Kako ohranjati srečno partnerstvo? Ko so sedemnajst žensk in moških v petdesetih in šestdesetih letih postavili pod napravo za slikanje možganov – ti posamezniki so bili v povprečju poročeni enaindvajset let in vsi so bili še vedno noro zaljubljeni v svojega zakonskega partnerja – so tisti, ki so trdili, da so v zakonu zelo zadovoljni, pokazali več aktivnosti v predelih možganov, ki so povezani z empatijo in nadzorovanjem čustev. 

S Helen smo se pogovarjali za našo revijo in seveda je bilo eno bistvenih vprašanj, ali njeno 40-letno raziskovalno delo o ljubezni pozitivno vpliva tudi na njeno zasebno življenje in izbiro partnerjev. »O ljubezni vem veliko,« odgovori, »a znanje mi izkušenj ni zagrenilo. Čeprav poznamo vse sestavine v čokoladni torti, zmoremo v njej uživati. Povsem jasno mi je, kaj se dogaja v možganih človeka, ki je doživel zavrnitev, a vseeno me vedno enako boli, sem vedno enako obupana in žalostna, če se zgodi meni. Iz ljubezni nihče ne pride živ. Na splošno pa je znanje o ljubezni kvečjemu okrepilo moje čustvovanje, me globlje povezalo z vsem človeštvom. Mi je to pomagalo, da nisem nikoli klicala moškega, čeprav so mi možgani govorili 'Helen, pusti telefon!'? Nikakor,« se zasmeji. 



Izključiti negativno presojanje

Strokovnjaki na Kitajskem so naleteli na več naravnih zasnov za partnersko srečo. Psihologinja Mona Xu je s sodelavci uporabila prvotno raziskovalno zasnovo za zbiranje podatkov dr. Helen Fisher ter jo uporabila pri sedemnajstih mladih kitajskih ženskah in moških, ki so se pred kratkim poročili in so bili strastno zaljubljeni. Ti kitajski anketiranci so odgovarjali prav tako kot ameriški in ko so gledali slike svojih ljubljenih oseb, so se jim aktivirali isti osnovni deli možganov, ki jih povezujemo z romantično ljubeznijo. Še bolj vznemirljivo je to, da se je Xujeva po štirih letih vrnila na Kitajsko, da bi preverila, ali je kateri izmed anketirancev še vedno zaljubljen v istega partnerja. Osem jih je bilo. Ko je Xujeva s sodelavci primerjala njihove posnetke možganov s posnetki možganov tistih, ki so se s partnerjem razšli, so videli razliko: ženske in moški, ki so bili še vedno zaljubljeni, so kazali specifično aktivnost v predelu možganov, ki je povezana s sposobnostjo izključitve negativnega presojanja in precenjevanjem partnerja, kar psihologi imenujejo pozitivne iluzije. 



»Ko me je pred časom partner po letu dni zapustil,« iskreno pove Helen, »češ da je v obdobju, ko mora sam razčistiti svoje težave, zatorej ne more biti v zvezi z mano, nisem bila jezna nanj. Razumela sem, da res ne zmore. Tisti dan, ki mi je rekel adijo, sem se odločila, da mu ne bom pisala, da ga ne bom klicala ali se 'po naključju' pojavljala na krajih, kjer bi se lahko srečala. Poslušala sem ga in ga pustila pri miru. Šest tednov kasneje mi je pisal, da sem najboljše, kar se mu je zgodilo. In od takrat sva skupaj. Naučila sem se, da moramo slišati, kaj nam ljudje govorijo, in se zavedati, da jih ne moremo spremeniti. Spremenimo lahko samo sami sebe in ko se spreminjamo mi, se tudi oni.« 

Človek je razvil tri primarne možganske sisteme, ki vodijo njegovo združevanje s partnerji in razmnoževanje: seksualni nagon, romantično ljubezen in občutke globoke navezanosti. Ti trije osnovni živčni sistemi so v interakciji drug z drugim (in s številnimi drugimi možganskimi sistemi) v veliko prožnih kombinacijah, ki nam zagotavljajo paleto motivacije, čustev in vedenja, ki so potrebni za organizacijo kompleksne človeške razmnoževalne strategije.



Življenje brez pomislekov?

Na vprašanje, ali jo še vedno kdaj zagrabi, da bi življenje v dvoje uzirala skozi očala, ki poudarjajo le črno, pravi, da vsekakor: »Ne živiva še skupaj, a v glavi že imam nekaj zamisli o tem, kaj vse bi bilo lahko narobe med nama, če bi živela skupaj,« se nasmehne. »Namesto tega sem se raje zavestno odločila, da si zapišem seznam vsega, kar bi bilo dobro in pozitivno, če bi se odločila za skupno življenje. Več ko vem o tem, kako delujejo naši možgani, bolj razumem tudi romantično ljubezen, to, kako ustvariti dolgo in ljubeče razmerje, ki bo v ravnovesju. Verjamem, da je mogoče ohraniti dolgotrajno povezanost, strast celo, če veš, da do tja obstaja bolj ali manj jasen zemljevid: empatija, nadzorovanje svojih čustev in predvsem – pozitivne iluzije.«