Ime Milena me je presenetilo, saj me že celo leto ni poklicala. Po vljudnem uvodu sem v njenem glasu zaslutila nekaj strupenega, govorila je nepretrgoma, hlipala in preklinjala ves svet, zlasti tega zadnjega pri njej nisem nikoli zaznala. Zmenili sva se, da jo obiščem. 

Ko je zagledala nasmejan obraz svojega moža, se je zgrudila na kolena in ga milo rotila, naj ji pove, da ni res, kar je slišala. 

Čez dva dni sem imela let za Frankfurt. Milena me je čakala s sinčkom v naročju in triletno hčerkico. Taksist nas je vozil brez besed, otročička sta čebljala, ona ju je skušala utišati in se jezila na promet. Zavil smo k veliki vili s parkom, kar me je presenetilo, saj sem mislila, da še živijo v bloku. Tuhtala sem, kje tiči zajec, kaj bom izvedela, zakaj me je tako prosila, naj pridem. 


Zvečer se je vrnil njen mož iz službe, me vljudno pozdravil, za ostale člane družine pa bežen nasmeh. Igrala sem se z otrokoma, ju učila kako novo slovensko besedo, dokler ju Milena ni spravila spat in sva ostali sami. Sami, ker se je njemu mudilo, njegovega težkega imena nisem nikoli znala na pamet, kajti sestavljeno je bilo po sudansko iz treh delov.

Ne vem, če je sploh zaprl vrata, ko je iz nje planilo: »Na počitnicah smo bili pri njegovih, ki živijo v Hamburgu, njegovi starši so mi kazali fotografije deklic in dečkov, jaz naj le izberem med že izbranimi seveda.« Rekla je, da je planila kvišku, kot če bi jo pičila kača in zahlipala, toda ko je zagledala nasmejan obraz svojega moža, se je zgrudila na kolena in ga milo rotila, naj ji pove, da ni res, kar je slišala. Toda on jo je odrinil in skoraj jezno odvrnil, da dela histerijo za prazen nič, ter dodal čez čas, da je vendar najbolje, če naprej vedo, s kom se otrok poroči, taka je dolžnost dedkov in babic in v tem je le ljubezen, ki je mi ne poznamo, žal … 


Odnosi so se začeli krhati s tistim dnem, Milena ga je spraševala, zakaj pa njemu niso našli starši bodoče žene? Odgovor je bil smeh, in: zato, ker ona ni hotela priti v Nemčijo.

Zaključila je svojo izpoved z besedami, da si išče delo in stanovanje, kajti v najkrajšem času ga misli zapustiti. Milena je bila namreč zdravnica pediatrinja, on kirurg, nikoli si ne bi mislila, da je njuno življenje po petih letih zdravljenja, ker ni mogla zanositi, in končno se jima je nasmehnila sreča, zabredlo v kaj takega. Nemogoče, dandanes kaj takega.

Prva leta je oče redko obiskoval otroka, a čez čas se je izgubila vsaka sled za njim. Dvajset let je minilo od tedaj, zakon je davno razpadel, otroka odrasla, Milena se je uveljavila kot odlična zdravnica, toda v njeno življenje ni stopil nihče več.