Erotična doživetja naj bi nas oblikovala v nadljudi. Že spoštovani pokojni dr. Janez Rugelj je pozival k vsakodnevnim spolnim odnosom, kar zagotovo ni bila le provokacija. Po drugi strani so si psihiatri in izkušeni terapevti edini, da seks brez obveznosti pri vsaj enem od udeleženih prej ali slej pripelje do depresije in drugih resnih bolezni.

Moja ro(č)ka, moj ljubimec
Izkusila sem oboje – obdobje burne spolne aktivnosti in popolno vzdržnost, ki bi ji zavidal še sv. Anton Puščavnik. Ta bi se morda strinjal z menoj, da najlepši intimni občutki v dvoje niso uresničljivi le, ko on fizično vstopi vanjo oziroma se dogaja tisoč in eno prodiranje prosto po Prešernu. V prebolevanju bivšega ljubimca, ki me je hladnokrvno odvrgel kot cigaretni ogorek, je bil nekaj časa moj najboljši intimni prijatelj – bizarno, a resnično – ročka za prhanje. Šušteča voda (s)pozabe.

Adijo, slaba vest!
Vsak preboleva zavrženost po svoje; nekateri hitro skočijo v drugo razmerje, drugi obsedeno športajo, tretji se zapijejo, zakadijo, zablodijo. Jaz sem si izbrala gospoda Ročko, edinega sprejemljivega prijatelja na poti do orgazma, saj vibratorjev ne maram – zadnje, kar si želim, je nekaj trzajoče plastičnega v sebi. Gospod Ročka je drugačen, čist kot solza. Zadovolji te brez prodiranja. Poleg tega ne sproža strahu pred strtim srcem oziroma slabe vesti, če bi ljubček zaradi moje naveličanosti poklapano hodil za menoj kot pretepen pinč. Mar ni to primer najboljšega seksa brez obveznosti? Pomisliš na mamljivo posteljno seanso, zapreš oči, potem pa domišljija in topla tekoča voda naredita svoje. Božansko!

Ko vroče ideje izpuhtijo
A kaj ko sčasoma, če se izogibaš flirtanju, ki bi lahko pripeljalo do spolnega spoja, tudi najbolj vroče ideje izpuhtijo. Z njimi pa tudi želja. Ogled pornofilmov? Prav tako – ne, hvala! Trapasto enolično stokanje igralcev je smešno, ne pa vzburjajoče. Potem nekega večera spet zagrabiš kovinsko sijoč nastavek za prhanje in obstaneš kot zamrznjen. Kaj sem že hotela? Eh, brezzveze, zazehaš kot kastriran maltežan. Sledita le sproščajoča masaža hrbta in branje knjige o časih pred krščanstvom, ki je v nas vsadilo krivdo – skorajda za vse, kar naredimo.

Bolje ožigosana kot bolna
Kdo sem? Šovinisti s Freudom na čelu bi me ožigosali z nazivom frigidnica. Koliko časa bom še na suhem? Kolikor bo treba in dokler ne bom začutila drugače. Bolje tako, kot da spet pristanem v vlogi človeškega smetnjaka. Zapomnila sem si modrost nekdanjega duhovnika, zdaj terapevta, mag. Andreja Debeljaka, ki je dejal, da moški pri spolnem odnosu v žensko poleg svojih tekočin vedno zlije tudi svojo energijo – dobro in slabo. V njej ostane za vedno. Posameznice, v katere se ljubimci le praznijo, pa največkrat zbolijo na rodilih in storijo samomor. Tako nizko res ne bi rada pristala.

Od vzdržnosti do smisla
V resnici sem precej visoko – ko si v mislih zavrtim teh 469 dni brez ljubljenja, sem osupla od presenečenja. Moje življenje je bolj smiselno. Zbližala sem se z očetom oziroma ga sprejela takšnega, kot je, se oddaljila od ljudi, ki zavračajo edinstvenost v meni, in okrepila zavezništvo s prijateljicami. Pa vendar, kaj če me zajame hopsajoči sindrom – saj vemo, da ljudje radi kot kužki lovimo lasten rep oziroma ostajamo vpeti v stare navade – in se spet neumno zatreskam v napačnega? Ko to pišem, se izteka še en dan brez. V sebi ga čutim kot neverjetno erotičnega.

Zorana



PREBERITE ŠE: Z mojim spolnim življenjem ni nič narobe


Strokovnjaki o frigidnosti 

»Kako dolgo obdobje spolne abstinence je še normalno, je stvar vsakega posameznika. Vsak ima svoje vzorce, strahove in prepričanja. Zavira nas slaba samopodoba, pomanjkanje krepke samozavesti. Frigidnost ali spolna disfunkcionalnost obstaja v ženski kot obrambni mehanizem in kazen za moškega, to je zid pred zlorabo, čustvenim izpostavljanjem, tveganjem biti prizadet. Vse ženske smo narejene, da lahko uživamo v spolnosti, in naša fizionomija to zahteva – če nismo zadovoljene, bi stric Freud rekel, da smo nevrotične – a sebe za ta užitek prikrajšamo z neverjetno veliko izgovori in tabuji: tega ne maram, ne želim poskusiti, seks se mi gabi, kaznujem ga z odtegnitvijo seksa, pa čeprav bom s tem prikrajšala sebe. Ko posameznik začne ceniti sebe točno takšnega, kot je, bo nehal iskati izgovore in se bo upal predati, kajti življenjske okoliščine dajejo in jemljejo.«



Melita Kuhar, socialna pedagoginja in svetovalka za osebne odnose


PREBERITE ŠE: Orgazem je odlično zdravilo



Dr. Veronika Podgoršek, psihoterapevtka
»Spolnost je pomemben del posameznika kot para. V opisanem primeru gre za t. i. sekundarni spolni problem. Ta se pojavi po zadovoljivi spolnosti in je posledica slabega partnerskega odnosa; primarni problemi so tisti, ki jih ima oseba vedno, denimo impotenca. Na žensko vzburjenje oziroma željo po spolnosti vplivajo biološki in psihološki dejavniki: skrbi, stres, (ne)varnost, (ne)zaupanje, (ne)sproščenost in (ne)bližina. Moški se gredo v spolnost sproščat, me pa moramo biti že sproščene, zato nas je treba spraviti v dobro razpoloženje. Pri ženski je predigra vse, kar se dogaja v 24 urah pred spolnim odnosom. Moški potrebujejo zgolj tri minute. Njemu seks pomeni to, kar je zanjo komunikacija. S spolnostjo povezana središča v moških možganih so približno dvakrat večja. Njeni možgani pa so programirani za vzdrževanje družbenega ravnovesja – od tod večna želja po predanem, intimnem odnosu. Ženska je povezovalka. Tudi zato ji prijajo objemi, ker se že po 20 sekundah v objemu začne v možgane sproščati oksitocin, kar utrdi vez, ustvarja zaupanje.«