Cena serije kompromisov, ki jih sprejme povprečen človek, gre praviloma na račun tistih najglobjih hotenj. Vzgibov notranjega bitja, ki mu je za zunanji videz popolnoma vseeno. Odkritosrčnega zanimanja za svet okoli sebe, razvlečenih trenutkov zamaknjenosti in iskrenega ponosa, ker smo premagali največji strah. Znesek, ki ga vzameš iz tega naslova, pomaga graditi debele zidove stabilnosti, plačuje lizinge in kredite, skratka ohranja vtis, da živiš v skladu z družbeno normo.  


Težko si je zamisliti razmere, ki vladajo te dni na vrh Everesta, posebno, če nisi nagnjen k planinarjenju. Ampak ideja o miru, tišini in stiku s samim seboj, kar opisujejo mnogi alpinisti, se slabo ujame s posnetki gneče in kaosa, ki smo jima priča skozi oko kamere. Besna množica tistih, ki pred seboj vidijo le vrh, ne pa tudi vsega, kar ga obdaja. In tvegane poti do tja.


Bolj redko počneš kaj, ker tako želiš, večinoma zato, ker je treba. Debel oklep neobčutljivosti predre le še redko kateri dražljaj, leta si postajajo vse bolj podobna, ne glede na to, ali letuješ v Vrsarju ali kubanskem Varaderu. Dolgčas, ki ga že leta tešiš z materialnim bogastvom, praznimi odnosi in neskončno tekmo, kdo je boljši, nikakor ne izgine. Ego, pridno nahranjen z nečastnimi zmagami minulih let, nikoli nima dovolj. Zaleze se v vse pore bitja, tudi tja, kjer so bile včasih pristne radosti in želje. Prevzame vajeti srca in uma, zato določa vedno višje cilje, čeprav jim telo težko sledi.

En dan najdeš kronski dragulj dosežkov, najbolj žlahtno priznanje, NAJVIŠJI vrh sveta. Točko na zemlji, od koder vidiš na blizu in daleč, skorajda ne drugo stran zemeljske oble in kjer ni nikogar, ampak čisto nikogar, ki bi bil višje od tebe. Absolutna zmaga. Dosežek, ki ti ga nihče več ne bo mogel vzeti, tudi zato, ker boš uspeh ovekovečil s kar nekaj selfiji.

V času, v katerem živiš, predhodna priprava ni toliko važna, če le imaš dovolj sredstev, da pokrijejo zahtevane stroške. Mogoče si zaprisežen alpinist, morda ti je le blizu ideja, da bi bil nekdo, ki je osvojil Everest. Ponekod gre bolj na tesno, spet nagaja levi meniskus, šerpo najdeš zadnji trenutek, vreme sicer ni obetavno, ampak ni važno. Edino, kar šteje, je dosežek, ki bo končno nekaj, s čimer boš pomirjen. Finančna investicija ni majhna, za tako ceno se ne splača taboriti v dolini.

Nato v koloni, tesno drug za drugim, stopaš čez trupla proti vrhu, kot je po sestopu pot komentiral eden od preživelih, izprašan pretekli teden. Ker je bila vrv napeljana pod kotom, ki ni dovoljeval ovinka, so zbrani morali, da so lahko dosegli vrh, prestopiti truplo moškega, ki ga še niso umaknili s poti.




Težko si je zamisliti razmere, ki vladajo te dni na vrh Everesta, posebno, če nisi nagnjen k planinarjenju. Ampak ideja o miru, tišini in stiku s samim seboj, kar opisujejo mnogi alpinisti, se slabo ujame s posnetki gneče in kaosa, ki smo jima priča skozi oko kamere. Besna množica tistih, ki pred seboj vidijo le vrh, ne pa tudi vsega, kar ga obdaja. In tvegane poti do tja.

Med žrtvami, ki so v zadnjih tednih preminili na gori, je bil tudi Donald Cash, štiriinpetdesetletni nekdanji prodajalec programske opreme, ki je decembra pustil službo, da bi lahko osvojil vrh, za seboj pa zapustil ženo in dva sinova. Séamus Lawless, irski profesor, ki je preučeval umetno inteligenco, pred smrtjo pa pisal svoji ženi, da se že spušča z gore. Sedemindvajsetletni Nihal Bagwan, magister športne vzgoje, ki se je nameraval zaposliti kot profesor na lokalni šoli. In še serija ljudi, ki je, sicer z dobrimi nameni, slabo ocenila situacijo. In zapravila prihodnost, ki bi jo marsikdo videl kot privilegij.

Problem je, ker praznina ostane. Čeprav še nekaj časa vztraja občutek, da smo dosegli cilj, realnost ne bo zato jutri nič drugačna. Še vedno bo tukaj stvarnost, ki se ji želimo izogniti. Kaj ne bi bilo lažje, da bi to čarobnost lahko vzgojili počasi, iz dneva v dan? Negovali vnemo, zaradi katere je prihodnost nekaj, česar se veselimo, ne pa neskončno polje predvidljivosti, ki nas pušča hladne? Poiskali več trenutkov čudenja, ponosa in svobode? In bi, namesto življenja samega, tvegali lastno cono ugodja?