Izpoved Slovenke z vaginizmom: Počutila sem se, kot da bi bila posiljena

Ste že slišali za podobno zgodbo? Ne verjamem. Pa vendar se podobni scenariji ves čas dogajajo v naši okolici, med našimi bližnjimi.

Sama sem imela prvi spolni odnos na začetku gimnazije s tedanjim fantom. In bilo je zares zakon. Mlado dekle, ki se prvič srečuje z užitki spolnosti, pod vplivom hormonov ob prvi pravi zaljubljenosti. Če bi lahko, bi to počela vse dneve. Na morju sva nekoč seksala petkrat ali šestkrat v enem dnevu. Ni se velikokrat zgodilo, da bi me moral kaj preveč prepričevati, včasih se je zgodilo celo nasprotno. Sama sem o sebi vedno menila, da sem odprta v seksualnosti in da znam zdravo izživeti svojo ženskost. Čeprav sem bila prej precej najstniško sramežljiva glede svojega telesa, sem po prvem seksu postala dosti bolj samozavestna. Ni me več ganilo, če sem se morala preoblačiti pred drugimi, pregledi pri ginekologu zame niso bili nič posebnega.

Zakaj se je moja spolnost obrnila na glavo?

V resnici še sama nisem povsem prepričana. Šlo je nekako takole. Ob nekem spolnem odnosu me je med penetracijo zabolela točka ob vhodu v nožnico. Bolečina ni bila huda in tako sva nadaljevala. Naslednjič, ko sva poskusila, sem se malo v strahu spomnila na bolečino, ki sem jo izkusila prejšnjič, in se je spet pojavila. In tako sem se ujela v začarani krog. Vse bolj sem se bala, da bo naslednji spolni odnos boleč, in večji je bil moj strah, hujša je bila potem bolečina. Najprej sem pomislila, da gre za kakšno vnetje, poškodbo pri vhodu v nožnico, zato sva naredila krajši premor, da bi se vse skupaj pozdravilo. Pa ni pomagalo.

Ginekolog mi ni odgovoril

Kakovost najinih spolnih odnosov je šla strmo navzdol, zato sem se odločila za naslednji logični korak – pregled pri ginekologu. Ta naj bi po mojem mnenju najbolje vedel, kje je težava, in mi jo pomagal odpraviti. Tu sem prišla do prelomnice drastičnega izboljšanja ali še večje stiske. Na žalost se je zgodilo drugo. Ginekolog me je pregledal in mi zatrdil, da z mano ni nič narobe in da ni razloga, da bi bili spolni odnosi zame tako boleči. Edino, kar mi je povedal, je bilo, da imam malo bolj napeto mišico ob vhodu v nožnico, zato mi je predlagal, naj grem pred vsakim odnosom v toplo kopel, da se bo mišica »zmehčala«. Rekel mi je tudi, da sem preveč napeta in naj se preprosto sprostim.

Ne samo da mi je povzročal bolečino, seks je v meni vzbujal odpor. Moj tedanji fant se seveda ni mogel kar tako vdati v usodo in me je poskušal motivirati in prepričati, da bo vse v redu. Včasih sem se počutila tako krivo, hkrati pa sem ga imela rada, da sem popustila in kljub vsemu seksala z njim. Ob teh redkih priložnostih sem samo ležala, poskušala razmišljati o čem drugem in čakala, kdaj bo konec. 

Odpor do spolnosti

Njegovi nasveti so bili žal preveč površinski in še zdaleč niso zajeli velike globine moje težave, zato so se hitro izkazali za neuspešne. Še več – ker sem dobila strokovnjakovo mnenje, da z mano ni nič narobe, in ker mi je predlagal neučinkovito rešitev, sem iz tega potegnila – po svojem mnenju – edini logični sklep: na svetu sem edina s tem problemom. Edina, ki ji seks ni v užitek, ampak ji povzroča bolečino. Za moje stanje ni nobenega zdravila, nihče mi ne more pomagati.

Prvih nekaj mesecev sem se kljub bolečini še vedno trudila, ker sta me gnali lastna pohota in želja po bližini, ki jo daje spolnost, a čez nekaj časa je ugasnilo tudi to. Ne samo da mi je povzročal bolečino, seks je v meni vzbujal odpor. Moj tedanji fant se seveda ni mogel kar tako vdati v usodo in me je poskušal motivirati in prepričati, da bo vse v redu. Včasih sem se počutila tako krivo, hkrati pa sem ga imela rada, da sem popustila in kljub vsemu seksala z njim. Ob teh redkih priložnostih sem samo ležala, poskušala razmišljati o čem drugem in čakala, kdaj bo konec. Počutila sem se, kot da bi bila posiljena, in pogosto se že med spolnim odnosom nisem mogla zadržati in so mi iz oči privrele solze.

