ko sem bila v Sieni prvič pred več kot desetletjem, bilo je ravno med prvomajskimi prazniki, je bila gneča tolikšna, da se na Piazzi del Campo, kamor se stekajo vse poti obiskovalcev tega izjemnega srednjeveškega mesta, preprosto nisi imel kje usesti. A da ne bo pomote: Piazza del Campo nikakor ni majhen trg, saj se lahko pohvali z obsegom 333 metrov, njegova velikost pa je sorazmerna z njegovo veličino, ujeto v brezčasno lepoto in arhitekturno integriteto. Mnogi verjamejo, da Siene nisi zares doživel, če se nisi usedel na njen osrednji trg, ki spada med najlepše v Evropi, in iz žabje perspektive opazoval mestne hiše Palazzo Pubblico iz leta 1297 s trokrilnimi gotskimi okni in srednjeveškimi strelskimi linami, njej priključenega Torre del Mangia, s 102 metroma enega najvišjih srednjeveških stolpov v Italiji, do vrha katerega vodijo 503 stopnice, palače Piccolomini, edine firenške renesančne palače v Sieni, in palače Sansedoni, najstarejše zgradbe na Campu. Hm, mogoče bi s tem argumentom lahko vsaj delno pojasnili obleganost trga, po drugi strani pa nekateri verjamejo, da naj bi prav na Piazzi del Campo že nekoč stal rimski forum. 

Zgodovinsko središče Siene so že pred časom popolnoma zaprli za ves promet, kar je bila zagotovo odlična odločitev, saj je tako mogoče mesto občutiti in doživeti v njegovi polnosti. Parkirišč za avtomobile in avtobuse pred Sieno je precej, tako da težav s parkiranjem jeseni in pozimi zagotovo ne boste imeli. V glavni turistični sezoni pa je najbrž precej drugače.

Trg v obliki školjke

Resnici na ljubo je seveda treba priznati, da se je zgodovina mesta začela pisati stoletja kasneje. V primeru slavnega srednjeveškega trga sredi 14. stoletja, ko je bilo ozemlje tlakovano z opeko s posebnim simboličnim pomenom v obliki školjke. Pahljačasto oblikovan opečnat tlak je še danes razdeljen na devet odsekov, vsi pa naj bi kazali na Palazzo Pubblico, civilni sedež mesta. Po razlagah nekaterih so morali odseki v resnici spominjati na gube v plašču Device Marije, ki ni bila le pokroviteljica, temveč tudi »najvišji vladar« Siene. Kakor koli že, Piazza del Campo ostaja središče tukajšnjega javnega življenja in najbrž tudi najbolj priljubljena točka v mestu s približno 55.000 prebivalci, kjer vsako leto v začetku julija in sredi avgusta prirejajo Il Palio, slavne konjske dirke. 

To je treba doživeti

»Dirke? Gre za izjemen dogodek, nadvse intenziven, razburljiv in poln adrenalina. Vsakdo ga mora enkrat v življenju videti in doživeti. Seveda ima Il Palio tudi svojega junaka, danes 74-letnega Andreo Degortesa, ki je kar štirinajstkrat osvojil naslov prvaka, zadnjič julija 1992,« pove eden od domačinov. Kakšna množica ljudi mora biti v Sieni zbrana šele takrat! Priprave in praznovanje namreč trajajo kar teden dni. Konjska dirka poteka na neosedlanih konjih okoli trga in traja vsega skupaj 90 sekund. Dirko si je mogoče ogledati s sredine Campa brezplačno ali kupiti vstopnico za sedež (nekaj mesecev vnaprej) v lokalih okoli trga. Toda za tiste, ki gneče ne ljubimo najbolj, je ljudi na Piazzi del Campo povsem dovolj tudi jeseni in pozimi. Obrisi prepoznavnih vedut trga so tako višji, mogočnejši in najmanj tako spektakularni, kot ko jih prekrije brezglava množica. Obrazi ljudi, ki posedajo na trgu ali v katerem od bližnjih lokalov ob njem, pa brez gneče zagotovo prijaznejši in bolj sproščeni. 

Siena ni le mesto umetnosti, temveč velja tudi za odlično postojanko za ljubitelje nakupov. V mestu so namreč doma številni butiki luksuznih blagovnih znamk, v bližini trdnjave Fortezza Medicea pa boste našli tudi ogromno tržnico na prostem. In to še ni vse: ljubiteljem čokolade in sladkih pregreh je zagotovo dobro poznana čokoladnica Venchi Cioccolato Gelato, v katero vas zaposleni povabijo na sprva brezplačne degustacije. 

