Kot človeška rasa smo izjemno ponosni na svojo edinstveno sposobnost zavedanja. Ta nam omogoča, da ne le da občutimo lasten obstoj, temveč občutke tudi osmislimo. Naši možgani tako - medtem ko uživamo v nežnem dotiku toplega saharskega vetrca na primer - obdelujejo vse zaznavne dražljaje, ki nam jih sporočajo čutila, obenem pa v ozadju odzvanja zavest o lastnem bitju, ki vse to doživlja. Iz te posebne lastnosti (pripisujemo jo le ljudem) rastejo civilizacije, iz nje se rojevajo umetnost, znanost in vrsta poskusov, da bi doumeli svoje mesto v vesolju. Pametni smo, da je kaj, zato že stoletja razmišljamo o resnici, ki se skriva v našem bivanju.


Raje, kot bi se spopadli s pekočimi občutki zmote, verjamemo vsem tistim, ki v družbi bolj izstopajo po demagoških zmagah, kot oprijemljivim dejanjem. Oni pač največ zanikajo in če zanikajo oni, zakaj bi si bolečo resnico priznali mi? Če je pa veliko lažje vztrajati pri prepričanju, da težav na tem svetu pravzaprav ni, za vse so krivi drugi, včasih levi, drugič desni (odvisno od perspektive seveda).


Filozofska veja humanizma je skozi zgodovino ustvarila kar nekaj različnih teorij o tem, kako prepoznati resnico. Pristopov k njej je več, velik delež njih se naslanja na bistvo, ki ga je lepo povzel Tomaž Akvinski: “Sodba se izkaže za resnično, ko ustreza zunanji resničnosti.” Koncept torej temelji na ideji, da je resnica tisto, do česar se dokopljemo skozi vrsto preizkusov in potrditev. Čutnim zaznavam se pridruži mentalna analiza, ta novo pridobljene informacije poveže z ogromno bazo podatkov, skritih v naših možganih. Pridobljeno mentalno sliko tako kontekstualiziramo in z njo osmislimo svet.

Ampak, kot kaže, je resnice v možganih tako veliko preveč, zato se človek raje zateče k zanikanju. Dejstva, ki bi na nas delovala preveč turbulentno, enostavno prezremo in raje vztrajamo v mehkem objemu negacije, ki narekuje, da je bolj prijetno mižati.

Drži, da je človeška psihologija že v svojem ustroju oblikovana tako, da tisto, s čimer se ne moremo spopasti in ostati lucidni, potlači globoko v podzavest. Zanikanje je vpisano v naš biološki obstoj, pridno ga negujemo s kulturo, kjer zmaga tisti, ki zanika najglasneje. Kot pove Aleš Ernst, mojster psihosomatike, v junijski izdaji Onaplus, posameznik odrašča tako, da ves čas zanika lastne potrebe in želje. To prižene do točke, ko ščasoma izgubi povezavo z lastnim telesom, ki ga zaman opozarja na osnovna biološka dejstva.

Sposobnost, da pred seboj skrivamo tako elementarno dejstvo, kot je na primer to, da je telo utrujeno, je precej neverjetna. A to je le začetek zapletene mreže neresnic, ki nam navidez lajšajo življenje. Radi si lažemo o vseh področjih življenja, o tem, kako zadovoljni smo, kaj v resnici čutimo do moža – ali otrok – kako si želimo preživeti rojstni dan in česa naj se je najbolj strah.



Ker je zanikanje nalezljivo in povsod dobro sprejeto, se hitro razširi iz zasebne v javno sfero. Tako serijsko zanikamo vse, kar ni v skladu z našo predstavo o svetu, torej vsako dejstvo, ki nakazuje, da smo se morda zmotili. In da življenje, ki ga živimo, ni osnovano na resnici, s katero se lahko brez težav soočimo. Zato zanikamo znanstvena dejstva, zanikamo novice, zanikamo celo dogodke in ljudi, ki jih vidimo na lastne oči. Ker smo se nekje na poti naučili, da obstajajo tudi lažne novice in statistike, zdaj za laž označimo vse, kar ni v skladu z našo ideološko preferenco.

Raje, kot bi se spopadli s pekočimi občutki zmote, verjamemo vsem tistim, ki v družbi bolj izstopajo po demagoških zmagah, kot oprijemljivim dejanjem. Oni pač največ zanikajo in če zanikajo oni, zakaj bi si bolečo resnico priznali mi? Če je pa veliko lažje vztrajati pri prepričanju, da težav na tem svetu pravzaprav ni, za vse so krivi drugi, včasih levi, drugič desni (odvisno od perspektive seveda). Vse nadloge, ki pestijo človeštvo – to bi se moralo z njimi prej ali slej spopasti – so bolj privlačne v ovoju zanikanja, ki pravi, da je vse skupaj laž. Da smo v resnici srečni, zdravi in preskrbljeni. Da je zdravo tudi okolje, v katerem živimo, in sistem, ki poganja ta svet. Da je problem v drugih, ki nam vztrajno nagajajo in ne v človeštvu, ki se le še s konicami prstov drži planeta, na katerem biva. Veliko zanikanja torej, poletje je kot nalašč za to!