Očitno je res tako, kot pravijo. Dober seks je 50 odstotkov zveze, slab pa 80. Kljub vsemu sem imela fanta še vedno zelo rada, toda spolnosti sem se vse bolj izogibala. Ker sem čutila tako velik odpor do nje, so hkrati ugašala vsa moja romantična čustva do njega in nekega dne sem se zavedela, da sem v zvezi s svojim najboljšim prijateljem, s katerim pa ne želim imeti ničesar fizičnega več. Nekaj časa sem še omahovala in se poigravala z idejo, da bi v zvezi kljub vsemu vztrajala; da bi bila pač par, ki nikoli ne seksa. Toda ob misli, da bo najina zveza do konca življenja enaka, sem bila iz dneva v dan bolj nesrečna. Vse skupaj me je tako dušilo, da sem nekega dne najino razmerje končala. Polna mešanih občutkov, ali res delam pravo stvar; polna negativnih misli za prihodnost.

Razhod s fantom

Takrat še nisem poznala pravega vzroka za svojo težavo, zato sem bila po razhodu z dolgoletnim partnerjem sprva prepričana, da je bilo za porazno spolnost krivo najino neujemanje. Polna upanja sem se kmalu spustila v površinsko razmerje s fantom, ki sem ga poznala že dolgo in ki me je zelo privlačil. Toda doživela sem razočaranje. Kljub na novo zbujenim hormonom, ki so me ponovno potiskali v spolnost, je bil seks enako boleč in enako neprijeten kot pri prejšnjem partnerju.

Tedaj bi si lahko priznala, da tako ne gre in da moram najti rešitev in začeti bolj spoštovati svoje telo. Ampak priznati si, da si nesposoben uživati v spolnosti, da si tako rekoč »frigiden«, je, če verjamete ali ne, blazno težko. Jaz sem ubrala drugo pot. Prepričana, da se bo vse skupaj popravilo samo od sebe, sem iskala tolažbo v seksu za eno noč, a me je vsakič znova pustil bolj prizadeto in vrženo na trdna tla. Ujela sem se v mešanico želje po bližini, poželenja in hudega odpora do spolnosti, kar je mnogokrat vodilo v to, da sem fantu tik pred seksom rekla, da iz te moke ne bo kruha, in zakrivila več »blue-ballsov«, kot bi želela priznati.

O svoji težavi nisem več veliko razmišljala. Nekako se je bilo laže sprijazniti s situacijo, kot da bi mukoma poskušala najti rešitev. Po srečnem spletu okoliščin pa sem tri leta po začetku svojih težav naletela na spletno stran vaginismus.com, ki je govorila o mojih simptomih. Šlo naj bi za stanje z imenom vaginizem, pri katerem gre za močen, nezaveden krč pubokokcigealne mišice ob poskusu penetracije.

Končno, po toliko letih tavanja v temi, sem svoji težavi lahko določila ime in ob prebiranju neštetih izpovedi žensk, ki so se/se še vedno borijo z isto usodo kot jaz, mi je po dolgem času močno odleglo. Še več, avtorji strani so zagotavljali celo, da gre za popolnoma ozdravljivo diagnozo. Če bi bilo moje življenje epizoda dr. Housa, bi bila takrat poslana k pravi zdravnici in ozdravljena s čudežno tabletko.

Prava pomoč

Toda resničnost je drugačna. Tako kot je psihoterapija za določene duševne motnje, na primer depresijo, dolgotrajen proces, ki lahko traja več let, tako ne bi smela pričakovati, da bodo leta in leta ponavljanja bolečih vzorcev, ki so se vrezali v moje možgane, prešla kar čez noč. Počasi sem zapopadla proces zdravljenja. Začela sem obiskovati seksologinjo dr. Rahne-Otorepec, spec. psihiatrije, ginekologinja (v tem času se je na srečo moj prejšnji ginekolog prestavil drugam) pa mi je priporočila obisk dr. Gabrijele Simetinger, spec. ginekologije in porodništva, ki je edina ginekologinja v Sloveniji, ki se ukvarja s takimi in podobnimi težavami. Kupila sem si set dilatatorjev, ki so, po domače povedano, plastični penisi različnih velikosti, s katerim postopoma navajaš svojo mišico (in glavo) na penetracijo. Dobila sem tudi domačo nalogo, naj se vsak večer vsaj pol ure dotikam po spolovilu in tako »desenzibiliziram« ta predel in spremenim občutke bolečine v ugodje.

Usoda pa je hotela, da sem ravno tedaj spoznala fanta, s katerim sem razvila prvo resno zvezo po nekaj letih samskosti. Po eni strani me je preplavljalo olajšanje, saj se mi je zdelo, da bom ob opori partnerja laže premagala vaginizem. Po drugi strani pa sem bila na smrt prestrašena, kako se bo odzval, ko bo izvedel za mojo težavo, in kako se bo počutil v zvezi, v kateri je možnost vaginalnega seksa nekje daleč za obzorjem. Na moje presenečenje je odreagiral mirno, sicer še nikoli prej ni slišal za to težavo, toda bil je prepričan, da jo lahko skupaj premagava.

