Odkrito se pogovorite tako z možem kot z otroki
Draga ga. bralka,
prav slikovito ste opisali doživljanje svoje situacije z besedami, da ste »kot muha v medu«. Z zlepljenimi krili, ki se niti ne zavedajo samih sebe. Morda še tega ne, da so zlepljena. Saj je med tako vabljiv in gost in sladek … In ko muha pade vanj, ji ni pomoči.
Lahko rečeva, da ste na razpotju tako časa kot doživljanja trenutnega stanja, ki vas je s svojo polnostjo v celoti zasičilo. Da se tudi dobrega prenajemo in da je barvitost tista prava kombinacija srečnega in plodnega življenja, tudi ni težko razumeti. In vas je udobje, ki ga opisujete, uspavalo. Ko nam zaspi um, nas zapusti kreacija in misel se ne rojeva več, saj le še stagnira. Vaš um je verjetno otopel, saj se vam življenje samo od sebe vrti pred očmi, ki postajajo težke in utrujene. Utrujene od vsega, kar vas obdaja. Slik in zgodb vajine dvojine, ki se ni prerodila v času. Slik in zgodb ljudi, ki so prijatelji obeh. Seveda celo življenje tkemo socialne stike in vezi, ki nas, ne samo določajo, pač pa tudi osrečujejo. In vas je strah, da boste ob svobodi izgubili še ljubezen do in od vseh, ki jih omenjate.
Seveda je jasno, da če se boste ločili, bo to dejanje vplivalo na vse kroge. Morda vas bodo prijatelji podprli, morda ne. Možno je, da boste v njih zbudili skomine, saj se tekom let ljubezen poglobi, a večkrat čas ustvarja prepade in brezna v odnosih, ki jih je težko premostiti. Ljudje smo bitja navad in redko kdo je pripravljen na korake, ki so potrebni, da se postavijo novi parametri realnosti. In če se ločite vi, kakšen zgled boste dali ostalim? Kako se bodo o vas pogovarjali, ko vas ne bo zraven? V intimi (ločenih) spalnic in gospodinjstev, ki morda od nesoglasja pokajo po šivih, boste zanetili ogenj. Res je, vaša akcija lahko vnese seme dvoma. A vsako seme vzklije, ko pade na plodna tla.
Da pari ostajajo skupaj zaradi otrok do določene starosti, je delno razumljivo. In če so medsebojno spoštljivi in prijateljski, tudi ljubezen oživi. Iskre so večne, a pozabimo, da jih je treba prižigati ves čas. In če nas vonj udobja utrudi in uspava naše konje strasti, čez življenje nič več ne plujemo na krilih igrivosti, izkušajoč sočnost bivanja. Pač pa se sprijaznimo s sivino in si poiščemo razloge, da jo upravičimo pred seboj in drugimi: najdemo prijatelje, ki tako kot mi sami legitimizirajo lastne nepravilne odločitve in izbor povprečja. A če odnos gradimo sproti, do tega »stanja povprečnosti« ne pride! In ko izberemo sivino, ne smemo pričakovati mavrice.
Otroci pa večkrat pokažejo, da čutijo in dojemajo več, kot bi želeli starši. In če je nekaj zaigrano, ni pretočno, še manj zdravo. Pišete tudi, da vas skrbi, da bi zboleli. In roko na srce, nobena ženska ne želi svojega moškega deliti še s kom, enako pa velja za moškega. Odprte zveze so le »hinavski« odraz strahopetnosti obeh parterjev, in v takšnih dvojnih trikotnikih ni srečen nihče. Pošteno je, da če se ne ljubimo več, to obelodanimo, tudi otrokom. In jim s tem pokažemo, kaj pomeni imeti hrbtenico in zdravo pamet. Če pa se odločimo ostati skupaj, kljub manjši predanosti in strasti, pa bodimo pošteni in partnerja ne silimo na rob z »razširjenimi« razmerji …
Prav je, da se z možem pogovorite. Jasno mu povejte o svoji nameri. Odkrito se pomenite tudi z otroki. Sigurno je, da že marsikaj od navedenega vedo. Če so bili vzgajani »v protokolu«, torej po principu diskretnosti in ne jasnosti, pa čuta za opazovanje resnice verjetno nimajo in ga ne morejo imeti. Saj ga niso videli in bili v njem vzgajani, učeni. Vsekakor vam želim vso srečo in verjamem, da se boste odločili prav. Nikdar ni prepozno. In vsak od nas ima pravico, da skuje lastno srečo po svojih najglobljih prepričanjih in močeh.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: