Čim prej se dogovorite za prekinitev delovnega razmerja

Odgovarja:

Že juridično izredno napredni stari Rimljani so radi uporabljali znameniti rek: »Aequum et bonum est lex legum« (»Pravično in dobro je najvišji zakon«), zavedajoč se, da bi moralo biti vse, kar je pravnega in zakonitega, tesno prepleteno s tistim, kar je etičnega in moralnega. Tisto, kar številni naši pravniki (in drugi) tako radi pozabljajo, ko se sklicujejo na absolutno samozadostnost zakona, ki naj bi, če bi ga le spoštovali, rešil skoraj vse probleme. Tako razmišljanje pa je vendarle nekoliko omejeno. A o tem kdaj drugič.

Kam vodi ta uvod, se morda sprašujete. Kmalu pridem do bistva.

Sam se čedalje bolj zavedam, kakšno srečo sem imel, da sem odraščal v okolju, v katerem so kraljevale prave vrednote. Etičnost, delavnost, ustvarjalnost, odgovornost, mnogo pogovorov o vseh mogočih temah, veliko kvalitetnega branja, stalni intelektualni napredek, zdrav odnos do materialnega so prevevali moj mikrokozmos.

Žal mnogi te sreče niso imeli. Odraščali so v okolju, v katerem so kraljevale številne negativne vrednote: egoizem, pohlep, privoščljivost, nerazgledanost, neodgovornost in podobno. Številni taki ljudje so v slovenski polpretekli zgodovini zasedli pomembne položaje v družbi, postali so izpostavljeni politiki, podjetniki, direktorji večjih, srednjih in manjših podjetij, na prvi pogled uspešni obrtniki ipd. Kljub briljantno negovani fasadi (beri: prefinjenemu blefu), s katero so nastopali v javnosti, pa so v sami srčici svojega bistva ostali otroci iz čudnih družinskih razmer, številni neizbrisno zaznamovani z negativnimi izkušnjami iz primarnega okolja, ki jih bodisi niso znali bodisi niso zmogli preseči.

Vašega šefa vidim kot tipičnega predstavnika te vrste ljudi. Kot posameznika iz primitivnega okolja, ki začne ravnati prav (pravilneje rečeno: v skladu z zakonom) šele tedaj, ko mu kdo zagrozi z zoprnimi sankcijami, saj je to edini jezik, ki ga razume. Prepričan sem, da si nikoli ne nastavi ogledala in samega sebe iskreno ne izpraša o svojem početju, denimo konkretno: »Kaj zaboga pa počnem – izplačujem si zelo visoko plačo, ob tem, da so moji delavci zgarani, na robu preživetja. Pa še upnikom dolgujem veliko denarja – tako vendar ne morem več delati.« 

Žal taki ljudje ne zmorejo takšne zdravilne samorefleksije, kar pravzaprav ne preseneča – upoštevajoč moralni kaos in intelektualno podhranjenost, ki sta prevevala okolje, iz katerega so izšli. Zato so zelo zmedeni in potrebni vseh vrst pomoči.

Moj nasvet glede vaše situacije pa je: skoraj prepričan sem, da gre le za začasno zatišje pred viharjem. Očitno gre le za taktični manever vašega direktorja, saj je vaš delovnopravni status uredil le zato, da si ne nakoplje kakšne ovadbe zaradi kršitve temeljnih pravic iz delovnega razmerja ali pa denimo (denarnih) sankcij delovne inšpekcije. Jasno je, da ni tako ravnal zato, ker se je čez noč spremenil v prijaznega fanta. Takoj ko se bodo stvari malo umirile, pa bo seveda nadaljeval svojo staro prakso. Razen če morda nima kakšnih skritih zalog denarja, pa je evidentno, da bo šlo tudi gostinsko podjetje kmalu v stečaj. Zato vam toplo priporočam, da se čim prej dogovorite za prekinitev delovnega razmerja. Glede na situacijo, v kateri je podjetje, bi vam moral direktor odpovedati delovno razmerje iz poslovnega razloga, vam pa bi šla tudi odpravnina.

Potem pa se podajte na svojo pot, morda ustanovite svoje podjetje za catering, izkušenj imate več kot dovolj. Le upati si morate. Čas je, da presežete staro slovensko »bolezen«, ki izvira še iz socialističnih časov in se ji reče pretirana pasivnost oziroma odvisnost od drugih (tudi v podjetniških vodah).