Pravica do svobode izražanja ne pomeni povedati vse na kakršen koli način

Odgovarja:

Odlično in nadvse aktualno vprašanje ste mi zastavili. Naj povem kar neposredno: domnevna pravica vsakogar, da kjer koli in kadar koli pove vse, kar mu leži na duši, ne glede na to, kako (neprimerno, žaljivo) to naredi, nima nobene zveze s pravico do svobode izražanja. To velja za vsako izražanje, tako avtorsko kot anonimno.

Pravno gledano pa je tako: pravica do svobode izražanja sme biti omejena, če za to obstajajo utemeljeni razlogi. Taki razlogi pa denimo obstajajo, če se pravica do svobode izražanja izvršuje tako, da se z njo posega v pravico do časti in dobrega imena oziroma da se jo zlorablja in izvršuje v obliki sovražnega govora.

Sovražni govor se lahko pojavlja v različnih oblikah, denimo v obliki sovražnega zapisa v medijih, na forumih, blogih, družbenih omrežjih (na twitterju, instagramu, facebooku), javnih demonstracijah ...

Ob tem bi opozoril, da je omejevanje pravice do svobode izražanja eno izmed najbolj delikatnih področij, ki ga obravnavajo nacionalna sodišča in evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP). Velja namreč, da ta pravica ne sme biti omejena zgolj zato, ker so izražena mnenja ali ideje za širšo javnost nesprejemljive, temveč le tedaj, kadar je to res nujno zaradi zaščite javnosti oziroma prizadetega posameznika. Govorimo torej o konstantnem procesu tehtanja vrednot.

Kar zadeva sovražni govor, ga slovenska zakonodaja prepoveduje na več ravneh. 63. člen Ustave RS denimo določa, da sta protiustavna vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje narodnega, rasnega, verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti.

Javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti je sicer tudi kaznivo dejanje. 297. člen kazenskega zakona namreč določa, da kdor javno spodbuja ali razpihuje sovraštvo, nasilje ali nestrpnost, ki temelji na narodnostni, rasni, verski ali etnični pripadnosti, spolu, barvi kože, poreklu, premoženjskem stanju, izobrazbi, družbenem položaju, političnem ali drugem prepričanju, invalidnosti, spolni usmerjenosti ali kateri koli drugi osebni okoliščini, in je dejanje storjeno na način, ki lahko ogrozi ali moti javni red in mir, ali z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev, se kaznuje z zaporom do dveh let.

Problem zadnjega obdobja je bil, da so sodišča omenjeno določilo interpretirala preveč restriktivno (ozko), in sicer v tem, da je kaznivo dejanje storjeno le, če sta ob njem tudi potencialno ogrožena javni red in mir – tako pa so ustvarjala ugodne okoliščine za razmah sovražnega govora.

»Gordijski vozel« je pretrgalo vrhovno sodišče RS, ki je julija 2019 izreklo, da v primerih, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno z uporabo grožnje, zmerjanja ali žalitev, in če so podani tudi drugi zakonski znaki za obstoj kaznivega dejanja, ni treba, da bi bila zaradi takega storilčevega ravnanja tudi potencialno ogrožena javni red in mir. Po mnenju vrhovnega sodišča namreč to kaznivo dejanje ne varuje le javnega reda in miru, temveč tudi človekovo dostojanstvo, ki ima v demokratični družbi poseben pomen.

Kot zanimivost naj omenim še, kako je z odgovornostjo urednikov blogov ali forumov, v katerih avtorji predstavljajo svoja mnenja ali stališča: uveljavljeno je stališče, v skladu s katerim za protipravno vsebino (denimo za sovražni govor) na takem blogu odgovarjajo tudi uredniki.