Pri otrocih se disleksija lahko pojavi že v predšolski dobi, jaz sem jo zares občutila na pragu vstopa v prvi razred, ko se je pojavila kot slutnja. Babica, nekdaj učiteljica, me je hotela naučiti nekaj črk, da bi bolje pripravljena vstopila v šolo. Ko se je začela ukvarjati z mano, še ni slišala za disleksijo. Če bi, bi jo lahko prepoznala že pri svoji hčerki, moji mami. Šele mnogo kasneje je izvedela, da se lahko deduje. Da otrok z disleksijo težje in počasneje napreduje pri osvajanju branja in pisanja, saj si težko zapomni črke in številke. Pri tem dela veliko napak, bere nepovezano, izpušča besede in črke, zamenjuje jih in obrača. Težko si zapomni abecedo, dneve v tednu, zaporedje mesecev, stežka loči desno od leve, ima težave pri razumevanju prebranega. Medtem ko pazi na tehniko branja, ni pozoren na vsebino. Otrok se zaradi opisanih težav izogiba branju in pisanju, saj kljub trudu in vaji napreduje zelo počasi.
Strani mojega zvezka so poleg okornih črk modrega črnila krasili gosti rdeči popravki. »Počasna je,« so rekli. »Lena, več se bo morala učiti!« Doma so me ves čas priganjali k branju, meni pa je bilo od tega slabo.
Vseživljenjski primanjkljaj
Tovrstne težave se pojavljajo pri približno desetih odstotkih otrok. Disleksija pa se kaže tudi na drugih področjih: hitrosti predelovanja informacij, kratkoročnega spomina, slušnih in vidnih zaznav, jezika, motoričnih spretnostih in pravilnega zaporedja. Težave spremljajo tudi mladostnike in odrasle. Tudi če so osebe z disleksijo povprečno ali nadpovprečno inteligentne, je to vseživljenjski primanjkljaj, ki zaradi nepravočasnega prepoznavanja, nerazumevanja okolice in nepravočasne pomoči bistveno vpliva na posameznikovo samozavest in določa njegovo samopodobo.
Da bi me babica, takrat pred vstopom v prvi razred, naučila pisati, je sestavila preprosto vajo. Iz nekaj črt, ki jih je napisala na papir, bi morala sestaviti črke, ki bi oblikovale moje kratko ime Nina. Ni šlo. Nikakor nisem zmogla n-jev sestaviti v pravem zaporedju ali pa so bili obrnjeni v napačno smer. Takrat je babica nehote zasejala dvom o mojih sposobnostih. Vse do tistega sem bila brezskrbno, radovedno, iskrivo dekletce z bujno domišljijo. Potem pa se je nekaj spremenilo.
Tudi v šoli je bila glavna težava mučno učenje pisanja, lovljenje izmikajočih se črk in beril, ki se niso in niso brala gladko, dokler jih nisem znala na pamet! Strani mojega zvezka so poleg okornih črk modrega črnila krasili gosti rdeči popravki. »Počasna je,« so rekli. »Lena, več se bo morala učiti!« Doma so me ves čas priganjali k branju, meni pa je bilo od tega slabo. Sledilo je branje na glas pred vsem razredom. Srce mi je razbijalo, roke so se mi tresle in potile, glas sem mukoma spravila iz sebe, kajti sledil je znani krohot sošolk in sošolcev.
Bi jo dali na pomožno šolo?
Nekega dne so starši za nasvet prosili mojo teto, učiteljico razrednega pouka. »Kaj če bi jo dali na pomožno šolo,« je razmišljala na glas. Prestregla sem njihov pogovor, čeprav sem bila na drugem koncu velike dnevne sobe. Močno me je zaznamoval.
V osnovni šoli sem z veliko truda dosegala dober in prav dober uspeh, vedno bolj prepričana, da nisem ravno najbolj bistra, da nikoli ne bom uspešna. Slabe ocene sem začela staršem prikrivati, da jih ubranim pred razočaranjem. Pogosto sem pred vhodnimi vrati stala trepetajoča, zbirala pogum, da se soočim z njima, ki sta se pravkar vrnila z govorilnih ur. V dom sem vstopala z gomilo krivde in samoprezira na svojih drobnih ramenih. Vse to je kasneje usmerjalo marsikatero mojo odločitev na izmikajoči se poti do samouresničitve in me oddaljevalo od osebne sreče in kariernega uspeha.
Osebe z disleksijo na splošno razmišljajo drugače od večine, saj imajo bolje razvito desno možgansko polovico. Ta ustreza neverbalnim načinom razumevanja in izražanja, ustvarjalni, umetniški naravi. S tem spoznanjem se mi je kasneje marsikaj razjasnilo.