Najstarejša banka na svetu

Z osrednjega trga se raziskovanje mesta nadaljuje po enajstih ozkih senčnih ulicah. In tu je resnično kaj videti! Zdi se, da je vsak detajl izjemne arhitekture, ujet v podobe tukajšnjih palač in hiš, lahko zgodba zase, da je bilo vsako okno teh ozkih ulic videlo ogromno srečnih in nesrečnih zgodb, da duh prednikov v sprva majhni etruščanski naselbini, ki je zatem postala rimska kolonija in že leta 1125 svobodna komuna, nekako še vedno preveva zrak, ki ga v Sieni vdihuješ danes. Podoba slavne rimske volkulje, ki je dojila Romula in Rema, je namreč eden najpogostejših motivov, ki ga boste našli na sienskih stebrih. Toda kaj pravzaprav počne najslavnejša rimska volkulja v Sieni? Domačini odgovor seveda poznajo: po legendi naj bi Remov sin Senius, potem ko je Romul ubil njegovega očeta, pobegnil. S seboj naj bi vzel tudi kip volkulje in ob ustanovitvi Siene je postala simbol mesta. Veliko bolj pa se je treba potruditi, če hočete v zgodovinskem središču mesta najti Palazzo Salimbeni iz leta 1472, ki je v istoimenski ulici. Stavba vsaj na prvi pogled v ničemer pretirano ne izstopa, le malokateri turist pa ve, da je tu sedež banke Monte dei Paschi di Siena, ki velja za najstarejšo na svetu in ima še danes okrog 3000 podružnic in približno 30.000 zaposlenih. Pravzaprav bi lahko rekli, da je Palazza Salimbeni najbolje ohranjena sienska skrivnost, saj vas bo le malokateri turistični vodnik usmeril tja pogledat najstarejše bankirje sveta. A če vas morebiti prevzame raziskovalni duh, zdaj torej veste, kam morate zaviti. 

Razkošje za gotskimi zidovi

A ker je Siena predvsem mesto umetnosti, se množice še vedno najbolj zgrinjajo proti Duomo di Siena oziroma stolnici, ki sodi med največje gotske stavbe v Evropi. V dolgi vrsti, ki čaka za vstop vanjo, boste hočeš nočeš morali čakati. Če boste imeli srečo, najmanj pol ure, sicer pa še občutno več. To je pač »obred«, ki vam preprosto ne uide, če želite občudovati prižnico Nicola Pisana, brez dvoma največjo dragocenost v Duomu, kiparske mojstrovine Donatella in Michelangela ali Pinturicchiev živi cikel fresk. Ko pridete iz stolnice, se po stopnicah ob zadnji strani spustite v krstilnico. Pod njenimi levimi oboki je šesterokotni krstilni kamen, ki je eno najpomembnejših kiparskih del zgodnje renesanse. A če lahko obiskovalci katedrale njene umetnine občudujejo skorajda vedno, je nekoliko drugače z dragocenim marmornim podom, ki ga pred množico nog skrbno skrivajo in odkrijejo le enkrat na leto. 

Ali ste vedeli, da je iz Siene doma Gianna Nannini, znana italijanska popevkarica, ki jo najbolj poznamo po pesmi Bello e impossibile iz leta 1986? 

Običajno so marmorna tla, ki so jih izdelali med 14. in 16. stoletjem, za javnost odkrita zgolj šest do deset tednov. Pod, ki ga je slavni umetnik in zgodovinar Giorgio Vasari opisal kot »najlepšega in najveličastnejšega, kar jih je kdaj bilo«, sestavlja 56 plošč različnih velikosti. Najstarejši prizor sklopa je verjetno Fortunino kolo, položen leta 1372 in restavriran 1864, izdelan še v t. i. tehniki graffito. Poznejši prizori so izdelani v tehniki intarzije iz značilne toskanske barvne kombinacije črnega, belega, zelenega, rdečega in modrega marmorja. Marmorni pod je renesančen, sienska stolnica pa spada pretežno še v dobo gotike, saj so jo po nekaterih podatkih začeli graditi med letoma 1215 in 1263. Da bi ob nekaj najbolj znanih umetniških delih srednjeveške Italije v njeni notranjosti ostal ravnodušen, je preprosto nemogoče. Prav nasprotno, tu so človeški čuti polno zaposleni. 

Eleganca brez primere

A tudi če pred posebej impozantnim pročeljem katedrale, eno najbolj prepoznavnih podob Siene, zgolj posedate, je to posebno doživetje. Eleganca, mehkoba in prefinjenost oblik, ki te obdajajo, kamor koli se obrneš, se v višinah dopolnjujejo z modrino neba in vrvežem ljudi, ki vso to lepoto srkajo pod njim. Kahlil Gibran, libanonski umetnik, pesnik in pisatelj, je nekoč zapisal: »Živimo samo zato, da bi odkrivali lepoto. Vse drugo je oblika čakanja.« Če kje, potem sem se njegovih besed spomnila prav v Sieni.  

V Toskani je kar šest krajev Unescove svetovne dediščine: poleg zgodovinskega centra Siene, ki je laskavi naziv dobila leta 1995, še zgodovinski center Firenc (1982), Trg katedrale, Pisa (1987), zgodovinski center San Gimignana (1990), zgodovinski center Pienze (1996) in Val d'Orcia (2004).