Pravico do zbiranja varuje ustava

Odgovarja:

Odlično in aktualno vprašanje ste mi postavili. Naj že uvodoma poudarim, da gre pri pravici do javnih shodov za problematiko, ki pogosto presega normativno ureditev, saj se z njo uresničuje ena izmed najpomembnejših človekovih pravic, ki je plod trdega in nesebičnega dela ter žrtvovanja številnih generacij. Zato jo je treba čuvati kot punčico našega očesa. 

Pravica do javnih shodov oziroma pravica do javnega zbiranja in združevanja je naša ustavna pravica - varuje jo Ustava RS, ki v svojem 42. členu določa, da je zagotovljena pravica do mirnega zbiranja in javnih zborovanj. Vsakdo ima pravico, da se svobodno združuje z drugimi, zakonske omejitve teh pravic pa so dopustne le, če to zahteva varnost države ali javna varnost, ter varstvo pred širjenjem nalezljivih bolezni. 

Zakon o javnih zbiranjih pa določa, da je prepovedano organizirati shode oziroma prireditve z namenom, da bi se na njih izvrševala kazniva dejanja oziroma pozivalo k izvrševanju kaznivih dejanj ali z namenom povzročanja nasilja, motenja javnega reda oziroma oviranja javnega prometa. 

Pristojni organ lahko prepove shod oziroma prireditev tudi v primerih, ko organizator ni izkazal zadostnih ukrepov za zagotovitev reda, varnosti življenja in zdravja udeležencev in drugih oseb, varnosti premoženja, varnosti javnega prometa, varstva okolja, brezhibnosti naprav ali varne uporabe predmetov, zaradi katerih je lahko ogroženo življenje, zdravje ali premoženje ljudi, če je uporaba prireditvenega prostora z odločbo državnega organa prepovedana ali če minister za zdravje prepove zbiranje ljudi na določenih javnih mestih. 

Če se osredotočim ne epidemijo, je treba jasno poudariti, da ustava jasno določa, da je omejitev pravice do javnega zbiranja lahko omejena le z zakonom, ki ureja varstvo pred širjenjem nalezljivih bolezni – omejena je torej lahko z zakonom o nalezljivih boleznih. Ta zakon v svojem 39. členu med drugim določa, da lahko Vlada RS prepove zbiranje ljudi po šolah, kinodvoranah, javnih lokalih in drugih javnih mestih, a le, dokler ne preneha nevarnost širjenja nalezljive bolezni, torej le začasno. 

Zdaj pa bistvo: ker je pravica do zbiranja in združevanja ustavno varovana človekova pravica, je treba zakonsko pooblastilo vladi, da lahko zaradi nevarnosti širjenja nalezljivih bolezni (začasno) prepove zbiranje ljudi na določenih mestih, tolmačiti restriktivno (ozko) – to pomeni, da bi moral biti tak ukrep skrajen ukrep - pri vsaki prepovedi javnega zbiranja je namreč treba tehtati, ali bi se lahko nevarnost širjenja nalezljivih bolezni preprečila na milejši način, kot pa s prepovedjo. Če se udeleženci javnega shoda držijo veljavnih pravil za varovanje pred širjenjem bolezni COVID-19 (nosijo zaščitne maske, upoštevajo medosebno razdaljo ipd.), kar lahko vselej nadzira tudi policija, takega shoda država ne sme prepovedati.