Ples besed
Minevala so leta, a kljub večjemu naporu sem še vedno brala počasneje od drugih. Šele v gimnaziji sem si pridobila več razumevanja in podpore v domačem okolju. Mama je pogosto sedela ob meni in mi pomagala nadomestiti zamujeno snov zaradi odsotnosti ali moje preobremenjenosti ob intenzivnih baletnih treningih. Babica pa je namesto mene prebirala vse knjige s seznama domačega branja in mi zanje pisala obnove. Prihranila mi je muke ob branju, ki bi trajalo neprimerljivo dlje od povprečja. Ne vem, kako bi takrat zmogla brez njune pomoči. Imela sem njuno podporo, čeprav se nista dobro zavedali razlogov za moje okrnjene zmožnosti. Še manj pa sta se zavedali mojih prednosti.
Osebe z disleksijo na splošno razmišljajo drugače od večine, saj imajo bolje razvito desno možgansko polovico. Ta ustreza neverbalnim načinom razumevanja in izražanja, ustvarjalni, umetniški naravi. S tem spoznanjem se mi je kasneje marsikaj razjasnilo.
Že od mladih nog sem rada plesala. Sprva zgolj izrazno sredstvo je ples sčasoma postal zame sredstvo za pritegovanje pozornosti in pridobivanje naklonjenosti. Plesala sem od devetega leta in vztrajala, vse dokler nisem diplomirala kot baletna plesalka. Vsaj v nečem sem bila dobra, sem si govorila. Baletni uspehi so bili kot obliž na rane. Ko zdaj prebiram o najnovejših dognanjih v nevroznanosti, se zavedam, da so se mi ravno s pomočjo plesa nekoliko izboljšale sposobnosti pomnjenja, koordinacije, organiziranosti in osredotočenosti.
Z mano nekaj ni v redu
Od nekdaj me je privlačila umetnost v vseh svojih izrazih, zato sem se po končani srednji baletni šoli in gimnaziji vpisala na univerzitetni študij umetnostne zgodovine. Izkazalo se je, da imam dober spomin – za slike, ne za besedila. Čeprav sem se izgubljala v neštetih zgodovinskih podatkih, letnicah in imenih, sem razvila svoj način pomnjenja s pomočjo asociacij.
Spomnim se trenutkov, ko sem se ob nekaterih šolskih in kasneje življenjskih uspehih čudila sama sebi. Kako je to mogoče? Verjetno sem imela zgolj srečo, sem si dopovedovala. V meni je bil tako globoko zakoreninjen program neuspeha, da je bilo vse, kar je bilo drugače, zame napaka ali naključje. Neuspeh je bil skorajda pričakovan.
S še vedno ranjeno samopodobo sem se po študiju zaposlila v podjetju, ki se je ukvarjalo s trgovanjem električne energije, kot poslovna sekretarka. Znašla sem se v meni še bolj tujem, poslovnem okolju, med ekonomisti, fiziki, elektro in strojnimi inženirji. Njihov matematični, logični, analitični um je deloval tako drugače od mojega humanističnega, umetniškega in, v primerjavi z njihovim, neurejenega. Bilo je, kot da bi namenoma izbrala okolje, ki bi mi lahko znova potrdilo, da z mano nekaj ni v redu in da ne umevam tako spretno in učinkovito kot večina.
Spojiti črepinje in jih zaliti z zlatom
Kintsugi je starodavna japonska umetnost popravljanja razbitega. Koščke keramične sklede, vaze ali krožnika zlepijo z lakom, v katerem so primesi suhega zlata. Sledi popravila namenoma pustijo vidne. Oživljena keramika postane simbol krhkosti, moči in lepote. Prav tako so tudi naše brazgotine tiste, ki nas delajo močne in zanimive, ko razletele drobce sebe potrpežljivo, ljubeče in skrbno sestavljamo ter zalivamo z zlatim vezivom.
Ko sem se proti koncu študija prvič seznanila z disleksijo, me je spreletel srh spoznanja. Prvič sem podvomila o svoji nesposobnosti. Od takrat je minilo poldrugo desetletje samospoznavanja. Celjenje samopodobe traja še danes in bo verjetno vseživljenjsko delo. Medtem pa nekatere zlate žile že krasijo in bogatijo moje življenje in spreminjajo moj pogled nanj.
Še vedno sem oseba z disleksijo, še vedno berem počasneje, vendar zato tudi bolj doživeto. Še vedno se kdaj zalotim, da se primerjam z drugimi, ki življenjske izzive rešujejo drugače. Sočutno si dovolim, da si vzamem več časa in uberem daljšo pot do rešitve. Z leti sem si dovolila biti to, kar sem. Disleksija preneha biti ovira, ko si dovolimo uvideti nove, drugačne, svojstvene in ustvarjalnejše poti izražanja in reševanja izzivov. Takrat lahko vse dobi povsem nov smisel in naenkrat uzremo prelepo stvaritev, prepredeno s sijočim zlatim vezivom, ki osmišlja prileganje vsakega, še najmanjšega koščka nekdanje razbitine v čudovito celoto.
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: