Zame je ljubezen velika travma. Že ko sem bila v materinem trebuhu, je oče pretepal mamo, ko sem se rodila, je šlo samo še na slabše. Kot dveletna deklica sem gledala, kako se znaša nad njo, nisem vedela, zakaj, mislila sem, da je to v redu. Naučila sem se, da je ljubezen fizično in psihično zlorabljanje, poniževanje, nadiranje, takrat nisem vedela, da to ni prav,« začne svojo zgodbo, vpeto med lendavske griče. Oče je veliko pil, ne spominja se, da bi ga videla treznega. Vsak večer so z mamo in pet let starejšo sestro v strahu pričakovale nov naval nasilja. »Dobesedno smo se borile za svoja življenja. Nismo vedele, ali bomo naslednji dan žive ali mrtve. Nekoč je prišel s pištolo, drugič s sekiro, nekega dne je davil sestro, če ne bi nekdo v tistem trenutku pozvonil, bi se tragično končalo. Pretepal in trpinčil je tudi svojo mamo, mojo babico. Moja mama ni mogla biti mama, vse skupaj je bilo zanjo preveč, zato sem mama postala jaz oziroma še bolj moja sestra, ker je bila starejša. Midve sva jo tolažili. Še bolj kot zase sem se bala zanjo, saj je mama, ko si otrok, ves tvoj svet. V otroštvu sem naučila samo slabe stvari, vsrkala le slabe občutke. Veliko stvari iz tistega obdobja se ne spominjam, a občutki so ostali. Vedno znova prihajajo ven, pa ne vem, kam z njimi. Moram jih dati nazaj, v otroštvo, v zelo zgodnji razvoj.«



Stiska, čustvena otopelost, strah

Vsakodnevna stiska je zanje postala nekaj normalnega. Mama je skušala svojo nežnost, ki je ni bila sposobna dajati hčerkama, nadomestiti s tem, da jima ni nalagala hišnih opravil. »Pri nas ni bilo nobene avtoritete, nobene organiziranosti, nobene trde roke, s sestro nisva delali nič. Čustveno sva bili povsem otopeli; jeze ali žalosti doma nisva smeli izražati. Edino čustvo, ki se ga spominjam iz otroštva, je strah.«

Ana je zatočišče našla v šoli, vpisala se je v vse mogoče krožke, samo da ni bila doma. V osnovni šoli je popoldneve pogosto preživljala pri prijateljici. »Mama mi je vedno govorila, da imam raje prijatelje kot družino, a jaz sem le odšla tja, kjer sem se počutila lepše. Pri prijateljici sem videla, da ljudje sedijo skupaj, jedo kosilo in so povsem sproščeni; pogovarjajo se o tem, kako je kdo preživel dan. Mene nikoli nihče ni vprašal, kako sem preživela dan, nikogar ni zanimalo, saj so bile druge stiske pomembnejše. In še danes mi je čudno, ko me kdo vpraša: 'Kako si?' Mislim si, da ga to sploh ne zanima, da me sprašuje zgolj iz vljudnosti.«


Zame je ljubezen velika travma. Že ko sem bila v materinem trebuhu, je oče pretepal mamo, ko sem se rodila, je šlo samo še na slabše. Kot dveletna deklica sem gledala, kako se znaša nad njo, nisem vedela, zakaj, mislila sem, da je to v redu. Naučila sem se, da je ljubezen fizično in psihično zlorabljanje, poniževanje.


Igrali smo, nosili maske

Mati se je, ko je imela Ana deset let, ločila od očeta. Preselili so se v blok, a jih tudi tam ni pustil pri miru. »Nenehno je 'hodil' k nam, zato smo ga sčasoma sprejele v stanovanje. Spet se je drl, razbijal, nas pretepal, pri nas je bila stalno policija.« Kot številne druge družine, ki trpijo zaradi alkoholizma, se je tudi Anina zaprla vase; navzven so dajali vtis, da je vse lepo in prav, čeprav so vsi vedeli, da ni tako. »Naučili smo se igrati, nositi maske. Že od mladih nog sem vedela, da z našo družino nekaj ni v redu. Bilo me je sram, ker imam takšnega očeta, nisem razumela, zakaj je drugačen, gnusil se mi je, a sčasoma, ko sem postajala starejša, sem o tem spregovorila, vsaj nekaterim prijateljem. Mama mi je vedno govorila, da sem drugačna, da štrlim iz okvirjev. Že kot otrok sem bila polna energije, imela sem željo po več; povsod, v šoli, pri plesu, in takšna sem tudi danes. Pogosto me kličejo sonček in vem, da na prvi pogled nihče ne bi pomislil, da v sebi nosim toliko travm. A jih. In zato vem, da tudi veliko drugih ljudi skriva svoje stiske. Mislim, da svojih travm ne smemo skrivati; to smo mi, iz tega smo zrasli, iz tega bomo postali boljši ljudje.«



Pogosto obiščem njegov grob

Po končani osnovni šoli je Ana nadaljevala šolanje na športni gimnaziji v Murski Soboti, nato se je preselila v Ljubljano, se vpisala na fakulteto za šport in postala profesorica športne vzgoje. Ko je oče umrl, je imela 23 let, danes jih šteje 33. »Do očeta nikoli nisem čutila, kot da bi ga izbrisala iz svojega življenja. Najbrž je to nekakšen obrambni mehanizem. Ko je umrl, sem jokala, a ne zato, ker mi je bilo hudo, temveč zato, ker mi ni bilo hudo za njim. Ker mi dejansko ni bil oče. Zadnje čase pa pogosto, kadar se vrnem v Lendavo, obiščem njegov grob. Pogrešam ga. Pravzaprav ne vem, ali pogrešam njega; pogrešam moško figuro, človeka, ki bi mi takrat stal ob strani. Pogosto se spomnim nanj in vem, da bi bil ponosen name. Morda mi je bil nekako podoben, tudi on je pisal pesmi, bil je družaben, o tem mi je govorila mami. Vem, da je imel težko otroštvo. Že ko je bil majhen, so mu, ko so vse dneve delali na njivi, dajali špricer. Logično je, da je postal alkoholik.


Fantu nikoli nisem rekla, ljubim te, še nikoli nisem izrekla teh besed. Ne znam imeti rada, ne vem, kako se moraš vesti, ko imaš nekoga rad. Še veliko drugih reakcij ne znam, na enostavne stvari reagiram napačno, zato se moram vsega naučiti znova.


Človek brez ljubezni ni človek

Ana je pet let obiskovala psihoterapije, še danes veliko meditira, a dokončno globino svojih travm je odkrila šele v intimni partnerski zvezi, pred letom in pol. »Ko nekoga ljubiš, si povsem gol, razgaljen in ne moreš skriti tega, kar si preživel v otroštvu. Fant, ki sem ga imela rada, je v meni odprl povsem drugo plat, ki se še nikoli prej ni izrazila. Hotela sem ga zadržati, a ga nisem znala. Zdaj, ko gledam nazaj, vem, da je normalno, da je odšel, saj sem se jaz do njega vedla odklonilno. Pred njim sem bila mala, travmatična Ana, on pa si tega ni zaslužil. Nikoli mu nisem rekla, ljubim te, še nikoli nisem izrekla teh besed. Ne znam imeti rada, ne vem, kako se moraš vesti, ko imaš nekoga rad. Še veliko drugih reakcij ne znam, na enostavne stvari reagiram napačno, zato se moram vsega naučiti znova. Hvaležna sem za to izkušnjo razhoda s fantom, zaradi katere sem se odločila, da začnem konkretno delati na sebi, da pretrgam vezi z otroštvom. Delo na sebi ni zgolj pogovor in gledanje motivacijskih videov, temveč ti vzame veliko časa, energije in solz. Veliko berem, tudi po tri do štiri ure na dan, predvsem knjige dr. Janeza Ruglja in dr. Andreja Perka, v katerih so tudi tudi osebne izkušnje ljudi, ki imajo podobne travme. Všeč mi je stavek dr. Ruglja, ki pravi: 'Človek brez ljubezni ni človek.' V meni je sprožil željo po ljubezni, po tem, da imam nekoč čudovit partnerski odnos. Zato sem začela trdo delati. Začela sem spreminjati sebe, svoj odnos do sebe. Vem, da bom nekoč dobra mama.«



