Izpoved bralca: Zaradi malomarnosti osebnega zdravnika, je mama oslepela

Na vas se obračam v imenu mame, ženske v 71. letu, ki je pred letom in pol, ravno v času samega začetka izbruha covida-19, po rutinskem zdravniškem posegu oslepela na desno oko.

Zgodba se je odvila tako, da se ji je po rutinskem posegu v bolnišnici Novo mesto najprej pojavila bolečina v očesu. Takoj smo klicali njenega osebnega zdravnika, da bi dobili napotnico za specialista. Ker je bilo to na začetku epidemije, nismo smeli v ambulanto, ampak smo morali doktorju poslati fotografijo maminega obraza po elektronski pošti. Osebnemu zdravniku smo tudi sporočili, da je z mamo hudo in da nujno potrebujemo napotnico, a ni ukrepal.

Ponoči se je mamino stanje še poslabšalo, bolečina se je stopnjevala v nevzdržano, zato smo v zgodnjih jutranjih urah odšli na urgenco v ZD Črnomelj. Od tam so nas napotili na očesno kliniko v Ljubljani, kjer je v luči novega virusa vladal totalni kaos. Okoli dve uri smo čakali samo na sprejem, nato pa še eno uro do obravnave. Ko so mamo končno sprejeli, pa je sledil šok. Lečeči zdravnik je naši mami dejal samo, da bo vsemu trudu navkljub oslepela na desno oko, ker se je zastrupitev v očesu že razvila do prehude stopnje. Težko dojameš, da se kaj takega še lahko zgodi v 21. stoletju, sploh zato, ker smo reagirali takoj, a nas je zdravstveni sistem dobesedno ustavljal na poti do iskanja pomoči. Človek se vpraša, kaj bi bilo, če bi stvari tekle hitreje in bolj gladko, kot so pred covidom.

Ironija, ki je v vsem tem največje ponižanje za mamo, pa je, da je njen osebni zdravnik po končanem zdravljenju ni poslal na oceno invalidnosti k invalidski komisiji. Izguba vida je mami precej spremenila in otežila življenje, zdaj ni več tako opravilno sposobna skrbeti zase, težave ima pri urejanju dokumentov, plačevanju računov, čiščenju doma. Odkar je oslepela, potrebuje pomoč druge osebe, česar doslej ni bila vajena, saj je vse še lahko postorila sama. Upali smo, da ji bo invalidski status omogočil, da si lahko privošči dodatno pomoč in si tako povrne vsaj delček izgubljenega dostojanstva.

Prosim, svetujte nam, kaj naj naredimo. Finančno nismo sposobni najeti odvetnika, ker sem sam brez dohodkov, tudi iz naslova zdravstva, mama pa ima le 620 evrov pokojnine na polno delovno dobo. Bojim se in dvomim, da bova kaj dosegla, če bova vložila pritožbo brez pravne pomoči.

Hvaležna vam bova za kakšno spodbudno besedo, kako naprej.

- Sin in mama