Vrednost si v odnosu določimo sami

Dragi bralec, 

vaša dilema ni tako redka, kot bi morda mislili. Da se z rojstvom otrok in ostalimi bremeni lahkotna nota spolnosti iz veselega dura preglasi v bolj zamolkli mol, na nek način ni nepričakovano. Mladostna energija živosti, raziskovanja in avanture, kar slej ko prej vsak mlad človek krona v resni vezi, se počasi umirja. V pravem poglobljenem odnosu spolnost žari neprekinjeno, a se spremeni. Vroča strast počasi umirja izbruhe, a še vedno greje. In veliko parov ohrani to začetno poželenje, saj gradijo na bližini, ki ni le telesna, pač pa obenem umska, čutna in dušna.

A pri veliki večini pride do ohladitve in pogosto do prekinitve spolnih odnosov. Razlogov za to je več. V prvi vrsti moramo omeniti zunanje faktorje stresa in dela, kot pišete sami, oba vlagata čas in napore v službene obveznosti. Torej, umsko sta polno zasedena, čutno in čustveno pa zaprta, prazna in neizpolnjena. Verjetno se je pri vaši ženi zgodil čustveni odmik, ki je morda posledica vaše preokupiranosti z delom in doseganjem materialnih ciljev. Vprašanje je tudi, kakšno je bilo vajino ljubezensko življenje pred tem. Sta se odpirala drug drugemu ali sta bila bolj sramežljiva in odmaknjena vsak v svoj svet?  

Zrel odnos naj bi sicer prinašal odprte in zrele čutne izmenjave, saj le tako ohranimo seksualno poželenje in draž, ki je nujna sestavina uspešnih zakonov. Glede na zapisano je vaša žena z mislijo in čutnostjo drugje. Ste pomisli, da je morda isto spolno usmerjena? Ste se skušali o tem kdaj odprto pomeniti? Ji prisluhniti brez obsodb? Ker če zavrača vsak vaš dotik, vsak poskus približevanja, je zares vprašanje, kam vaju bo takšen odnos vodil in pripeljal. In tudi otroci vaju opazujejo: zaznajo, da med vama ni jezika ljubezni, niti ne jezika moči. Pač pa le hladen poslovni odnos, ko urejata nujne stvari. Mar ne bi bilo bolje, da bi vaju otroci opazovali srečne? Četudi se ločite?

Se vam zdi, da je to pot, po kateri želite hoditi naprej? Da vam sugerira drugo žensko, ni vzpodbudna novica. Kako se ob tem počutite vi? Vprašanje je, do katere mere bi terapija pomagala, če jo žena a priori zavrača. Morda pa je njena želja, da zaživita vsak po svoje? Morda se boji, da bi se na terapiji razkrilo kaj, kar skrbno čuva v sebi že leta? Svetujem vam, da se sami obrnete na strokovnjake. Z nekom, ki ima notranjo modrost in sposobnost presoje ter prakso, boste dilemo predelali na globljih ravneh, ki vas bodo opolnomočile in notranje preobrazile.

Včasih ljubimo le zato, ker nas zavračajo. In primarna vloga dveh, ki sta v odnosu, je sledeča. Najprej se morata zavedati, da so med dvema vedno trije: »jaz«, »ti« in »midva«. In tako kot je treba opredeliti relacije med »jaz« in »ti«, torej postaviti meje, presečno množico interesov, hobijev in skupnega dobrega, je nujno treba definirati, kako se razumeta kot »midva«. Na ta način se vloge jasno opredelijo in možnosti, da čustva, zamere in obtoževanja okužijo ume in srca, so manjše.

 Skušajte poiskati tisto, kar vaju druži, otroci so evidentno premalo; morda je tega več, kot bi hipoma ocenili, ali pa se vajine poti zares razhajajo. Možno je tudi, da vas bo delo na sebi odprlo do te mere, da vas bo žena pričela čutiti in sprejemati drugače. To bi bil nujni prvi korak. Vsi ostali pa se bodo po vaši redefiniciji lastne vloge in samovrednotenja še nadgradili. Verjemite, vrednost v odnosu si postavimo sami, vse ostalo so le pogajanja o pomenih. In kot kaže, vi o lastni vrednosti in mejah niste nikdar razmislili. Zato je čas, da jih postavite. Srečno!