Zapoznelo dozorevanje

Stanovanje si je polepila z določenimi stavki, izobesila ogledala, lotila se je pisanja dnevnikov čustev, odnosov, utrinkov dneva. Spremlja oddaje, izvaja postopke in vaje, ki bi ji lahko pomagali. Spremenila je prehranjevanje in način življenja, trenutno se že dlje pripravlja na skupinsko terapijo. »Gre za proces zapoznelega dozorevanja. Vedela sem, da nočem več tako živeti. Tako kot se mora alkoholik zavedati, da je alkoholik, če želi ozdraveti, se moram jaz zavedati, da je moja psiha bolna. Pred letom dni sem bila tako na tleh, da sem ležala in jokala, naj mi kdo pomaga, saj si sama več ne morem. Razčistila sem odnos z mamo, danes se povsem drugače pogovarjava kot nekoč. Še vedno pa si ne upam biti v zvezi, strah me je; ko se mi kdo približa, se umaknem. Mislim si: 'Ko me boš spoznal, boš videl, da sem najbolj grozna oseba na svetu.' In avtomatsko se začnem vesti tako, da odbijam fante. Zato mi tudi nekateri pravijo, da sem na prvi vtis visoka in arogantna. To je le moja maska, s katero se zavarujem, da se mi ljudje ne upajo približati, saj me tako ne bodo zapustili.«


Težko z besedami opišem, kako naporno mi je včasih živeti, kako težki so zame odnosi. Pred kamero lahko nepretrgoma govorim tri ure, plešem pred polno dvorano, ko pa pridem do fanta ali prijateljice, ki jo imam rada, odpovem. Zato sem rada sama, rada ostajam doma.


Strah pred zapuščanjem

»Težko z besedami opišem, kako naporno mi je včasih živeti, kako težki so zame odnosi. Pred kamero lahko nepretrgoma govorim tri ure, plešem pred polno dvorano, ko pa pridem do fanta ali prijateljice, ki jo imam rada, odpovem. Zato sem rada sama, rada ostajam doma. Preveč razmišljam o tem, kaj bom rekla, da ne bom koga užalila, da ne bo mene kdo prizadel, strah me je, da ne bom dovolj dobra, da bo kdo mislil, da sem neumna. Pogosto si v mislih napletem svoj film, ki nima zveze z resničnostjo. Pred kratkim mi je prijateljica poslala sms, v katerem me je vprašala, kdaj gremo na morje, ker ima še neke obveznosti. Njeno sporočilo sem razumela, kot da me ne mara, da me nikoli ni marala in da me bo zapustila. Zato, ker so me vsi najpomembnejši ljudje zapustili. V mojih rosnih letih sta me oče in mati čustveno zapustila. Nihče mi ni dajal topline, zato si mislim o sebi le najslabše. Zdaj sem se počasi naučila, da se pogovorim, da vprašam, ali določena oseba res tako misli. Stvar dolgo premlevam v sebi, a na koncu rečem, ker vem, da moram. In to je delo na sebi, da greš čez te stvari, da greš čez sebe, da začneš spreminjati svoje občutke.«



Ne poznam občutka sreče

Ana, energična, kot je, je polna načrtov, želi si delati v modi, pred njo so novi projekti, predstave, oddaje, tudi nastop na svetovnem prvenstvu. »Ples je bil moja dolgoletna želja, skorajda sem že obupala, a se mi je izpolnila. Nikoli si nisem mislila, da bom pri 33 nastopila na svetovnem prvenstvu. Odkar sem začela delati na sebi, se stvari obračajo na bolje. Obenem pa mi je vse tako čudno, ker ne poznam občutka sreče. Ta stiska se je od rojstva naselila v meni in jaz ne znam drugače; ko mi je lepo, avtomatsko naredim kaj takega, da mi postane slabše, saj ne poznam tega občutka.« A pred vsemi poslovnimi željami v njej na prvem mestu ostaja želja po ljubezni. »Moja naslednja točka je, da najdem ljubezen v sebi in da verjamem, da me ima nekdo lahko rad takšno, kot sem. Da bi lahko imela ob sebi osebo, ki jo ljubim, to je zame nekaj nepredstavljivega, sploh ne morem verjeti, da se to zgodi.«