In živela sta srečno do konca svojih dni?

Niti ne. Kmalu je postalo jasno, da se ne zaveda resnosti položaja, saj je kar naprej pritiskal na moje meje, ki so s tem postajale samo še bolj zakoreninjene. Vse pogosteje je želel vedeti, točno koliko časa še. Če izvzamemo vaginalni seks, sva imela sicer polno in zanimivo spolno življenje, toda v vsakem trenutku mi je dajal vedeti, da je tisti seks edino, kar zanj v resnici šteje.

Oba sva reševala vsak svojo stisko, hkrati pa poskušala ohranjati določeno empatijo drug do drugega. Toda namesto da bi se moj vaginizem izboljševal, se je zaradi stalnih pritiskov in slabe volje samo še poglabljal. Čeprav verjamem, da to ni bil edini vzrok, je med drugim tudi moja težava pripomogla k temu, da je najin odnos postal tako toksičen in negativen, da sva se po nekaj mesecih sporazumno razšla.

Ko pomislim na to, da bi se nekje v prihodnosti spet znašla v zvezi, me prevzame groza. Strah, da nihče ne želi imeti partnerice, ki mu ni sposobna dati zadovoljive spolnosti. Hkrati dobim občutek, da bi bila kakršna koli zveza moje sebično dejanje in bi se morala umakniti, saj si fantje zaslužijo več, kot jim lahko ponudim. 

Na razpotju

Tako sem po petih letih še vedno dekle, ki jo boli. Razpeta med dvema poloma. Ali se boriti in ne izgubiti upanja, hkrati pa se spopadati z bolečino neuspeha in počasnega napredka? Ali raje obupati in pozabiti na vse skupaj ter se osredotočati na druge prijetne stvari v življenju?

Ko pomislim na to, da bi se nekje v prihodnosti spet znašla v zvezi, me prevzame groza. Strah, da nihče ne želi imeti partnerice, ki mu ni sposobna dati zadovoljive spolnosti. Hkrati dobim občutek, da bi bila kakršna koli zveza moje sebično dejanje in bi se morala umakniti, saj si fantje zaslužijo več, kot jim lahko ponudim. Ko sem najbolj na tleh, včasih zvečer jokam v blazino. Začnem se spraševati, ali bo sploh kdaj bolje. Ali je življenje, v katerem nisem sposobna ene od najbolj osnovnih človekovih funkcij, sploh vredno, da ga živim.

Moja težava je resnična. Še huje, moja težava ni redkost. Dogaja se povsod v naši okolici. Morda sem vaša sošolka, ki vedno tiho sedi in se drži zase. Morda sem tista glasna punca, ki deluje, kot da pozna vse ljudi na ulici. Morda sem vaša najboljša prijateljica. Prijateljeva punca. Čistilka. Profesorica. Ko sem se po nekaj letih začela odpirati ljudem okrog sebe, sem pretresena ugotovila, da ima veliko žensk težave z bolečino pri spolnih odnosih. Sicer so večinoma blažje kot moje in se pojavljajo bolj občasno, kljub temu pa se jih večina sramuje in se nerada pogovarja o njih.

Razlog, da sem se odločila zapisati to izpoved, je predvsem moje prepričanje, da nobena ženska ne bi smela iti čez tako dolg proces, kot sem šla jaz, preden bi dobila diagnozo. Dejstvo, da moj lastni ginekolog ni prepoznal resnosti težave, me je pripeljalo do želje, da se kaj takega ne bi ponovilo v mlajših generacijah. Če ne že vsak zdravnik, mislim, da bi morali sploh bodoči (in že delujoči) ginekologi, družinski zdravniki in psihiatri dobro poznati te težave in biti sposobni pravilno ukrepati, ko bi naleteli na žensko, ki se srečuje z bolečinami med seksom. Konec koncev so se z napredkom medicine zgodile številne izboljšave na vseh mogočih področjih, zakaj se torej ne bi mogla izboljšati tudi prepoznavanje in zdravljenje tega problema?

Da pa končam z bolj pozitivno noto. Z vstopanjem v svet vaginizma, predvsem s spoznavanjem različnih forumov in podpornih skupin, sem spoznala, da ne gre za neozdravljivo diagnozo. Nešteto je posameznic s podobno zgodbo, ki se jim je uspelo prebiti čez težko preizkušnjo in lahko prvič/spet uživajo v spolnosti brez strahu pred bolečino. Tudi sama zase verjamem in vem, da bom s pomočjo svoje ginekologinje, kroga najbližjih in konec koncev popolnih neznank, ki so s svojo vztrajnostjo pokazale, da je mogoče, pregnala pošast, ki že vsa ta leta kot slepi potnik domuje pod mojo posteljo. 

Vira: Completely overcome vaginismus – the practical approach to pain-free intercourse; Prevalence and Risk factors of Sexual Dysfunction in Men and Women 2000.