Sofia odrašča v veliki družini, izgubljena med brati in sestrami se zgodaj zave, da njena prisotnost nima posebnega pomena. Čas, ki ga preživi v najrevnejšem predelu mesta, ne pozna praznikov in počitnic. Le serijo bitk, za košček dostojanstva, za košček udobja, za golo preživetje. Zrelost, ki uokvirja njene oči, ni dovolj, da bi razumela, da ni vsaka obljuba dejstvo, ki ga prinese prihodnost. Ker je seks edina bližina, ki jo kdaj spozna, in poželenje edina naklonjenost, ki jo kdaj izkusi, se ne upira. Pusti, da se zgodi brez zaščite, človeška biologija ji ni blizu, verjame, da on ve, kaj počne. Kasneje, ko se on že davno ne oglaša več na njene klice, dojame, da vseeno ni sama. V njej je nekaj več, zametek novega. Možnost neskončnosti, ki bo kmalu postala predvidljiva statistika. Še ena številka na seznamu prestopnikov, žrtev ali tistih, ki se z bridkostjo vsakdana naučijo spoprijemati z omamo. 

Vprašanje splava ni vprašanje etike, temveč je vprašanje informacij in finančnih sredstev, ki omogočijo rešitev situacije, ki ženski predstavlja težavo. Zagonetka socialnega razreda, ki enim omogoča tisto, kar drugim prepoveduje. Družbeni mehanizem, ki si prisvoji maternico, zgolj eno izmed mnogih produkcijskih sredstev.

Zakaj Sofia nima pravice, da, morda prvič v življenju, sama odloči, kakšno bo njeno breme? Bo do konca življenja nosila spomin, na skoraj bitje, za katerega v njenem življenju ni bilo prostora, ali bo, še bolj uničena, pred seboj gledala spomin na moškega, ki jo je v življenju izrabil prvi, a na enak način, kot vsi ostali za njim?

Sofia ni edina ženska, ki razmišlja o splavu. Poleg nje je še množica Sofij, ki imajo drugačne, morda manj ganljive zgodbe, a vsaka svoj razlog, zakaj čutijo, da bodoče bitje z njimi ne bo dobilo tistega, kar si zasluži. Parola, da je življenje sveto, v luči realnosti dobi drugačen pomen. Ni vsako delo pošteno plačano, niso vsa imena enako spoštovana, ljubezen ni vedno tisto, kar ljudi zbliža in starševstvo ni vedno blagoslov, ki v vsakdan prinese nove barve. Ideali so sicer lahko nekaj, k čemur kot posamezniki stremimo, ampak z resničnostjo nimajo prav veliko skupnega. Nasprotno, v življenju je prej tako, da vsak odtenek bele dobi odmev tisočih črnih stopinj.


Zakaj ima torej vsak pravico do življenja, le ženska, ki presodi, da ne zmore biti mama, ne? Življenje da, svoboda izbire in dostojanstvo ne? Kaj stoji za iluzijo, da je odločitev za splav nekaj, kar načrtno izkusi katerakoli ženska? Namesto zadnja rešitev enačbe, ki na noben način nima čisto pozitivne rešitve?

Vprašanje splava ni vprašanje etike, temveč je vprašanje informacij in finančnih sredstev, ki omogočijo rešitev situacije, ki ženski predstavlja težavo. Zagonetka socialnega razreda, ki enim omogoča tisto, kar drugim prepoveduje. Družbeni mehanizem, ki si prisvoji maternico, zgolj eno izmed mnogih produkcijskih sredstev. 

Zločin ni odločitev, da nečesa ne zmoremo, resnični zločin je laž, da so vsa življenja sveta. V državah, kjer ženske nimajo pravice do medicinske pomoči ob prekinitvi nosečnosti, beležijo najvišjo smrtnost mater in novorojenčkov. Ta življenja niso sveta, so le postranska žrtev sistema, ki skozi represijo ustvarja podobo izobilja. 

To dobro vedo ženske, ki prečkajo meje, morja ali puščave, da bi obiskale tujo kliniko, tihotapijo in po spletu naročajo tablete za splav. In tiste, ki se teže v sebi želijo znebiti s pitjem alkohola, boksanjem v trebuh in hladnimi, jeklenimi iglami, ki niso bile nikdar razkužene. Prepovedana znanja so kot senca spremljala žensko raso, ki ni imela niti nadzora nad lastnim telesom, kaj šele umom, delom ali zaslužkom. Odkar obstaja človeštvo, so ženske varovale skrivnosti, kako preprečiti nosečnost in kako jo odpraviti.

Ker svet, v katerem se vsi otroci rodijo ljubljeni, varovani in preskrbljeni, ni nikoli obstajal. In nikoli tudi ne bo, če bomo še naprej verjeli v iluzije, ki v želji po tem, da bi izpadli boljši, prepričajo le še najbolj slabovidne. Izumetničene fasade podob, ki so v resnici tako prazne, da v njih ni niti kančka humanosti. Zločin ni odločitev, da nečesa ne zmoremo, resnični zločin je laž, da so vsa življenja sveta. Za to, da to ne drži, ni treba daleč, verjetno le do konca ulice. V državah, kjer ženske nimajo pravice do medicinske pomoči ob prekinitvi nosečnosti, beležijo najvišjo smrtnost mater in novorojenčkov. Ta življenja niso sveta, so le postranska žrtev sistema, ki skozi represijo ustvarja podobo izobilja.

Kot družba smo napredovali do te mere, da medicina omogoča načine prekinjanja nosečnosti, ki ne ogrozijo življenja posameznice. Ki ji omogočijo, da bo še kdaj v življenju dobila priložnost izkušnje materinstva, ko bo na to pripravljena. Ki omogočijo izbiro o prihodnosti, ki se zdi najbolj razumna. Odločitev, ki jo bo sprejela Sofija, ni in nikoli ne bo lahka. Zato je prav, da spoštujemo to, kar bo sama izbrala.